Jedro

Obsojenec je z uporabo sile, usmerjene neposredno na policiste (ko je z vozilom zapeljal proti policistom, ki so mu zapirali pot), tem preprečil uradno dejanje (prijetje in privedbo obsojenca na policijo) in s takim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine kot stroška nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je F.V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po četrtem in prvem odstavku 302. člena KZ ter mu izreklo kazen osem mesecev zapora; obdolženca pa oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obtoženca zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, obtoženca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 31.1.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti kot navaja, zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 371. členu ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zahtevi navaja, da ravnanje obsojenca ne predstavlja kaznivega dejanja in da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da so policisti opravljali naloge javne varnosti; da obsojencu v postopku ni bila zagotovljena pravica biti seznanjen z obtožbo, da mu ni bila zagotovljena možnost za pripravo obrambe, da obsojencu ni bil vročen sklep o uvedbi preiskave; da je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe in v nasprotju z izpovedbami prič; da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obdolženca za postavitev izvedenca avtomobilske stroke; da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ko mu ni bilo omogočeno, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič; da obsojenec v postopku ni imel zagovornika, da je sodišče prekršilo kazenski zakon, ko je obsojencu izreklo bistveno previsoko kazen zapora.

3. Vrhovni državni tožilec H.J. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 22.2.2007, predlaga zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državnega tožilca je bil obsojenčev zagovornik seznanjen dne 31.3.2007. Odgovor državnega tožilca je sodišče poskusilo vročiti tudi obsojencu na naslov njegovega bivališča navedenega tudi v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti (M.k., S.), vendar se je sodno pismo z navedenega naslova sodišču dne 2.4.2007 vrnilo z oznako "preseljen".

B.-1 5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:– da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; – da je Vrhovno sodišče v svojih odločbah že presodilo (sodba, opr. št. I Ips 375/2001 z dne 4.4.2001), da se v primeru obsodilne sodbe v zvezi s samim kaznivim dejanjem kot odločilna štejejo tista dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona (četrti odstavek 364. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 395. člena ZKP) in da niti sodišče prve niti sodišče druge stopnje nista dolžni ugotavljati okoliščin, ki niso pravno relevantne za odločitev o posamezni stvari (sodba, opr. št. I Ips 173/2005 z dne 22.6.2006); – da je Vrhovno sodišče že v več svojih odločbah (sodbe, opr. št. I Ips 186/98, I Ips 56/98, I Ips 203/97, I Ips 32/2001) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je potrebno obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.

B.-2 6. Navedbam obsojenčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršen kazenski zakon glede vprašanja, ali je dejanje, kot je opisano v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe, kaznivo dejanje, kar je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve po 1. točki 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, Vrhovno sodišče ne more pritrditi.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil obsojenec z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po četrtem in prvem odstavku 302. člena KZ. Kot izhaja iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje je obsojenec dejanje storil tako, da je s silo preprečil uradni osebi uradno dejanje, ko je ta opravljala naloge javne varnosti, s tem, da je na znak policistov, ki so ga ustavljali v skladu s 3. členom Zakona o policiji (ZPol), saj je bil zanj razpisan ukrep "prijetja" s strani PU OKC C., svoje vozilo ustavil in policistu izročil mednarodno vozniško dovoljenje, potem pa, ko mu je policist ukazal, naj vozilo ugasne in izstopi iz vozila, je vozilo ugasnil in takoj nato spravil v pogon in pri vzvratni vožnji z zadnjim delom vozila trčil v prednji del policijskega vozila, nekajkrat zapeljal še naprej in nazaj ter nato zapeljal levo proti policistom (J.K., J.B. in P.P.), ki so mu zapirali pot, zaradi česar so policisti, v izogib povoženju, morali odskočiti stran od njegovega vozila, sam pa se je z veliko hitrostjo odpeljal naprej, zaradi česar ni bil prijet in priveden na policijsko postajo. Tak opis vsebuje vse znake obsojencu očitanega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po četrtem in prvem odstavku 302. člena KZ, saj je obsojenec z uporabo sile, usmerjene neposredno na policiste (ko je z vozilom zapeljal proti policistom, ki so mu zapirali pot) policistom preprečil uradno dejanje (prijetje in privedbo obsojenca na policijo). Zagovornik, ki v zahtevi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da so policisti opravljali naloge javne varnosti in da glede na to, da so policisti opravljali kontrolo hitrosti vozil v prometu, niso imeli osnove, da bi obsojenca ustavili ter zadrževali, ter da je bil predmetni dogodek očitno že vnaprej pripravljen s strani policije, s takšnimi navedbami ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč skuša izpodbiti s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje o tem, da so policisti opravljali naloge javne varnosti v skladu z določbo 3. člena ZPol; s tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

8. Neutemeljeno zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev kazenskega zakona uveljavlja tudi z navedbo, da je sodišče obsojencu izreklo bistveno previsoko kazen zapora, da je sodišče prestrogo ocenilo obsojenčevo predkaznovanost in dalo premajhno težo olajševalnim okoliščinam in okoliščinam, v katerih je bilo dejanje storjeno.

9. Za kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po četrtem odstavku 302. člena KZ je predpisana kazen zapora do petih let. Sodišče, ki je z izpodbijano pravnomočno sodbo obsojencu izreklo kazen osem mesecev zapora, s tako svojo odločitvijo o kazni kazenskega zakona ni prekršilo, saj je obsojencu izreklo kazen v mejah predpisane kazni za kaznivo dejanje po četrtem odstavku 302. člena KZ. Zagovornik, ki v zahtevi navaja, da sodišče pri izbiri in odmeri kazni ni zadosti pazljivo ugotovilo vseh okoliščin, ki vplivajo na izbiro in izrek kazni (teh v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne konkretizira) s takšnimi navedbami ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, temveč uveljavlja po vsebini pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP.

10. Navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da obsojencu v postopku ni bil vročen sklep o uvedbi preiskave, da mu ni bila zagotovljena pravica biti seznanjen z obtožbo, ker obtožbe ni dobil in da obsojencu ni bila zagotovljena možnost za pripravo obrambe, da obsojenec ni imel zagovornika, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo njegove dokazne predloge in da je bil prikrajšan za pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ki po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

11. Iz podatkov spisa je razvidno, da sklep o uvedbi preiskave z dne 28.6.2005 obsojencu ni bil osebno vročen, temveč glede na ugotovitev preiskovalne sodnice, da se obsojenec nahaja v zaporu v Nemčiji, je bila vročitev opravljena z nabitjem na sodno desko, kar je v skladu z določbo četrtega odstavka 120. člena ZKP. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila obsojencu dne 18.1.2006 v zaporu v Nemčiji preko Občinskega sodišča v B. (A.B.) osebno vročena obtožnica z dne 29.5.2005 in poziv na ugovor. Zato sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi (stran 2 sodbe sodišča prve stopnje, stran 2 sodbe sodišča druge stopnje) navedbam obsojenca, da obtožnice ni prejel, ni sledilo ter na podlagi navedenih listin utemeljeno zaključilo, da ni dvoma, da je obsojencu bila v postopku mednarodne pravne pomoči obtožnica vročena v času prestajanja kazni v zaporu v B., ker je obsojenec to potrdil s svojim podpisom. Zagovornik, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja zagovor obsojenca, da obtožnice ni prejel, da ni vedel kaj podpisuje, ter da bi moralo sodišče z zaslišanjem obsojenca in s poizvedbami pri sodišču v Nemčiji se prepričati, ali držijo navedbe obsojenca, da mu listine niso bile vročene, drugače kot izpodbijana pravnomočna sodba ugotavlja okoliščine vročitve obtožnice obsojencu. S tem pa tudi v tem delu zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Neutemeljene so tudi navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodišče obsojencu ni omogočilo seznanitve z vsebino spisa, zato se na obrambo obsojenec ni mogel pripraviti. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi obsojenec (ki je bil v času sojenja pred sodiščem prve stopnje na prestajanju kazni) sploh zahteval pregled spisa (128. člen ZKP), niti da bi obsojenec zaradi priprave obrambe zahteval preložitev glavne obravnave dne 6.6.2006 oziroma od sodišča, ko je bil poučen o pravici do zagovornika, zahteval postavitev zagovornika po uradni dolžnosti iz razlogov po 71. členu ZKP.

12. Navedbe zagovornika o zahtevi za varstvo zakonitosti, da je obsojenec na glavni obravnavi predlagal dokaz z izvedencem avtomobilske stroke, kar je sodišče zavrnilo, v podatkih spisa (zapisnik o glavni obravnavi z dne 6.6.2006) nimajo podlage. V postopku pred sodiščem prve stopnje obsojenec izvedbo tega dokaza ni predlagal. Izvedbo dokaza z "strokovnjakom prometne stroke" je obsojenec, glede očitka, da so bile na kraju vidne sledi sunkovitega speljevanja, predlagal šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ob uveljavljanju pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker se je sodišče druge stopnje v svoji odločbi, s katero je obsojenčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno, obrazloženo opredelilo do tega dokaznega predloga in presodilo, da izvedba tega dokaza ni potrebna, ker je bilo dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja v postopku pred sodiščem prve stopnje z izvedenimi dokazi v taki meri razčiščeno, da je podan potreben dokazni standard gotovosti, da je obsojenec storil očitano mu kaznivo dejanje (stran 3 sodbe sodišča druge stopnje), z zavrnitvijo tega dokaznega predloga obsojencu pravica do obrambe po presoji Vrhovnega sodišča ni bila prekršena.

13. Neutemeljene so tudi navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da obsojenec v postopku ni imel možnosti, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič. Zagovornik, ki v zahtevi meni, da bi sodišče, ki je svojo odločitev oprlo tudi na zapisnik o ogledu in fotoalbum, na glavni obravnavi moralo kot pričo zaslišati policista T.T., ki je navedeno izdelal, spregleda, da zaslišanje tega policista nobena od strank na glavni obravnavi ni predlagala, niti izvedbe tega dokaza obsojenec ni predlagal v pritožbi. Zato po presoji Vrhovnega sodišča zaradi neizvedbe (nepredlaganega) dokaza z zaslišanjem policista T.T. na glavni obravnavi, obsojencu ni bila prekršena pravica do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

14. Težišče navedb zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko zagovornik izpostavlja, da obtožbeni očitek obsojencu, da "mu je policist B. ukazal, da vozilo ugasne in izstopi iz vozila", nima nobene dokazne opore, da je sodišče zmotno zaključilo, da so izvedbe policistov B., K. in P. skladne, ker to glede okoliščine, ali je policist B. obsojencu ukazal naj izstopi iz vozila, niso; da sodišče za ugotovitev, da so bile na kraju vidne sveže sledi sunkovitega speljevanja obsojenčevega vozila ter glede poškodb registrske tablice policijskega vozila nima dokazne ocene, dejansko predstavlja nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem obsojenca sprejeli sodišči prve in druge stopnje, in ki po vsebini pomenijo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

C.

15. Zatrjevane kršitve iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila poleg tega vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

16. Izrek o stroških postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenca, ki je brez premoženja oprostilo povrnitve stroškov v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, saj bi bilo zaradi plačila stroškov lahko ogroženo vzdrževanje obsojenca.