5. 5. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., Republika Ž., na seji senata dne 18. aprila 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. Up 90/2003 z dne 26. 5. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1136/2001 z dne 13. 11. 2002, z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 462-01-26/01 z dne 29. 5. 2001 in s sklepom Upravne enote Ljubljana, Izpostave Moste-Polje, št. 362-0106/93-05/BK-161 z dne 25. 4. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Upravni organ prve stopnje je zavrnil predlog pritožnice za popravo pomote v pravnomočni delni denacionalizacijski odločbi ter zavrgel predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka, v katerem je bila ta odločba izdana. Štel je, da za popravo odločbe niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju ZUP). Zavrženje predloga za obnovo postopka je upravni organ utemeljil z navedbo, da stranka ni navedla novih dejstev in dokazov, zaradi katerih bi bilo možno na podlagi 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP postopek obnoviti. Upravni organ druge stopnje je pritožničino pritožbo zavrnil. Strinjal se je z razlogi, s katerimi je svojo odločitev utemeljil upravni organ prve stopnje. Stranki je tudi pojasnil, da med obnovitvenimi razlogi ni zmotne uporabe materialnega prava, ter da je ta razlog, pod določenimi pogoji, lahko podlaga za odločitev o razveljavitvi upravne odločbe po nadzorstveni pravici. Pritožnica je v upravnem sporu zatrjevala, da je v zahtevkih, o katerih je odločil upravni organ prve stopnje z izpodbijanim sklepom, dejansko postavila zahtevo za razveljavitev pravnomočne delne denacionalizacijske odločbe po nadzorstveni pravici in da je to zahtevo oprla na trditev o kršitvah materialnih pravic. Upravno in Vrhovno sodišče sta se strinjali z ravnanjem upravnega organa prve stopnje, ki je od pritožnice zahteval, naj pojasni, kaj s svojo vlogo zahteva, kakor tudi z njegovo ugotovitvijo, da je stranka zahtevala popravo pravnomočne delne denacionalizacijske odločbe in obnovo postopka, v katerem je ta bila izdana. Obe sodišči sta tudi ocenili, da iz pritožničinih vlog, ki jih je poslala upravnemu organu prve stopnje, ni mogoče sklepati, da je želela doseči razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici.

B.V ustavni pritožbi pritožnica zatrjuje kršitev pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) ter kršitev ustavnih načel. Navaja, da je iz njene vloge upravnemu organu prve stopnje jasno razvidno, da je zahtevala razveljavitev delne denacionalizacijske odločbe po nadzorstveni pravici, to zahtevo pa bi moral ta organ poslati pristojnemu upravnemu organu v odločanje. Ker tega ni storil, pač pa je od nje zahteval pojasnila o tem, kaj pravzaprav zahteva, naj bi upravni organ prve stopnje kršil navedeni ustavni pravici. Temu upravnemu organu pritožnica očita tudi, da je pojasnila od nje zahteval tik pred iztekom roka, v katerem bi pristojni upravni organ po nadzorstveni pravici še lahko razveljavil navedeno denacionalizacijsko odločbo. Očita mu tudi, da v tej odločbi ni popravil očitnih pomot, ki izhajajo iz uporabe, v času izdaje odločbe neveljavnega, pravilnika. Pritožnica tudi navaja, da ji upravni organ prve stopnje ni svetoval glede pomanjkljivosti njene vloge. Vrhovnemu sodišču pritožnica očita, da ni ugotovilo kršitev postopka, ki jih je zagrešil upravni organ prve stopnje, kar zlasti velja za oceno tega upravnega organa glede razumljivosti pritožničine vloge in posledično zahtevo stranki, naj pojasni vsebino vloge.

Pritožničina ocena o razumljivosti njene vloge ter o tem, kakšen zahtevek naj bi vsebovala, je drugačna od ocene upravnega organa prve stopnje. Očitno pritožnica ne sprejema ocene tega organa – do katere je prišel po zahtevanih pojasnilih – da je v svoji vlogi zahtevala popravo napak v delni denacionalizacijski odločbi in predlagala obnovo postopka, v katerem je bila ta izdana. Pravilnost te ocene so potrdili upravni organ druge stopnje in obe sodišči. Ustavna pritožba ni pravno sredstvo, s katerim bi se še enkrat preverjala pravilnost ocene sodišč, zato pritožnica s trditvami, da je taka ocena napačna, ne more utemeljevati zatrjevanih kršitev človekovih pravic. Upravnemu organu prve stopnje, ki je drugače kot pritožnica ocenil razumljivost pritožničine vloge, tudi ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem in odločitvami, ki temeljijo na takšni oceni, kršil 23. in 25. člen Ustave. To velja tako za njegovo zahtevo stranki, da pojasni vsebino zahtevka iz svoje vloge, kakor tudi za njegove odločitve v izpodbijanem sklepu (zavrnitev poprave odločbe, zavrženje predloga za obnovo). Neutemeljen je tudi očitek upravnemu organu prve stopnje, da pritožnici ni svetoval, v čem naj bi bila pomanjkljivost njene vloge. Kot izhaja iz priloženih vlog ustavne pritožnice, je pritožnica po opozorilu, naj se izjasni, kateri obnovitveni razlog uveljavlja, in ga tudi navedla (nova dejstva in dokazi v zvezi z računskimi napakami), kar pomeni, da je pritožnica vedela, za kakšno pomanjkljivost naj bi v njeni vlogi šlo. Pri takem stališču pa je pritožnica vztrajala vse do vložitve tožbe v upravnem sporu. Neutemeljene so tudi navedbe pritožnice, da naj bi upravni organ prve stopnje kršil navedeni ustavni pravici, ker je pojasnila o vsebini vloge oziroma zahtevka od nje zahteval tik pred iztekom roka, v katerem bi pristojni upravni organ lahko razveljavil delno denacionalizacijsko odločbo po nadzorstveni pravici. Rok, ki ga ZUP določa upravnemu organu, da stranko pozove k odpravi pomanjkljivosti, je instrukcijski rok. Glede na odločitev drugostopnega upravnega organa, s katero sta se strinjali obe sodišči, pa je jasno, da pritožničin položaj ne bi bil drugačen niti v primeru, če bi upravni organ prve stopnje od nje zahteval pojasnila prej,ali celo če bi pritožničino vlogo poslal drugostopnemu organu kot organu, ki odloča o razveljavitvi po nadzorstveni pravici.

Pritožnica sicer tudi Vrhovnemu sodišču očita kršitev 23. in 25. člena Ustave. Iz dela ustavne pritožbe, ki se nanaša na odločanje tega sodišča, pa je razvidno, da stranka za utemeljitev te trditve navaja zgolj nestrinjanje z odločitvijo Vrhovnega sodišča, s čimer ni mogoče utemeljiti zatrjevanih kršitev teh dveh ustavnih pravic.

Pritožnica sicer pavšalno zatrjuje še, da je v postopku pred upravnima organoma in obema sodiščema prišlo do kršitve ustavnih načel. Ne glede na pavšalnost tega očitka, je treba pritožnici pojasniti, da v ustavni pritožbi ni mogoče uveljavljati kršitve ustavnih načel, pač pa zgolj kršitev posameznih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču – v nadaljevanju ZUstS).

Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan