Jedro

Očitek kršitve obveznosti v zvezi z varstvom pri delu, da je tožnik popravilo opravljal sam in ni pritegnil k delu še enega delavca, ki bi mu pomagal vpeti dvigalko, da bi jo skupaj pravilneje namestila, je neodločilen, saj je tako delo v preteklosti opravljal bodisi posameznik bodisi se je opravljalo v dvoje, delodajalec pa je to dopuščal, zato tožnik ni imel razloge, da bi tak način dela spreminjal. Tožnikova kršitev 46. člena Zakona o varstvu pri delu zato ni podana in ni njegovega 20 % prispevka k nastanku škode.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se delno ugodi pritožbi tožene stranke glede pravdnih stroškov, tako da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 169.419 SIT, v ostalem pa se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v ostalih izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

2. V preostalem delu se revizija zavrne.

3. Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik dne 7.10.1996 poškodoval na delovnem mestu v podjetju S. d.o.o. v C. Pri popravilu delovnega stroja je spodneslo dvigalko, s katero je stisnil skupaj dve košari, med katerima bi moral zavariti križno vez, tako da mu je ta dvigalka stisnila konec prsta. Sodišče je ocenilo, da je šlo za delo s povečano stopnjo nevarnosti, zato je ugotovilo objektivno odgovornost S. d.o.o., C., zavarovanke tožene stranke. Tej je naložilo, da mora plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo tožniku v znesku 1.200.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Višji tožbeni zahtevek do zneska 3.590.000 SIT s pripadki oziroma drugačen tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo še povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 170.005 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 64.495 SIT od 25.10.1999 do plačila in od zneska 105.510 SIT od 21.3.2000 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo povrnitev 146.601 SIT pravdnih stroškov toženi stranki.

Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritožbi tožene stranke pa je drugostopenjsko sodišče delno ugodilo tako, da je ugotovilo 20 % prispevek tožnika k nastanku škode in zato prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v znesku 960.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.3.2000 dalje. Glede na manjši uspeh v pravdi je toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 145.888 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 64.495 SIT od 25.10.1999 do plačila, od zneska 81.393 SIT pa od 21.3.2000 do plačila. Drugostopenjsko sodišče je nadalje delno ugodilo pritožbi tožene stranke glede pravdnih stroškov in odločilo, da znaša pravilna odmera pravdnih stroškov tožene stranke 252.864 SIT (in ne 225.540 SIT, kot je izračunalo prvostopenjsko sodišče). Glede na tožnikovo soodgovornost je ugotovilo večji uspeh tožene stranke v pravdi in delno spremenilo odločitev o pravdnih stroških tako, da je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 184.591 SIT. Glede pritožbenih stroškov je odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 16.800 SIT teh stroškov, skupaj z zamudnimi obrestmi od 24.4.2002 do plačila.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Izpodbija zavrnilni del sodbe glede plačila nadaljnje odškodnine v višini 2.630.000 SIT in uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V reviziji navaja, da je drugostopenjsko sodišče z zaključkom o tožnikovi 20 % sopovzročitvi škodnega dogodka zmotno uporabilo materialno pravo. Šlo je za nevarno dejavnost, za katero je v celoti odgovoren zavarovanec tožene stranke. Iz izpovedi prič izhaja, da so tožniku naložili varjenje, kakršnega je ponavadi opravil en delavec. Tožniku so naložili delo, za katero sploh ni imel opravljenega izpita iz varstva pri delu, tako da odgovorni delavci tožene stranke tega dela ne bi smeli odrediti. Sicer pa je tožnik na dan nezgode varil tako, kot so to drugi delavci delali že večkrat pred njim, in na način, ki mu je bil edini poznan. Iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da bi bil tožnik seznanjen s tem, da bi moral pri konkretnem delu varjenja k delu poklicati še enega sodelavca. Kar tri zaslišane priče so izpovedale, da je tožnik varil pravilno, da je takšno delo ponavadi opravljal le en delavec, in le šef sektorja G. je zatrjeval drugače. Do kršitve predpisov iz varstva pri delu je prišlo na strani odgovornih delavcev zavarovanca tožene stranke, saj je zaradi njihovih opustitev prišlo do škodnega dogodka. Delodajalec je tisti, ki mora zagotavljati varno opravljanje dela. Delavce mora seznaniti s predpisi za varno delo, tožnik pa ni imel izpita za varjenje. Kljub temu je delodajalec dopuščal, da je tožnik, ki je sicer opravljal delo viličarista, brez ustreznih znanj tudi varil. Zavarovanec tožene stranke je izključni krivec obravnavanega škodnega dogodka, zato je podana izključno njegova objektivna ter tudi krivdna odškodninska odgovornost. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ni tožnikove sokrivde, ker je delodajalec dopuščal, da je tožnik varil sam in ker se na drugačen način, kot se je varilo, tudi ni dalo variti. Ker je višje sodišče z izpodbijano sodbo prišlo do drugačnega zaključka, kot izhaja iz listin, ko je kljub trem izpovedam prič, ki so povedale, da delo, ki ga je na dan nezgode opravljal tožnik, ponavadi opravlja en delavec in da je tožnik delal pravilno, zaključilo izključno na podlagi izpovedi vodje sektorja, ki je zainteresiran za uspeh tožene stranke v tej pravdi, da bi morala to delo opravljati dva delavca, je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revizija trdi, da grejo tožniku zamudne obresti od nepremoženjske škode najpozneje od dneva vložitve tožbe. Sodna praksa priznavanja zamudnih obresti od izdaje prvostopenjske do sodbe dalje je postala anahronizem, ker so se spremenile ekonomske in gospodarske razmere v Republiki Sloveniji. Kršena sta 12. in 19. člen ZOR, saj bi morala zavarovalnica pri izpolnjevanju obveznosti ravnati po načelu vestnosti in poštenja. Zavlačevanje izplačila odškodnin je s tem v nasprotju. Zmotno je stališče, da je obveznost tožene stranke v primeru nepremoženjske škode znana šele, ko višino določi sodišče. Obseg oziroma višina škode sta postala znana z dnem, ko je bilo končano zdravljenje tožeče stranke. To dokazujeta tudi zakonodaja in sodna praksa glede zastaranja odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tam velja, da začne teči zastaralni rok takrat, ko je obseg nepremoženjske škode znan, ko se z zaključkom zdravljenja stanje stabilizira. Sodišči prve in druge stopnje bi morali uporabiti določila prvega odstavka 919. člena ZOR in tožniku prisoditi zakonite zamudne obresti od 27.1.1997 dalje, ko je potekel 14-dnevni izpolnitveni rok za izpolnitev obveznosti s strani tožene stranke.

Tožeča stranka v reviziji nadalje navaja, da imata sodbi pravilne ugotovitve v zvezi z višino posameznih odškodnin, da pa bi moralo sodišče mnogo bolj vrednotiti prestane telesne bolečine v času zdravljenja, ki so v hudi in srednje močni obliki trajale strnjeno kar 39 dni. Premalo je vrednoteno dejstvo, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star šele 53 let (pravilno: 33 let) in da bo bodoče bolečinsko obdobje še precej dolgotrajno. Ob pravilnem upoštevanju intenzitete in trajanja telesnih bolečin ter bodočih bolečin ter neugodnosti bi bilo treba tožniku prisoditi vso zahtevano odškodnino. To velja tudi za strah, saj intenziven primarni strah ni prav upoštevan, izrazita zaskrbljenost za zdravstveno stanje pa je trajala vsaj 10 dni. Tožniku je odmerjena občutno prenizka odškodnina iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je tožnik manj zmožen za športno rekreativne dejavnosti, popoškodbena omejena gibljivost sklepov na kazalcu leve roke pa povzroča, da je tožnik sedaj oviran praktično pri vsakem prijemu predmeta v levi roki. Tožnik težko drži v roki ne samo orodje na delovnem mestu, temveč vse predmete in je vsakodnevno oviran pri vseh dejavnostih, kar bi moralo biti mnogo bolj vrednoteno, saj je kazalec poleg palca prst, ki se pri vsakovrstnem delu najbolj uporablja. Tožniku bi zato šla vsa zahtevana odškodnina. Tožnikov prst je na mestu stisnjenja poglobljen z brazgotino, ki predstavlja skaženost lažje stopnje. Tožnik ima občutek, da vsakdo opazi to skaženost, zaradi česar prestaja in bo prestajal tudi v bodoče duševne bolečine. Če bi sodišči pravilno uporabili materialno pravo, bi morali tudi iz tega naslova prisoditi vso zahtevano odškodnino. Tožnik je zahteval upoštevanje časa, ko je več kot tri leta čakal na iztek sodnega postopka. Očitno sodišče te okoliščine ni upoštevalo, čeprav bi to moralo storiti in prisoditi bistveno višjo odškodnino zaradi tako dolgega čakanja na odmero odškodnine.

