Jedro

Tožeča stranka je tekom upravnega postopka izrecno navedla, da želi ugotavljanje enakovrednosti tujega naslova s slovenskim naslovom magister znanosti, zato bi morala tožena stranka odločiti o takem zahtevku, česar zaradi napačne razlage materialnega zakona ni storila in s tem kršila pravila postopka.

Na vprašanje, kdaj se je nek program izobraževanja izvajal, daje odgovor tudi določba 48. člena ZViS-D, ki omogoča študentom vpisanim v t.i. „ne-bolonjske programe“, da se po zaključku vpisovanja in po zaključku obveznega izvajanja predavanj še vedno izobražujejo in končajo t.i. „ne-bolonjske“ izobraževalne programe do izteka študijskega leta 2015/2016. V tem času lahko opravljajo izpite, izdelajo in zagovarjajo seminarske naloge ter izdelajo in zagovarjajo magistrske naloge.

Priznavanje izobrazbe mora temeljiti na strokovni oceni vsebinskih kriterijev, za kar pa ne more biti bistveno, ali je vpis v ta študij še možen in če predavanja še potekajo na domačih visokošolskih institucijah.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo št. 60121-875/2010/10 z dne 31. 1. 2011, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420,00 EUR, v 15-ih dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo priznala tožnici izobraževanje, ki se dokazuje z listino o izobraževanju Examensbevis/Degree Certificate, ki jo je na tožničino ime izdala institucija Stockholms Univerzitet, Kraljevina Švedska, kot druga stopnja visokošolskega izobraževanja po Zakonu o visokem šolstvu (ZViS, Uradni list RS, št. 119/06-upb....,86/09) in ugotovila, da je smer tujega izobraževalnega programa mednarodni odnosi. Hkrati je odločila, da lahko tožeča stranka v Republiki Sloveniji uporablja v tujini pridobljen naslov Master of Science, Kraljevina Švedska. Odločila je še, da stroški v tem postopku niso nastali. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožeča stranka dne 5. 10. 2010 vložila vlogo za priznanje izobraževanja za namen zaposlovanja, v kateri je zahtevala, da se v postopku ugotovi stopnja, v katero se tuje izobraževanje uvršča v slovenski sistem izobraževanja, smer oziroma področje glede na zaključen tuj izobraževalni program, in v tujini pridobljen strokovni oziroma znanstveni naslov. Iz predložene dokumentacije je organ ugotovil, da je tožeča stranka dne 14. 6. 2010 zaključila dvoletno izobraževanje v tujini s področja mednarodni odnosi. Pogoj za vključitev v to izobraževanje je bilo zaključeno dodiplomsko izobraževanje prve stopnje v obsegu najmanj 180 ECTS oziroma temu ustrezna tuja kvalifikacija. Tožeča stranka je v Republiki Sloveniji predhodno zaključila univerzitetni študijski program Ekonomija in si pridobila strokovni naslov univerzitetna diplomirana ekonomistka. Za zaključeno izobraževanje ji je institucija Stockholms Univerzitet, Kraljevina Švedska, priznala 120 ECTS (kreditnih točk). Tožena stranka je na podlagi priloge k diplomi (Diploma Supplement), dokazila Official transcript of record in uradnega opisa švedskega šolskega sistema, ki je objavljen na internetu, ugotovila, da je predmetno izobraževanje za pridobitev Masterexamen v Kraljevini Švedski umeščeno v drugo stopnjo visokošolskega sistema izobraževanje (second cycle), in tožeči stranki omogoča splošni dostop do doktorskih študijskih programov v državi izvora. Podpisnici t.i. „Bolonjske deklaracije“ sta tako Republika Slovenija kot tudi Kraljevina Švedska. Glede na navedeno je tožena stranka ugotovila, da se izobraževanja, ki ga je tožeča stranka opravila v tujini, po merilih za priznanje, ki jih določa 3. člen ZPVI, ter na podlagi 33. člena ZViS, uvršča v drugo stopnjo slovenskega visokošolskega sistema izobraževanja. Tožeča stranka je bila v skladu z 9. členom ZUP seznanjena z ugotovljenim dejanskim stanjem in dana ji je bila možnost, da se izjavi o dokazih in predloži dodatno pravno relevantna dejstva in dokaze, ki bi utegnili vplivati na izpeljan ugotovitveni postopek. Tožeča stranka se je na dopis odzvala in dne 19. 