Jedro

Dejstvo, da je nekdo od dedičev tistega, ki mu je bilo zaplenjeno premoženje, kasneje odkupil posamezne nepremičnine, ki so prešle v njegovo izključno last, ne izključuje zavezanca za odškodnino od plačila odškodnine dedičem po 3. odst. 145. čl. ZIKS-G in ne more odstopati od načina povrnitve dejanske vrednosti zaplenjenega premoženja kot je predviden v tem členu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, ki je bil popravljen s sklepom z dne 26.9.2000.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Grosupljem je 21.4.2000 sklenilo, da je Republika Slovenija dolžna kot zavezanec za odškodnino za zaplenjeno premoženje F. F. izročiti predlagateljem obveznice v višini 6.055,343,00 SIT in sicer vsakemu v višini 1.211.069,00 SIT ter pripisati k temu znesku obresti po 3. odst. 5. čl. Zakona o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje, zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja v 15 dneh po prejemu popolne zahteve predlagateljev preko Slovenske odškodninske družbe Republike Slovenije kot izvajalca. Republiki Sloveniji je naložilo, da mora predlagatelju F. F. povrniti tudi stroške postopka v znesku 80.000,00 SIT, ki jih je založil za izvedenca kmetijske stroke.

Zoper tak sklep se pritožuje nasprotna udeleženka Republika Slovenija. Izpodbija ga iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da iz obrazložitve sklepa ni razvidno, da so predlagatelji dediči pokojnega F. F., niti ni razvidno zakaj je odškodnina razdeljena med dediče po enakih delih. Pri odločanju sodišče ni upoštevalo 3. odst. 145. čl. Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-G), ko je določilo odškodnino za vseh petnajst parcel, sledeč izvedencu, ki je menil, da jih ni mogoče vrniti. Predlagatelj F. F. je lastnik parcel 349, 418, 440 in 441 po kupni pogodbi, enako pa je tudi E. F. po menjalni pogodbi lastnica parcel št. 438/2, 456, 417, 442, 460 in 461, za katere vse je določena odškodnina. Vse te nepremičnine so v lasti in posesti predlagateljev. Po mnenju pritožnice imata predlagatelja E. F. in F. F. le pravico do povrnitve kupnine oziroma do vrednosti zamenjanih parcel. Sodišče tudi ni ugotovilo dejanskega stanja za parcelo št. 540 v naravi pašnik, ki jo je v izmeri 903 m2 kupil A. K.. Iz priloženih listinskih dokazov pa ni razvidno, kdo je lastnik preostale parcele v izmeri 180 m2. Možno je da se tudi ta del parcele lahko vrne predlagateljem, ne pa da se zanjo plača odškodnina. Nasprotuje tudi odločitvi, da mora povrniti predlagatelju stroške postopka glede na to, da po Zakonu o nepravdnem postopku nosi vsak udeleženec svoje stroške. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Na pritožbo so odgovorili predlagatelji. Navajajo, da so dediči po pokojnem F. F. in sicer po enakih delih. F. F., roj. 1951 leta, je lastnik parcel, za katere se določa odškodnina, vendar jih je pridobil z odplačnim pravnim poslom. Enako je na osnovi menjalne pogodbe tudi F. E., žena pokojnega F. F., zgoraj navedene parcele pridobila odplačno in sicer za svoje parcele, ki jih je podedovala po svojem očetu. Odškodnina za te nepremičnine, ki se zato ne dajo vrniti v naravi mora biti določena kot odškodnina po uradni metodologiji. Parcela št. 540 je merila 1083 m2. Ni jim znano zakaj je K. kupil le 903 m2. Ne nasprotujejo, da bi se jim preostanek parcele vrnil v naravi, le odmerjen mora biti. Smiselno predlagajo potrditev izpodbijanega sklepa, ki je bil popravljen v smislu njihovih predlogov.

Pritožba ni utemeljena.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje jasno navaja, da so predlagatelji potomci po pokojnem F. F., kateremu je bilo zaplenjeno premoženje in so kot taki zakoniti dediči. Za takšno ugotovitev je imelo podlago v priloženem zapuščinskem spisu Občinskega sodišča v Grosupljem po pokojnem F. F., roj. 8.7.1894, ki je umrl dne 10.2.1976 v T. Po sklepu o dedovanju so bili ugotovljeni kot zakoniti dediči njegova žena E. F., hčeri E. in A. ter sinova S. in F. F., vsak do 1/5 zapuščine. Glede na takšno stanje je odločitev sodišča prve stopnje, ko je v takšnih deležih odločilo, da jim nasprotna udeleženka tudi izplača obveznice, zlasti ko je med njimi o tem tudi popolno soglasje kot je razvidno iz podatkov spisa, pravilna.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zaplenjenih parcel, ki so predmet tega odločanja, ni mogoče vrniti v naravi, saj so v lasti fizičnih oseb oziroma so nekatere parcele odkupili sami predlagatelji ali pa jih zamenjali za svoje druge parcele. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da so bile parcele zaplenjene F. F., roj. leta 1894. Nekatere od njih je odkupil F. F., rojen 1951, ki je sicer predlagatelj in sin F. F. in gre torej za drugo fizično osebo, ki je odplačno pridobila nepremičnino. Enako je tudi z E. F., ki je pridobila določene nepremičnine na podlagi menjalne pogodbe. Tudi ta je v razmerju do F. F., ki mu je bilo zaplenjeno premoženje, druga fizična oseba. Vsakršno razglabljanje o tem, da bi zato šla predlagateljem le pravica do povrnitve kupnine oziroma vrednosti zamenjanih parcel je brez pravne podlage in bi pomenilo nedovoljen poseg v lastninsko pravico F. F. in E. F., ki sta nepremičnine pridobila odplačno in ki sta slučajno tudi dediča po pokojnem F. F. in predlagatelja za vrnitev njemu nezakonito odvzetega premoženja. Iz tega razloga zato ni mogoče nikakršno odstopanje od uporabe 3. odst. 145. čl. ZIKS-G in uporaba določb Zakona o obligacijskih razmerjih, na kar nakazuje pritožnica s tem, ko predlaga povrnitev kupnine oziroma vrednost zamenjanih parcel, ni na mestu. Trditev pritožnice, da ne drži, da se nepremičnine, ki sta jih kupila oziroma zamenjala F. F., rojen leta 1951, in E. F. ne morejo vrniti v naravi, ker so v lasti in posesti predlagateljev, je zmotna. Res je, da nepremičnine, ki so bile zaplenjene, še vedno obstajajo in bi bila vrnitev stvarno mogoča, vrnitev pa ni pravno mogoča, saj Republika Slovenija z njimi ne razpolaga več, ampak so v lasti fizičnih oseb, od katerih bi jih Republika Slovenija najprej morala pridobiti, da bi jih lahko vrnila dedičem tistega, ki so mu bili odvzeti.

Materialnopravno pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da teh nepremičnin ni mogoče vrniti. Enako pa velja tudi za nepremičnino parcelna številka 540, ki je bila prodana K. A. v izmeri 903 m2, čeprav po zemljiškoknjižnih podatkih meri 180 m2 več kot trdi pritožnica. Ker pritožnica ne trdi, da bi bila ta parcela temu ustrezno razdeljena in ima še vedno številko 540, ki je last A. K., tudi v tem primeru ne pride v poštev vrnitev v naravi. V danem primeru se mora povrniti dejansko vrednost zaplenjenega premoženja po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe, kar je odločilo tudi sodišče prve stopnje in ne prihaja v poštev nikakršno drugačno ugotavljanje vrednosti. Vračanje zgolj kupnine bi glede na že vse navedeno in ko tudi ni nujno, da bi bila vrednost istega kupljenega premoženja enaka vrednosti istega zaplenjenega premoženja, saj običajno tudi zaplemba in odkup časovno ne sovpadata, tudi iz teh razlogov ne pride v poštev.

Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno odločilo, da mora nasprotna udeleženka povrniti predlagatelju F. F. 80.000,00 SIT stroškov, ki jih je imel s plačilom izvedenca. Po določbi 1. odst. Zakona o dopolnitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-H, Ur. l. RS št. 26/99) se pri določanju vrste in višine stroškov smiselno uporabljajo določbe 12. poglavja Zakona o pravdnem postopku, sicer pa tudi 104. čl. Zakona o nepravdnem postopku, po katerem se obravnava predmetna zadeva, določa, da trpi stroške postopka udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne udeleženke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep z dne 21.4.2000, ki je bil popravljen s sklepom z dne 26.9.2000, potrdilo.