V odgovoru na revizijo tožena stranka navaja, da je po njenem tožeča stranka soodgovorna vsaj v višini 40 % za predmetni škodni dogodek, saj je nepravilno opravljala delo z dvigalko, ki ne služi stiskanju, temveč dvigovanju bremen. Navedbe tožeče stranke glede teka zamudnih obresti so neutemeljene, odškodnina pa je prisojena prej previsoko kot prenizko. Tožena stranka predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Ne gre za nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin oziroma zapisnikov o izpovedbah v postopku, če sodišče zaključi drugače, kot so izpovedale tri priče, tak zaključek pa je posledica drugih dokazov. Gre za dokazno oceno, utemeljeno na podlagi presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj.

Pritrditi pa je tožeči stranki, da je drugostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožnik z neupoštevanjem obveznosti v zvezi z varstvom pri delu do 20 % sam prispeval k nezgodi. Drugostopenjsko sodišče je videlo tožnikovo kršitev obveznosti v zvezi z varstvom pri delu v tem, da je tožnik popravilo traktorske košare opravljal sam in ni pritegnil k delu še enega delavca, ki bi mu pomagal vpeti dvigalko, ki bi jo skupaj pravilneje namestila. Upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje pa je taka ocena zmotna. Dejanske ugotovitve nižjih sodišč so, da je tožnik dobil naročilo, da zavari kovinsko košaro na traktorju. Tožnik je razumel naročilo, da mora cevi med obema košarama zavariti sam. Delal je na enak način, kot že večkrat prej, to je na način, ki so ga drugi delavci označili kot pravilen: da bi zavaril vezni profil, ki drži košari, je košari stisnil skupaj z dvigalko ("vinto"), ki jo je oprl v tla in steno. Pri preizkusu, ali dvigalka drži, je dvigalko vrglo iz stojišča in je tožniku stisnila kazalec leve roke. Na ta način je na tem stroju tožnik že večkrat varil sam, nekajkrat pa s sodelavcem. Ob vezanosti na te ugotovitve se izkaže edini očitek, ki ga je drugostopenjsko sodišče namenilo tožniku, da je delo opravljal sam in k delu ni pritegnil še sodelavca, kot neodločilen, saj je tako delo v preteklosti opravljal bodisi posameznik bodisi se je opravljalo v dvoje. Delodajalec je v preteklosti tako delo posameznika, tudi tožnika, dopuščal, zato tožnik ni imel razloga, da bi način dela spreminjal. Ob tem pa tožnik kot premikač - strojevodja ni bil varilec, ni imel izpita za varjenje, pa mu je bilo kljub temu naloženo to delo. Kršitev predpisov iz varstva pri delu je zato lahko podana samo na strani tožnikovega delodajalca. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da ne glede na objektivno ali krivdno odgovornost tožnikovega delodajalca tožniku ni mogoče pripisati nobene kršitve v zvezi z varstvom pri delu oziroma prispevka k nastanku škode, kot je sicer že pravilno razsodilo prvostopenjsko sodišče. Zato je bilo treba v tem delu reviziji ugoditi in izpodbijano drugostopenjsko sodbo spremeniti tako, da obvelja 100 % odgovornost tožnikovega delodajalca in s tem tožene stranke, pri kateri je imel zavarovano svojo civilno odgovornost. Ugoditev pritožbi tožene stranke z zmanjšanjem odškodnine za 20 % je bila zato neutemeljena, zaradi česar je revizijsko sodišče po prvem odstavku 380. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke proti sodbi sodišča prve stopnje glede glavne stvari zavrnilo in s tem glede temelja vzpostavilo prvostopenjsko sodbo.

