Jedro

Pri nujni brezplačni pravni pomoči gre za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje, zaradi katere bi prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje. V predmetnem postopku niso bili izpolnjeni pogoji za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči (vendar iz drugačnih razlogov kot jih je v obrazložitvi odločbe navedla tožena stranka), saj prosilec takšne nujnosti ni izkazal, še posebej ob upoštevanju dejstva, da v predmetni zadevi glavna obravnava še ni bila razpisana, česar tožnik niti ni zatrjeval. Tožnik je želel oprostitev plačila stroškov za prevoz, ker je pričakoval, da bo razpisana obravnava, kar pa ni pogoj, ki bi dopuščal dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči. Organ za brezplačno pravno pomoč ni pristojen za vsebinsko presojo zadeve, ki se šele obravnava pred sodiščem, temveč lahko presoja nerazumnost podane vloge za dodelitev brezplačne pravne pomoči zgolj glede njene očitnosti, torej takšne kot je razvidna že na prvi pogled.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju Organ za BPP) zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu oprostitve stroškov prevoza iz Zavoda za prestajanje kazni A. (v nadaljevanju ZPKZ A.) na glavno obravnavo na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani v zadevi VI Ps 242/2020. 2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je prosilec podal prošnjo za dodelitev BPP za oprostitev stroškov prevoza iz ZPKZ A. na glavno obravnavo v socialnem sporu, ki se vodi pred Delovnim in socialnem sodišču v Ljubljani.

3. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da je organ presojal pogoje po 1. odst. 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ali gre za zadevo, ki je očitno nerazumna in hkrati tudi navedel, da obravnava v predmetni zadevi še ni bila razpisana.

4. Organ je predlog za dodelitev BPP v okviru oprostitve stroškov prevoza iz ZPKZ A. na glavno obravnavo zavrnil iz razloga, ker meni, da prosilcu po določilih 33. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih v okviru izredne denarne socialne pomoči, le-ta ne pripada, saj se izredna socialna pomoč dodeli v zares izrednih okoliščinah in ob materialni ogroženosti, pri čemer se lahko le-ta dodeli zgolj za stroške za preživljanja, kamor pa stroški prevoza na obravnavo ne sodijo. Tožena stranka meni, da je v zaporu, kjer se trenutno prosilec nahaja, poskrbljeno za vse osnovne življenjske potrebe prosilca, zaradi česar prosilec ne izkazuje pogojev za dodelitev izredne socialne pomoči, saj njegovo preživljanje ni ogroženo.

5. Tožena stranka pa je v okviru presoje o dodelitvi BPP presojala tudi morebitne prosilčeve izglede za uspeh v socialnem sporu VI Ps 242/20202 in ugotovila, da prosilec nima verjetnega izgleda za uspeh, zaradi česar njegovi prošnji za oprostitev plačila stroškov prevoza na obravnavo ni mogoče ugoditi.

6. Tožnik vlaga tožbo, saj se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in navaja, da je prisotnost na obravnavi njegova pravica, ki mu pripada na podlagi Ustave in zakona, zaradi česar mu je tožena stranka z zavrnitvijo vloge z ugotavljanjem izgledov za uspeh onemogočila pravico do sodelovanja na naroku, kar je nepravilno. Dodaja, da je sam brez finančni sredstev, ker je v zaporu, in da gre pri odobritvi sredstev za stroške prevoza na sodišče za sredstva, ki so nujno potrebna za uveljavljanje pravice do pravnega sredstva.

7. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Tožnik je v predmetni zadevi podal vlogo za dodelitev nujne brezplačne pomoči, ki jo ZBPP ureja v 36. členu, po katerem mu, če bi zaradi odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoč ali zaradi postopka za sestavo ali vložitev prošnje prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje, pristojni Organ za BPP, po presoji izpolnjevanja pogojev iz 24. člena istega zakona, ne glede na njegov materialni položaj, nemudoma dodeli BPP samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam (nujna brezplačna pravna pomoč).

10. Namen BPP je v skladu s 1. členom ZBPP uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. BPP po navedenem zakonu pomeni pravico upravičenca do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. V skladu z 2. členom se BPP dodeli na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa navedeni zakon.

11. Kot je že zgoraj navedeno, se v skladu s 36. členom ZBPP pri predlogu za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči takšna BPP dodeli samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, v skladu s četrtim odstavkom 36. člena istega zakona pa strokovna služba za BPP preveri materialni položaj prosilca v 15. dneh po dodelitvi nujne BPP.

12. Pri nujni BPP gre torej za dodelitev BPP zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje, zaradi katere bi prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje. Sodišče ugotavlja, da v predmetnem postopku niso bili izpolnjeni pogoji za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči ( vendar iz drugačnih razlogov kot jih je v obrazložitvi odločbe navedla tožena stranka), saj prosilec takšne nujnosti ni izkazal, še posebej ob upoštevanju dejstva, da v predmetni zadevi VI Ps 242/2020, ki se vodi na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani glavna obravnava še ni bila razpisana, česar tožnik niti ni zatrjeval. Tožnik je želel oprostitev plačila stroškov za prevoz, ker je pričakoval, da bo razpisana obravnava, kar pa ni pogoj, ki bi dopuščal dodelitev nujne BPP.

13. Sodišče se strinja z navedbo tožnika, da je prisotnost na obravnavi tožnikova pravica, saj pravica do izjave zagotavlja, da je vsakomur omogočeno priti do besede v postopku, ki se nanaša na njegove pravice in pravne interese. To zagotavlja, da je stranka subjekt in ne samo objekt postopka. Najpomembnejši del pravdnega postopka, v katerem pride do izraza pravice do izjave je glavna obravnava, zaradi česar morajo imeti stranke možnost, da se udeležijo glavne obravnave in se na njej izjavijo,1 saj gre na ta način za enako varstvo pravic strank iz 22. člena Ustave RS,2 vendar je tudi ta pravica lahko omejena z načinom udeležbe na obravnavi oziroma načinom izhoda obsojenca, ki je določen v Zakonu o izvrševanju zakonskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), saj drug zakon načina izhoda obsojenca iz zapora ne ureja. Tako je stvar osebnega načrta obsojenca (ki ga po ZIKS-1 izdela direktor Zavoda za prestajanje kazni) tisti, ki določa, na kak način se zaporniku omogoči udeležbo na obravnavi (77. člen ZIKS-1). V skladu s tretjim odstavkom 77. člena ZIKS-1, se pri odločanju o dodelitvi posamezne vrste ugodnosti, poleg kriterijev iz prvega odstavka istega člena, upošteva tudi osebnost obsojenca, nevarnost pobega, vrsto in način storitve kaznivega dejanja, način nastopa kazni, mogoče odprte kazenske postopke, pa tudi druge okoliščine, ki kažejo na možnost zlorabe dodeljenih ugodnosti, zaradi česar je mogoče, da je dostop do obravnave organiziran preko videokonference ali na kak drug način in v takšnem primeru stroški obsojenca za prihod na obravnavo niti niso potrebni. Kolikor pa osebni načrt dopušča izhod iz zavoda, pa šesti odstavek istega člena ZIKS-1 jasno določa, da stroške izhoda iz zavoda, s spremstvom pooblaščene uradne osebe, plača obsojenec, če obsojenec brez svoje krivde nima sredstev za plačilo pa te stroške plača zavod. Nenazadnje iz 211. člena ZIKS-1 izhaja, da so zavodi dolžni zagotoviti brezplačno pravno pomoč obsojencem.3

14. Sodišče pa glede vsebine obrazložitve izpodbijane odločbe na tem mestu še pripominja, da je že večkrat v svojih sodbah poudarilo, da Organ za BPP ni pristojen za vsebinsko presojo zadeve, ki se šele obravnava pred sodiščem, temveč lahko presoja nerazumnost podane vloge za dodelitev BPP zgolj glede njene očitnosti, torej takšne kot je razvidna že na prvi pogled. Ker pa drugačna obrazložitev in materialno pravna podlaga na samo odločitev ne vpliva na način, da bi bila odločitev sodišča drugačna, sodišče v odločbo ni posegalo.

15. Iz zgoraj navedenih razlogov je izpodbijani upravni akt po presoji sodišča na zakonu utemeljen, vendar iz razlogov, navedenih v točkah 12. in 13. obrazložitve te sodbe, zaradi česar je sodišče tožbo, na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je v obravnavani zadevi šlo za presojo pravilne uporabe materialnega prava in za pravno vprašanje, pri čemer za odločitev relevantno dejansko stanje med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

1 Enako VSL IV Cp 1361/2011 z dne 25. 5. 2011. 2 Iz 22. člena Ustave RS izhaja tudi pravica do enakopravnosti pravdnih strank. V pravdnem postopku mora vsaka stranka imeti možnost predstaviti svoja stališča, vključno z dokazi, pod pogoji, ki je ne postavljajo v slabši položaj nasproti drugi stranki. (Komentar Ustave RS k 22. členu, točka 58). 3 Enako tudi Varuh človekovih pravic, Udeležba obsojenca v pravdnem postopku, z dne 15. 10. 2008.