Jedro

Ker sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni navedlo, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank, kar bi glede na 7. odstavek 364. člena ZKP moralo storiti, izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi obtoženčeve zagovornice in izpodbijano sodbo razveljavilo.

Izrek

Pritožbi zagovornice obtoženca se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi in kazni glede kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče z malomarnosti po členu 325/II in I KZ, opisanega pod točko II izreka sodbe, v odločbah o enotnih kaznih, vštetju pripora, izreku varnostnega ukrepa in stroških kazenskega postopka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po členu 211/I KZ in kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po členu 325/II in I KZ ter mu za prvo navedeno kaznivo dejanje določilo kazen šest mesecev zapora, za drugo navedeno kaznivo dejanje kazen tri leta zapora in mu nato izreklo enotno kazen tri leta in štiri mesece zapora, zatem pa mu je po prvem odstavku 53. člena KZ preklicalo pogojno obsodbo, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v ..., opr. št. K 87/97 z dne 22.4.1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v ..., opr. št. I Kp 665/98 z dne 20.10.1998, za kaznivo dejanje tatvine po členu 212/II KZ in v kateri mu je bila določena kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo dveh let ter mu nato izreklo enotno kazen tri leta in pet mesecev zapora. V tako izrečeno enotno kazen mu je vštelo čas, prebit v pridržanju dne 13.10.1997 od 9. do 15. ure, mu odvzelo s kaznivim dejanjem tatvine pridobljeno protipravno premoženjsko korist, mu izreklo varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja B kategorije za dobo petih let od pravnomočnosti sodbe, mu v plačilo naložilo premoženjskopravni zahtevek oškodovanca S.B. in ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka ter nagrade in potrebnih izdatkov njegove zagovornice. Z isto sodbo pa je iz razlogov po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po členu 329/I KZ.

Zoper obsodilni del sodbe se je pritožila obtoženčeva zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o preklicu pogojne obsodbe in zaradi odločbe o kazenski sankciji ter predlagala, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, podrejeno pa naj odločbo o kazenski sankciji spremeni tako, da obtožencu izreče milejšo kazen ter mu pogojne obsodbe ne prekliče. Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba je deloma utemeljena.

Prav nikakšrnih pomislekov ne vzbujajo ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje glede nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine, storjenega z dvemi dejanji na škodo S.B., njegove žene in na škodo T.F., saj ni dvoma, da se je obtoženec prav v času storitve obeh kaznivih dejanj nahajal v stanovanjskih hišah oškodovancev, ki so neposredno po njegovem odhodu odkrili tatvini, pravilna pa je tudi ugotovitev, da je bilo obtoženčevo prosjačenje za bencin le njegova spretna pretveza, s katero je želel opravičiti svojo prisotnost, saj v nasprotnem primeru že napolnjene kantice z bencinom ne bi pustil v bližini B. hiše. V kolikor pa bi imel v resnici pri sebi svoj denar, pa bi tudi odpadla potreba po prosjačenju za bencin, saj bi ga lahko kupil na bencinski črpalki. Ob dejstvu, da so delavci policije obtoženca izsledili še istega popoldneva in mu zasegli bankovce, katerih količina in vrsta se je ujemala z denarjem oškodovancev, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je nadaljevano kaznivo dejanje tatvine storil prav obtoženec ter je zanj tudi v celoti kazensko odgovoren. Zato ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, ki takšne ugotovitve sodišča prve stopnje poskušajo omajati z navedbo, da obtoženec ni bil neposredno zasačen pri tatvinah denarja in da ni bil zanesljivo izpodbit njegov zagovor, da zasežen denar izvira iz socialne pomoči, ki je bila izplačana njegovi ženi, saj je glede teh okoliščin sodišče prve stopnje zavzelo jasno in nedvoumno stališče, podprto z izvedenimi dokazi. Glede ugotovljenega dejanskega stanja in krivde obtoženca za to kaznivo dejanje je bilo zato potrebno pritožbo njegove zagovornice zavrniti in v tem delu izpodbijano sodbo potrditi.

Pač pa pritožbi ni mogoče odreči utemeljenosti glede kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, ko navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ko v razlogih sodbe ni pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje obtoženčeve žene, ki je bila v času prometne nesreče v avtomobilu. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da je obramba izvedbo tega dokaza predlagala na glavni obravnavi dne 13.4.1999, ko je razpravljajoči senat o predlogu tudi odločal ter sprejel sklep, da se dokaznemu predlogu ne ugodi ter na kratko to svojo odločitev tudi obrazložil. Ker pa sodišče prve stopnje v pisno izdelani sodbi svojega stališča ni ponovilo in tedaj ni navedlo, iz katerih razlogov ni ugodilo predlogu obrambe, je kršilo določbo 7. odstavka 364. člena ZKP, ki določa, da mora obrazložitev sodbe to vsebovati. Izpustitev takšne navedbe v sodbi tedaj pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP, saj ti razlogi spadajo med odločilna dejstva, ugotovitev takšne kršitve pa posledično pomeni, da je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljaviti in jo vrniti v novo sojenje.

Zaradi razveljavitve dela izpodbijane sodbe, je moralo sodišče druge stopnje posledično razveljaviti tudi obe odločbi o enotnih kaznih, vštetju pripora, izreku varnostnega ukrepa in stroških kazenskega postopka, pri čemer ostalih pritožbenih navedb obtoženčeve zagovornice ni ocenjevalo, lahko pa jih bo preizkušalo prvostopno sodišče v ponovljenem dokaznem postopku.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvedene dokaze glede kaznivega dejanja po členu 352/II in I KZ ponoviti, skrbno oceniti zagovor obtoženca ter izpovedbe prič in v kolikor bo ponovno zavrnilo dokazne predloge, bo moralo za takšno odločitev tudi navesti razloge v obrazložitvi sodbe.

Če se bo ponovno odločilo za preklic pogojne obsodbe, pa ne bo smelo, ob navedbi prepričljivejših razlogov za takšno odločitev, kršiti kazenskega zakona glede izreka enotne kazni oziroma pravilne uporabe načela asperacije.