Revizija tožeče stranke pa ni utemeljena glede višine odškodnine, ko si prizadeva, da bi bil tožniku prisojen celotni vtoževani znesek, to je 3.590.000 SIT. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve nižjih sodišč, izhajajoče iz mnenja sodne izvedenke, da je tožnik dne 7.10.1996 pri nezgodi dobil zlom končnega členka kazalca leve roke, rano končnega dela kazalca leve roke in stisnjenje končnega dela kazalca leve roke. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine v zvezi z navedenimi poškodbami je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Sodišče mora pri odmeri odškodnine upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine ter to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Sodišče tako upošteva različne okoliščine posameznega primera, prav tako pa mora skrbeti, da je odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in da upošteva druge primerljive primere sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škod različnega obsega.

Odveč je poudarjanje revizije, da stisnjenje končnega členka kazalca leve roke povzroča hujše bolečine kot zlom končnega členka kazalca, saj so podlaga za prisojo odškodnine ugotovitve o trajanju in obsegu tožnikovih bolečin v zvezi z njegovimi konkretnimi poškodbami.

Upoštevane so 12-urne trajno hude in 12-urne občasno hude telesne bolečine, nadalje 7 dni srednje močnih bolečin, 14 dni trajnih zmernih bolečin in 17 dni pojemajočih zmernih telesnih bolečin.

Ugotovljene so tudi neugodnosti, kot je 10 pregledov v splošni ambulanti, pregled v kirurški ambulanti, rentgensko slikanje, uživanje tablet proti bolečinam, nošenje Bohlerjeve opornice 14 dni, razgibavanje v zdravstvenem domu (8-krat) in razgibavanje ter kopanje doma. Tožnik je bil pet tednov v bolniškem staležu. Upoštevaje bodoče bolečine ob dotikih s poškodovanim prstom ter vse opisano, po presoji revizijskega sodišča v skladu z zgoraj opisanimi merili ni opravičljiva višja odškodnina od prisojene v znesku 500.000 SIT. Niti subjektivne niti objektivne okoliščine primera ne opravičujejo zvišanja odškodnine, za kar si neutemeljeno prizadeva tožeča stranka.

Za strah je prisojena odškodnina v znesku 100.000 SIT, kar pomeni primerno vrednotenje intenzivnega kratkotrajnega strahu in 10-dnevne zaskrbljenosti tožnika zaradi poškodbe roke, na kateri je že pred tem prestal operacijo. V prisojeni odškodnini sta intenzivnost in trajanje strahu primerno upoštevani, kar velja tudi za objektivizacijo v smislu primerjave z drugimi primeri sodne prakse. S prisojeno odškodnino je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Primerna je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 600.000 SIT. Pri tožniku obstaja slabša gibljivost levega kazalca. Zaradi vkleščenosti živca v komolcu je bil tožnik že prej operiran na obeh rokah. Groba moč obeh rok je bila že pred poškodbo zmanjšana, kar je tožnik kompenziral z zdravimi prsti. Poškodba levega kazalca mu je pridobljeno porušila. V poškodovanem kazalcu nima več pravega občutka in prave moči. Oteženo ima vse, kar prijema s palcem in kazalcem, pri čemer je fizični delavec. Oviran je pri športih, kjer uporablja roke, predvsem pri košarki. Zaradi poškodbe kazalca je zmanjšanje življenjske aktivnosti ocenjeno na 5 %. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je tožnikova prizadetost zaradi poškodbe prsta pri opravljanju dela na delovnem mestu, pri domačih opravilih in pri športnih dejavnostih ustrezno ocenjena in da je glede na prej opisana merila iz 200. člena ZOR v času nezgode 33 let staremu tožniku prisojena primerna odškodnina v znesku 600.000 SIT. Ni mogoče pritrditi revizijskim trditvam, da je prenizka, saj niti subjektivne niti objektivne okoliščine primera tem trditvam ne pritrjujejo.

Revizijsko sodišče se strinja z odločitvijo, da tožnik ni upravičen do plačila denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Sodna izvedenka je ugotovila, da je brazgotina na kazalcu slabo vidna, o čemer se je prepričalo tudi prvostopenjsko sodišče samo. Tako minimalno spremenjena tožnikova zunanjost v okolju ne more vzbujati pozornosti ter ne more vplivati na tožnikovo psihično počutje. Nasprotne revizijske trditve zato niso utemeljene.