11. 2010 prosila za podaljšanje roka brez navedbe, do kdaj bi dokazila lahko predložila. Ministrstvo o tem ni izdalo posebnega sklepa, vendar je upoštevalo strankino dokazilo Programme Description, ki ga je prejelo dne 6. 1. 2011, in v katerem je natančneje opredeljen zaključen študijski program, trajanje in opravljanje študijskih obveznosti. Tožeča stranka je v izjavi še navedla, da je na univerzi v Stockholmu magistrirala 1. 6. 2010, torej v šolskem letu 2009/2010, v času, ko je v Sloveniji še veljal študijski program za pridobitev magisterija znanosti in se je kot tak priznal študentom, ki so v tem letu magistrirali. Prosila je, da njeno magistrsko diplomo obravnavajo enakovredno z diplomami na ravni znanstvenega magisterija, ki so bile to leto podeljene po starem sistemu v Sloveniji. V nadaljevanju obrazložitve ministrstvo navaja, da od začetka uporabe ZPVI (od 21. 1. 2005) v postopkih priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja uvršča tuje izobraževanje v slovenski šolski sistem skladno s 33. členom ZViS. V postopku je dolžna pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje v zvezi z izobraževanjem, temu pa sledi, skladno z 10. členom ZPVI, uvrstitev tujega izobraževanja v slovenski šolski sistem. Slednje pa se lahko opravi zgolj na osnovi veljavne materialne podlage, to je 33. člena ZViS, in ker ta člen ne navaja stopnje magisterija znanosti, zato uvrščanje v neobstoječo stopnjo ni mogoče. Masterexamen v državi izvora ne predstavlja del doktorskega študijskega programa, pač pa predstavlja dostop do doktorskih študijskih programov s področja stroke, kot je razvidno iz priloge k diplomi - Diploma Supplament. Dodatni argument za umestitev v drugo stopnjo v skladu s tristopenjskim visokošolskim sistemom je tudi ta, da je država izvora predmetno izobraževanje uvrstila v drugo stopnjo visokošolskega izobraževanja. Ob dejstvu, da je bila bolonjska prenova študijskih programov pripravljena ravno z namenom ustvarjanja transparentnosti stopenj in mobilnosti v visokem šolstvu, je uvrstitev v drugo stopnjo v skladu z 33. členom ZViS, tudi z vidika ustvarjanja skupnega visokošolskega prostora pravilna. Glede ugotavljanja enakovrednosti tujega naslova s slovenskim naslovom magister znanosti, pa tožena stranka pojasnjuje, da ZPVI v šestem in sedmem odstavku 11. člena ZPVI določa, da se enakovredno v tujini pridobljenega naziva poklicne oziroma strokovne izobrazbe in strokovnega oziroma znanstvenega naslova slovenskemu nazivu poklicne oziroma strokovne izobrazbe in strokovnemu oziroma znanstvenemu naslovu ugotavlja le v primeru, da v Republiki Sloveniji obstaja in se izvaja primerljiv izobraževalni program. Študijski programi za pridobitev magisterija znanosti (študijski programi sprejeti pred 11. 6. 2004) se z iztekom študijskega leta 2009/2010 v Republiki Sloveniji ne izvajajo več. V študijskem letu 2009/2010 so se zadnjič izvajali drugi letniki navedenih programov, zato od 1. 10. 2010 dalje ministrstvo v postopkih priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja visokošolskim zavodom ne posreduje zahtev za ugotavljanje enakovrednosti v tujini pridobljenega naslova z znanstvenim naslovom magister znanosti. Informacija o tem je bila objavljena na spletni strani ministrstva dne 19. 8. 2010. Iz zahteve stranke (obrazec Z, točka V.) ni razvidno, da bi le-ta želela ugotavljanje enakovrednosti v tujini pridobljenega naslova slovenskemu naslovu, saj je potrebno v tem primeru navesti tudi ime primerljivega študijskega programa in kateri visokošolski zavod ga izvaja. Iz izjave stranke je razvidno, da bi želela, da se jo obravnava enakovredno z diplomami na ravni znanstvenega magisterija, ker pa se študijski programi za pridobitev magisterija znanosti ne izvajajo več, tožena stranka ne more upoštevati zahtevka stranke tudi v primeru, če bi navedla ime študijskega programa in visokošolski zavod in zahtevala ugotavljanje enakovrednosti tujega naslova s slovenskim strokovnim oziroma znanstvenim naslovom. ZPVI postopek priznavanja izobraževanja zgolj omogoča in ne predpisuje. Imetnik tuje listine pa se sam odloča, kdaj bo in če bo začel ta postopek. Tožeča stranka je izobraževanje zaključila v juniju 2010, vlogo pa je vložila 5. 10. 2010. Stranka odloča, katera dodatna dokazila bo še predložila poleg tistih, ki jih določa pravilnik. Tudi Lizbonska konvencija v drugem odstavku člena III.3 govori o tem, da je za ustrezne informacije odgovoren predvsem prosilec (stranka). Dejstva, ki jih tožeča stranka navaja v izjavi dne 17. 11. 2010 in dokazilu z dne 22. 12. 2010, iz vseh navedenih razlogov ne vplivajo na izpeljan ugotovitveni postopek, ne vplivajo na ugotovljeno dejansko stanje, ter niso pravno relevantna dejstva v skladu z 9. členom ZUP.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve pravil upravnega postopka. Leta 2007 se je vpisala na magistrski študij na Stockholmski univerzi. Tekom rednega dvoletnega magistrskega študija (šolsko leto 2007/2008 in 2009/2010) je pridobila 120 kreditnih točk in naziv Master of Science na nivoju znanstvenega magisterija. Magistrirala je 1. 6. 2010 na področju mednarodnih odnosov. V RS je želela priznanje znanstvenega magisterija, ki ga je pridobila v tujini. Meni, da je tožena stranka v zvezi s tem, kaj pomeni švedska druga stopnja, napačno uporabila materialno pravo in zmotno ter nepopolno ugotovila dejansko stanje, saj iz diplome in iz uradnega opisa švedskega izobraževanega sistema izhaja, da je ta druga stopnja, ki jo tožena stranka enači s slovensko bolonjsko drugo stopnjo, na Švedskem uvrščena v znanstveno izobraževalno stopnjo. Na Švedskem obstajata namreč dve stopnji magistrskega študija v okviru bolonjskega cikla in sicer enoletni program (primerljiv s slovensko drugo stopnjo, bolonjski magisterij) in dvoletni program, ki je znanstveni magistrski študij in se zahtevnejši predmetni dvoletnega magisterija lahko upoštevajo kot del doktorskega programa (ta je v Sloveniji primerljiv z znanstvenim magisterijem), saj je Kraljevina Švedska v drugi bolonjski stopnji obdržala znanstveni magisterij. To izhaja tudi iz besedila v uradnem opisu švedskega visokošolskega sistema: "The most advanced courses for Masterexamen may be accepted a partial fulfilment of the requirement for doctoral programme." Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni ugotavljala, kako je opravljeno izobraževanje tožeče stranke uvrščeno v izobraževalni sistem v Kraljevini Švedski. Če je študij trajal dlje kot pet let, se ne more program obravnavati po novem bolonjskem sistemu, temveč po starem, ki je poznal znanstveni magisterij, za pridobitev katerega je študij poleg štirih let trajal še dve leti. Tako je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, saj ni upoštevala 36. člena ZViS. V študijski program za pridobitev magisterija znanosti se je vpisala že v letu 2007, ko je bil tudi v Sloveniji tak vpis še mogoč. Diplomo je pridobila 1. 6. 2010, torej v študijskem letu 2009/2010, ko so se tudi v Sloveniji še izvajali programi za pridobitev magisterija znanosti. Podiplomski študentje, ki so v Sloveniji magistrirali v študijskem letu 2009/2010, so pridobili znanstveni magisterij, zato ni pravilna odločitev tožene stranke, da tožeča stranka tega naziva ne pridobi samo zato, ker se je izobraževala v tujini. Tožena stranka je prošnjo tožeče stranke zavrnila z obrazložitvijo, da se študijski programi za pridobitev magisterija znanosti v Republiki Sloveniji ne izvajajo več, ter da uvrščanje v neobstoječo stopnjo ni mogoče. Tožena stranka pri svoji odločitvi očitno ni upoštevala 15. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 94/2006, ZViS-E), ki določa, da v Republiki Sloveniji raven izobrazbe pridobljena po dosedanjih študijskih programih za pridobitev magisterija znanosti ustreza ravni izobrazbe, pridobljenih po študijskih programih tretje stopnje iz 33. člena zakona. Tožena stranka je tako napačno uporabila materialni predpis, saj ni uporabila predpisa, ki bi ga morala uporabiti. Kolikor bi ga uporabila, bi namreč morala ugotoviti, da študijski program za pridobitev magisterija znanosti, ki ga je tožeča stranka opravila na Švedskem, ustreza ravni izobrazbe, pridobljene po študijskem programu tretje (in ne druge) stopnje po 33. členu ZViS. Tožeča stranka je tudi sicer napačno uporabila materialno pravo, saj bi morala uporabiti predpis, ki je veljal v času vpisa tožeče stranke na magistrski študij (leta 2007) in sicer ZViS, objavljen v Uradnem listu št. 119/2006. Uradni nazivi znanstvenega magisterija se bodo v Sloveniji podeljevali še do konca študijskega leta 2015/2016, kar diskriminira tožečo stranko, ki je diplomo znanstvenega magisterija pridobila že leta 2010. S tem ji je kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic, saj je kljub temu, da ima enako izobrazbo kot slovenski podiplomski študentje neenako obravnavana, ko ji je priznan zgolj strokovni magisterij, čeprav izpolnjuje enake pogoje kot osebe, ki so v Sloveniji v istem času pridobile znanstveni magisterij. Pri tem ponovno poudarja, da je popolnoma brezpredmetno, kdaj je vložila zahtevo za priznanje izobrazbe. Ne priznanje znanstvenega magisterija je še toliko bolj diskriminatorno ob upoštevanju dejstva, da bo v primeru nadaljevanja izobraževanja na slovenskem visokošolskem zavodu ta zavod upošteval kredite, ki bi jih tožeča stranka uveljavljala pri vpisu v doktorske študijske programe v državi izvora (torej v Sloveniji), v postopku priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja pa to ni zakonsko predvideno. ZUP upravnemu organu nalaga, da v postopku ugotovi resnično dejansko stanje, v ta namen pa mora ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev. Tožena stranka ni ugotavljala dejstva, da druga stopnja na Švedskem ustreza znanstvenemu magisteriju v Sloveniji in da pomeni opravljanje izobraževanja na Švedskem že del doktorskega študija. Tožena stranka ni ugotovila vseh dejstev, ki so pomembna za pravilno in zakonito odločbo, posledično ni ugotovila resničnega dejanskega stanja, zato je odločba nepravilna in nezakonita. Strokovni (bolonjski) magisterij, ki ga je tožeči stranki tožena stranka priznala se prav nič ne razlikuje od njene dosedanje izobrazbe (univerzitetni diplomirani ekonomist), čeprav je dve leti opravljala študijski program, po katerem je pridobila znanstveni magisterij. Ustavno sodišče je že presojalo ZViS in ugotovilo, da je v neskladju z ustavo (odločba št. U-I-370/06 z dne 17. 1. 2008), saj neenakopravno obravnava diplomante. ZUP nadalje v 7. členu določa, da morajo pri postopanju in odločanju organi omogočati strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice, organ pa mora skrbeti, da nevednosti in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu. Poleg tega morajo ravnati v skladu z načelom transparentnosti, zato je bilo ravnanje tožene stranke nepravilno, ko ni niti odgovorila tožeči stranki na njen dopis z dne 17. 11. 2010, sedaj pa pojasnjuje, da le stranka odloča, katera dokazila bo predložila. Tako je kršila ZUP, saj tožeči stranki ni omogočila, da bi čim lažje uveljavljala svoje pravice. Glede na navedeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in samo odloči o zadevi tako, da tožeči stranki prizna enako stopnjo izobrazbe kot ji je priznana v Kraljevini Švedski, to je znanstveni magisterij in naziv magistrice znanosti oziroma ji omogoči primerjanje enakovrednosti v Kraljevini Švedski pridobljenega magisterija znanosti s primerjalnimi magistrskim študijem znanstvenega magisterija, ki se je v šolskem letu 2009/2010 izvajal na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v novo odločanje ter naloži toženi stranki povračilo stroškov postopka skupaj z DDV v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka odgovarja, da je ugotovila, kako se tožničino izobraževanje umešča v Kraljevini Švedski in je to navedla v izpodbijani odločbi. Poudarja, da tožeča stranka slovenskega naslova magister znanosti ni nikoli pridobila in ga tudi ne sme uporabljati. Pridobila si je le naslov Master of Science, ki ga lahko zakonito uporablja. Tožničino izobraževanje je v Kraljevini Švedski uvrščeno v drugo bolonjsko stopnjo, v Republiki Sloveniji pa je študijski program skladno s 33. členom ZViS ravno tako umeščen v drugo bolonjsko stopnjo. Glede možnosti, da se Masterexam upošteva kot delno izpolnjevanje zahtev za doktorski program, se tožena stranka sklicuje na uradni prevod tolmačke, kjer je zapisano, da ta diploma omogoča vpis na predmete in študijske programe tretje stopnje, v originalnem zapisu general eligibility, to pa pomeni, da je priznana zgolj splošna možnost za vpis na nadaljevanje študija na tretji stopnji, nikakor pa ne, da bi se opravljeni izpiti lahko upoštevali kot delno izpolnjene zahteve za doktorski študij; če bi to visokošolska zakonodaja Kraljevine Švedske predvidevala, bi to gotovo bilo zapisano. Zgolj primerjava let trajanja študijskega programa ne izkazuje dokončanje znanstvenega magisterija. To določa šele vsebina študijskega programa. Kandidat sam je odgovoren za izbiro študija. Kandidat se mora predhodno sam pozanimati, kaj mu izobraževanje sploh omogoča, ali razširitev znanj in kompetenc ali pa mu to poviša njegova raven izobraževanja. Z zakonom je omogočeno tudi po starih neprenovljenih štiriletnih študijskih programih nadaljevati študij po novih prenovljenih bolonjskih dvoletnih študijskih programih, pri čemer pa se kandidatu ne priznava dokončanje znanstvenega magisterija. Glede na določbo prvega odstavka 48. člena ZViS-D je treba poudariti, da se je v študijskem letu 2009/2010 zadnjič izvajal drugi letnik študijskih programov za pridobitev magisterija znanosti. Razločevati je treba med izvajanjem programa, kjer gre za izvajanje predavanj, seminarjev, vaj in tako dalje, glede na trajanje posameznega študijskega programa in dejstvom, da študenti lahko dokončajo izobraževanje pod pogoji, ki so veljali pred uveljavitvijo ZViS-D, vendar najdlje do izteka študijskega leta 2015/2016. Po določbi prvega odstavka 37. člena ZViS študijsko leto traja od 1. oktobra do 30. septembra, kar pomeni, da so naslov znanstveni magisterij lahko pridobili tisti kandidati, ki so 30. 9. 2010 v tujini dokončali študijski program in nato skladno z določili ZPVI vložili popolno vlogo. Tožnica je res pridobila diplomo dne 1. 6. 2010, vendar pa ni do roka vložila vlogo na ministrstvo. Stranka sama je odgovorna, kdaj in če sploh bo vložila vlogo za začetek postopka. Tožnica z vlogo z dne 5. 10. 2010 ni zahtevala ugotavljanja enakovrednosti v 3. točki V. poglavja obrazca Z, je pa tekom postopka izrazila to željo, da se to ugotovi, nakar ji je uradna oseba ministrstva pojasnila, da ugotavljanja enakovrednosti ne more več zahtevati, saj se primerljiv program v šolskem letu 2010/2011 ne izvaja več. Tožnica neutemeljeno navaja diskriminatorno obravnavanje, saj naj bi ji v primeru nadaljevanja izobraževanja v RS te pridobljene kredite upoštevali. Postopek priznavanja za namen nadaljevanja izobraževanja je povsem ločen od postopka priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja. Glede uporabe zakona je dolžna upoštevati predpise, ki veljajo v času izdaje odločbe, torej vse spremembe ZViS do datuma 31. 1. 2011, ko je datirana izdana odločba. Glede 7. člena ZUP pa pojasnjuje, da ZUP določa, da mora organ omogočiti stranki, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, kar pomeni, da ne nalaga organu, da neomejeno in neutemeljeno pojasnjuje oziroma da odgovarja stranki na vsa njena razmišljanja in ideje, ob tem, da le-ta ne predloži nobenih dokazil, kakor to izhaja tudi iz priloženega dopisa. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo.

Tožba je utemeljena.

V predmetni zadevi gre za spor glede priznavanja izobraževanja, ki ga je tožeča stranka pridobila v tujini. Po določilu 128. člena ZUP sme pristojni organ v stvareh, v katerih je po zakonu ali naravi stvari za začetek upravnega postopka potrebna zahteva stranke, začeti in voditi postopek, le če je taka zahteva podana. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka pri toženi stranki vložila vlogo za priznavanje izobraževanja za namen zaposlovanja na podlagi tuje listine Examensbevis/Degree Certificate, ki jo je izdala institucija Stockholms Univerzitet, Švedska, da je tožeča stranka v tujini pridobila naslov Master of Science, in da je zahtevala, da se v postopku ugotovi stopnja, v katero se tuje izobraževanje uvršča v slovenski sistem izobraževanja, smer oziroma področje glede na zaključen tuj izobraževalni program, in strokovni oziroma znanstveni naslov (obrazec Z, poglavje V., 1. točka). Predmetni postopek se je torej začel na podlagi zahteve tožeče stranke. Tekom upravnega postopka je tožeča stranka prosila, da se njeno magistrsko diplomo obravnava enakovredno z diplomami na ravni znanstvenega magisterija. O tej zahtevi tožena stranka ni odločala, saj je sprejela stališče, da na podlagi 33. člena ZViS v zvezi z 11. členom ZPVI in 48. členom ZVis-D, od 1. 10. 2010 dalje ni več mogoče mogoče zahtevati ugotovitev enakovrednosti v tujini pridobljenega naziva/naslova slovenskemu nazivu/naslovu (obrazec Z, poglavje V., 3. točka) in sicer konkretno nazivu znanstveni magisterij. Na podlagi tega stališča tožena stranka tudi ni opravila poizvedbe pri pristojnem organu Švedske (ENIC-NARIC Švedska) glede organizacije izobraževanja v tej državi in pri izobraževali instituciji Stockholms Univerzitet glede izobraževalnega programa, ki ga je pri njih zaključila tožeča stranka. Navedeno stališče tožene stranke pa je po mnenju sodišča napačno in temelji na napačni uporabi materialnega prava, poleg tega pa tožena stranka v izreku odločbe ni odločila o zahtevku tožnice za ugotovitev enakovrednosti tujega naslova s slovenskim naslovom magister znanosti.

Priznavanje izobraževanja za namen zaposlovanja ureja III. poglavje Zakona o priznavanju in vrednotenju izobraževanja (ZPVI, Uradni list RS, št. 73/2004), ki v šestem odstavku 11. člena določa, da se enakovrednost v tujini pridobljenega naziva poklicne oziroma strokovne izobrazbe in strokovnega oziroma znanstvenega naslova slovenskemu nazivu poklicne oziroma strokovne izobrazbe in strokovnemu oziroma znanstvenemu naslovu ugotavlja le v primeru, da v Republiki Sloveniji obstaja primerljiv izobraževalni program. Bistveno je, da se določen izobraževalni program izvaja v času, ko stranka vloži vlogo za priznavanje izobraževanja za namen zaposlovanja. ZPVI namreč ne določa, da lahko poda stranka zahtevek za priznanje znanstvenega naslova le, če se študijski program še izvaja v smislu možnosti vpisa na tak študijski program ali v smislu izvajanja predavanj, kot to razlaga tožena stranka. Drugačna razlaga šestega in sedmega odstavka 11. člena ZPVI bi vodila do omejevanja uresničevanja Konvencije o priznavanju visokošolskih kvalifikacij v evropski regiji (Zakon o ratifikaciji Konvencije o priznavanju visokošolskih kvalifikacij v evropski regiji Uradni list RS, MP – 45/99; v nadaljevanju: Lizbonska konvencija). Iz preambule Lizbonske konvencije namreč izhaja, da konvencija upošteva različnost izobraževalnih sistemov in da zaradi te različnosti skuša med drugim tudi olajšati nadaljevanje izobraževanja, pospešiti akademsko mobilnost ter zavarovati načelo institucionalne avtonomije. Iz temeljnih načel Lizbonske konvencije izhaja, da je glavna podlaga za priznavanje visokošolskih kvalifikacij „ocena“ vloge za priznavanje kvalifikacij (prvi odst. člena III.1, drugi odst. člena III.1, člen III.2) na podlagi ustreznih informacij o kvalifikacijah (točka 1. in 4. člena III.3), pri čemer je dokazno breme o neustreznosti vloge na organu (5. točka člena III.3). To pomeni, da mora priznavanje izobrazbe temeljiti na strokovni oceni vsebinskih kriterijev za priznavanje izobraževanja, za kar pa ne more biti bistveno, ali je vpis v ta študij še možen in če predavanja še potekajo na domačih visokošolskih institucijah. Opisani princip potrjuje določilo VI.1. člena Lizbonske konvencije, ki pravi, da vsaka pogodbenica priznava visokošolske kvalifikacije, ki jih podeljuje druga pogodbenica, razen če je mogoče dokazati, da se znanje in spretnosti iz dokazila o visokošolski kvalifikaciji bistveno razlikujejo od tistih, pridobljenih v pogodbenici, v kateri se prosi za priznanje. Priznanje pa pomeni tudi uporabo znanstvenih naslovov po zakonih in predpisih pogodbenice, v kateri se prosi za priznanje (1. odstavek točka b. člena VI.3). Da je bistvena kakovost podeljene kvalifikacije glede na primerljive domače izobraževalne programe, izhaja tudi iz člena VIII.1 Lizbonske konvencije. Na vprašanje, kdaj se je nek program izobraževanja izvajal, daje odgovor tudi 48. člen ZViS-D, ki v drugem odstavku določa, da se študenti, ki se vpišejo v visoko šolstvo pred uvedbo novih študijskih programov, izobražujejo in končajo izobraževanje pod pogoji, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona, vendar najdlje do izteka študijskega leta 2015/16. Ta določba omogoča študentom vpisanim v t.i. „ne-bolonjske programe“, da se po zaključku vpisovanja in po zaključku obveznega izvajanja predavanj še vedno izobražujejo in končajo t.i. „ne-bolonjske“ izobraževalne programe do izteka študijskega leta 2015/2016. V tem času lahko opravljajo izpite, izdelajo in zagovarjajo seminarske naloge ter izdelajo in zagovarjajo magistrske naloge. To so jim izobraževalne institucije dolžne omogočiti, kar pomeni, da so to tega roka dolžne izvajati „ne-bolonjske programe“, čeprav ne izvajajo več predavanj in nimajo več novih vpisov. Pravilnost te razlage potrjuje Zakon o strokovnih in znanstvenih naslovih (ZSZN-1), ki v prehodni določbi 22. člena določa, da visokošolski zavodi diplomantom študijskih programov za pridobitev izobrazbe, sprejetih pred 11. junijem 2004, še naprej podeljujejo strokovne in znanstvene naslove, ki so bili v skladu z Zakonom o strokovnih in znanstvenih naslovih (ZSZN, Uradni list, RS, št. 83/03 – upb) določeni s študijskim programom in so objavljeni v Uradnih listih RS, št. 22/99, 33/99, 57/99, 10/00, 12/01, 47/02 in 50/05 (1.odstavek). Visokošolski zavodi lahko strokovne in znanstvene naslove iz prejšnjega odstavka podeljujejo najpozneje do izteka študijskega leta 2015/2016 (2.odstavek). Če se torej strokovne in znanstvene naslove po starem ZSZN podeljuje do konca študijskega leta 2015/16 slovenskim študentom, ki so pridobili določeno izobrazbo v Republiki Sloveniji, ni zakonite podlage za razlago, da se do istega datuma ne bi na podlagi zahteve slovenskega študenta, ki v tujini pridobi nek naslov, za katerega trdi, da ga je dobil po starem „ne-bolonjskem programu“, ne bi ugotavljanja enakovrednosti v tujini pridobljenega naslova s strokovnimi in znanstvenimi naslovi po starem ZSZN.

Ker je bil v postopku pred izdajo izpodbijanega akta napačno uporabljen zakon, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in izpodbijani upravni akt odpravilo ter zadevo vrnilo upravnemu organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1. Podana pa je tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka, kajti tožena stranka je v postopku, ki je začet na zahtevo stranke (ZUP, 125. člen Zakona o splošnem upravnem postopku), vezana na zahtevo stranke tako glede samega začetka postopka kot tudi glede vsebine zahteve, stranka pa ima možnost, da do odločbe na prvi stopnji postavljeni zahtevek spremeni ali razširi (133. člen ZUP). Ker je tožeča stranka tekom upravnega postopka izrecno navedla, da želi ugotavljanje enakovrednosti tujega naslova s slovenskim naslovom magister znanosti, bi morala tožena stranka odločiti o takem zahtevku, česar zaradi napačne razlage materialnega zakona ni storila in s tem kršila pravila postopka (237. člen ZUP). Pri ponovnem odločanju je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki zadevajo postopek (četrti odstavek 64. členu ZUS-1).

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo na seji, čeprav je tožeča stranka v tožbi predlagala izvedbo dokazov (pri tem ni obrazložila, kaj naj bi se s ponovno izvedbo predlaganih in v upravnem postopku že izvedenih dokazov v konkretnem primeru na glavni obravnavi sploh ugotavljalo oziroma dokazovalo) in je s tem smiselno predlagala izvedbo glavne obravnave, vendar ni z ničemer utemeljila, zakaj oziroma kako bi lahko bila dodatna izvedba kakšnega dokaza na glavni obravnavi pomembna za presojo zakonitosti.

V drugi točki izreka je sodišče odločilo o stroškovnem zahtevku tožeče stranke. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, na podlagi katerega se tožniku prizna pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007, v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožečo stranko je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, zato so ji bili na podlagi drugega odstavka 3. člena navedenega Pravilnika priznani stroški v višini 350,00 EUR. K navedenemu znesku 350,00 EUR je sodišče priznalo še 20 % DDV (sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 408/2008 z dne 25. 9. 2008). Sodišče je v tretji točki izreka s sklepom torej odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki. Po določilu zadnjega stavka določila tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 namreč prisojeni znesek plača toženec. Po določilu prvega stavka petega odstavka 17. člena ZUS-1 je toženec v upravnem sporu država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Ker je toženec država, je sodišče v tretji točki izreka odločilo, da je Republika Slovenija dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 420,00 EUR v 15 dneh od prejema sodbe (tretji odstavek 313. člena ZPP) z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.