Tožeča stranka trdi, da bi moralo sodišče pri odmeri odškodnine upoštevati tudi čas, ki je pretekel od nastanka škode do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče poudarja, da se čas do izdaje sodbe upošteva le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Realnost na področju reševanja odškodninskih sporov je takšna, da sodišča dosojajo odškodnine za nepremoženjsko škodo praviloma po nekaj letih po vloženi tožbi. V tožnikovem primeru je šlo za relativno kratko obdobje v primerjavi z drugimi podobnimi primeri, tako da kriterij časovne odmaknjenosti v obravnavanem primeru ni mogel vplivati na višino odškodnine. Ni pa mogoče tudi prezreti, da je časovna komponenta upoštevana na ta način, da je odškodnina odmerjena po stanju in cenah ob izdaji sodne odločbe.

Neutemeljene so tudi revizijske trditve glede zmotne uporabe materialnega prava pri dosojanju zakonskih zamudnih obresti.

Revizijsko sodišče sprejema odločitev sodišč prve in druge stopnje, da tečejo zakonske zamudne obresti od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Ta odločitev je oprta na 189. člen ZOR, po katerem se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Le tedaj lahko sodišče določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pride do časovnega zamika med nastankom škode in trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Sklicevanje na 919. člen ZOR pri tem ni utemeljeno, saj drugi odstavek 919. člena ZOR določa, da začne teči rok, ko mora zavarovalnica izplačati odškodnino, od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek obveznosti zavarovalnice, če je za ugotovitev tega potreben določen čas. Ta čas pa je iztekel na dan izdaje prvostopenjske sodbe, v kateri so upoštevane razmere in cene na ta dan. Res sodna praksa upošteva pri vprašanju zastaranja odškodnine za nepremoženjsko škodo, da je obseg škode znan, ko se zdravje stabilizira. Vendar tudi navedeni argument ne more vplivati na spremembo sodne prakse, ki je ustaljena in enaka za vse, po kateri sodišča priznavajo zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Razlogi za takšno prakso so bili v preteklosti v visoki inflaciji v Republiki Sloveniji, ko so imele tedanje zakonske zamudne obresti tudi valorizacijsko funkcijo in je bila s takšno prakso preprečena dvakratna valorizacija. Navedena sodna praksa veže Vrhovno sodišče Republike Slovenije, česar ne more spremeniti niti sklicevanje na načeli 12. in 19. člena ZOR.

Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram, ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso in povzročalo neenakost oškodovancev pred zakonom, ki jo prepovedujeta 14. in 22. člen Ustave Republike Slovenije. Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, je bila spremenjena na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002, ko je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002. Kot je bilo že navedeno, dolgoletne in ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Zato je v obravnavanem primeru tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti materialno pravno pravilna, revizija v zvezi z njimi pa neutemeljena.

Če povzamemo, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo glede temelja in zavrnilo glede višine odškodnine. Posledično je spremenjena drugostopenjska sodba tako, da je pritožba tožene stranke glede glavne stvari zavrnjena in je potrjena odločitev prvostopenjskega sodišča o popolni odgovornosti tožene stranke, ki mora plačati tožniku odškodnino v znesku 1.200.000 SIT ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 170.005 SIT, oboje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka pa mora povrniti toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 169.419 SIT. Tukaj ostane v veljavi odločitev drugostopenjskega sodišča, ki je na podlagi utemeljene pritožbe tožene stranke odmerilo stroške te stranke na 252.864 SIT. Glede na prvotni in končni uspeh tožeče stranke v pravdi do 33 %, mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 67 % tako odmerjenih stroškov, to je 169.419 SIT.

Posledica delnega uspeha tožeče stranke v reviziji je tudi, da je tožena stranka v pritožbenem postopku uspela le delno glede pravdnih stroškov, v ostalem pa je bila neuspešna. Ker torej ne tožeča in ne tožena stranka v pritožbenem postopku nista uspeli, je bilo treba odločiti, da vsaka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tudi glede revizijskih stroškov je revizijsko sodišče odločilo, da tožeča stranka in tožena stranka, ki je vložila odgovor na revizijo, krijeta vsaka svoje stroške. Tožeča stranka je v reviziji uspela le v majhnem delu (z 9,1 % spornega zneska), tožena stranka pa v svoji vlogi ni navedla tehtnih razlogov, ki bi opravičevali potrebnost te vloge oziroma nastalih stroškov. Glede na te okoliščine je stroškovna odločitev iz drugega odstavka 165. člena ZPP v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP.