Jedro

Ker je tožnik s tožbo izrecno zahteval zgolj presojo zakonitosti izpodbijanega akta (o odstranitvi iz skupnih bivalnih in drugih prostorov in namestitvi v poseben prostor), ki po oceni sodišča ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, ni pa vložil tožbe za presojo zakonitosti dejanja (skladno z določbo prvega odstavka 4. člena ZUS-1), v konkretnem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, zato jo je sodišče zavrglo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper odločbo, s katero je pravosodni policist na podlagi 236. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), 24. in 25. člena Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov (Pravilnik) in pravil Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odredil, da se tožnika dne 2. 4. 2012 ob 12.50 uri odstrani iz skupnih bivalnih in drugi prostorov in se ga namesti v poseben prostor. Hkrati je odločil, da bo namestitev v posebnem prostoru trajala do odločitve direktorja zavoda ali vodje oddelka zavoda, vendar največ 12 ur, ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. V obrazložitvi izpodbijane odločbe organ prve stopnje opisuje dogodke z dne 2. 4. 2012, ko tožnik po prihodu na sodišče ni želel izstopiti iz službenega vozila in so posledično bila uporabljena prisilna sredstva. Z aktivnim fizičnim upiranjem je nadaljeval v sodni dvorani, ki pa je po končani obravnavi ni želel zapustiti, zato so pravosodni policisti zoper tožnika ponovno uporabili prisilna sredstva. Pri tem se je tožnik upiral tako, da je zamahoval z rokami, brcal in grizel ter verbalno zmerjal, žalil in grozil pravosodnim policistom. S takim početjem ni prenehal niti po vrnitvi v zavod. Na podlagi opisanega dejanja je podan sum, da ogroža sebe in druge ter, da huje ovira druge pri delu, počitku ali razvedrilu. Ker je šlo za nujni ukrep v javnem interesu, ki ga ni bilo mogoče odlagati, v smislu obstoja nevarnosti za življenje in zdravje ljudi, je pravosodni policist na kraju samem z ustno odločbo odločil tako, kot je razvidno iz pisnega izreka odločbe.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, organ druge stopnje pa je njegovo pritožbo na podlagi drugega odstavka 8. člena ZIKS-1 zavrnil z obrazložitvijo, da je odločba organa prve stopnje pravilna in zakonita. Očitana dejanja izhajajo iz uradnega zaznamka z dne 2. 4. 2012. S tem je ogrožal tako sebe kot pravosodne policiste, saj bi pri uporabi prisilnih sredstev lahko prišlo tudi do poškodb, po drugi strani pa je z upiranjem oviral nemoteno delo pravosodnih policistov pri spremstvu na sodišče, s takim obnašanjem pa ni prenehal niti po vrnitvi v zavod.

Tožnik v tožbi meni, da je odločba nepravilna, nepoštena in nezakonita. Tožena stranka je pri odločanja nepravilno uporabila določbe ZUP, zato so razlogi v obrazložitvi odločbe nepravilni in nezakoniti. Razlogi, ki so navedeni v odločbi organa druge stopnje ne morejo utemeljiti pravilnosti postopka o izločitvi obsojenca v strožji režim prestajanja zaporne kazni, zanemarja se tudi pomen ustavnih jamstev (35. člen URS), ki terjajo restriktivno postopanje državnih organov pri poseganju v temeljne človekove pravice in svoboščine. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje iz razloga bistvene kršitve določb ZUP in nepravilne uporabe materialnega prava.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo citira 80. člen ZIKS-1 in 6. člen Pravilnika o izvrševanju kazni zapora. Navaja, da je tožeča stranka varnostno zelo zahtevna, saj so zaradi njene agresivnosti in nepredvidljivosti ter grobega kršenja pravil med spremstvom, predvsem pri spremstvih na sodišče, na podlagi varnostne ocene potrebni strožji ukrepi - preventivno ukrepanje na roke spredaj in noge. Poleg tega tožeča stranka krši hišni red ter se neprimerno vede, kar je moteče tako za ostale obsojence kot uslužbence zavoda. Je impulzivna in nepredvidljiva. Povzema tudi mnenje psihiatra z dne 21. 5. 2010. V nadaljevanju tožeča stranka citira določbo 236. člen ZIKS-1 in ponovno opisuje dogodke z dne 2. 4. 2012, na podlagi katerih je bila izdana izpodbijana odločba. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno in izpodbijano odločbo potrdi.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 22. 8. 2012 meni, da ravna uprava ZPKZ v nasprotju z določili Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), saj mu ne zagotavlja niti osnovnih minimalnih normalnih bivalnih razmer. Ne zagotavlja mu potrebne zdravniške, psihološke in varstvene oskrbe, s čimer se krši EKČP. Meni, da neresnične, neutemeljene in zlonamerne informacije upravnega spisa obrazložitev ne pojasni, izostala pa so tudi odločilna in ključna dejstva, ki so ostala pristransko nepojasnjena. Meni, da država RS tolerira kršitve javnih uslužbencev ZPKZ Dob in v nadaljevanju kritizira kaznovalno politiko RS. Glede odgovora na tožbo ocenjuje, da mu tožena stranka ni nič dokazala oziroma je dokazala, da je nedolžen, da so očitki v odgovoru na tožbo neutemeljeni, obtožbe pa temeljijo na neutemeljenih domnevah. Gre za zlorabo uradnega položaja in uradnih pravic osebe iz 257. člena KZ, 1. odstavka in 2. odstavka v povezavi z 24. členom KZ. Vse očitke zavrača. Meni, da je begosumnost nedokazana in da je stigmatiziran. V nadaljevanju polemizira z upravno zakonodajo in izdanimi mu odločbami. Izreka se za nedolžnega. Meni, da je večina dokazov pridobljenih nezakonito in bi jih moralo Upravno sodišče izločiti, ter da je uprava izrekla neustrezno in neživljenjsko, nehumano represivno kazen, pri čemer dejstvo, da je bil že večkrat disciplinsko obravnavan za „neke banalne, pavšalne očitke“. Kršitve ne opravičuje takšnega strožjega represivno-kaznovalnega kaznovanja. Predlaga razveljavitev vseh odločb in ponovno odločanje s primerno vsebinsko/konkretno obrazložitvijo odločbe.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: V obravnavanem primeru je sporna odločba, s katero je bilo odločeno, da se tožnik odstrani iz skupinskih bivalnih prostorov in drugih prostorov in se namesti v poseben prostor, za čas do odločitve direktorja zavoda ali vodje oddelka zavoda, vendar največ 12 ur. Navedeni ukrep je izrekel tožniku pravosodni policist na podlagi dogodkov dne 2. 4. 2012 in po ugotovitvi, da je podan sum, da ogroža sebe in druge ter da huje ovira druge pri delu, počitku ali razvedrilu. Po prejemu predmetne tožbe v upravnem sporu je sodišče, v skladu z določbo 36. člena ZUS-1, najprej opravilo predhodni preizkus tožbe.

V upravnem sporu se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa Zakon o upravnem sporu (ZUS-1), če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. člen ZUS-1). V upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika (1. stavek prvega odstavka 2. člena ZUS-1). Upravni akt je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Navedeno pomeni, da v upravnem sporu sodišče ni pristojno odločati o zakonitosti tistih aktov, ki nimajo značilnosti dokončnega upravnega akta. Izjema od tega pravila je podana samo v primeru, ko odločanje v upravnem sporu določa zakon (2. stavek prvega odstavka 2. člena ZUS-1) in ko gre za presojo zakonitost tistih aktov in dejanj, ki posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če za njih ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. odstavek 4. člena ZUS-1).

Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi prvega in drugega odstavka 236. člena ZIKS-1, ki govori o pooblastilih pravosodnih policistov. Določbe, ki so izdane na podlagi 236. člena ZIKS-1, se izdajajo skladno z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek (prvi odstavek 8. člena ZIKS-1). Pri tem pa določba 8. člena ZIKS-1 ne predvideva pritožb zoper vse odločitve in dejanja prvostopenjskega organa, ki temeljijo na podlagi 236. člena ZIKS-1, temveč le zoper odločbe, ki jih izda na prvi stopnji Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij ali direktor zavoda (drugi odstavek 8. člena ZIKS-1). Če gre za druge kršitve pravic ali za druge nepravilnosti, za katere ni zagotovljeno sodno varstvo, ima obsojenec pravico pritožiti se direktorju uprave in če ne dobi odgovora na svojo pritožbo v 30-dneh od njene vložitve ali če ni zadovoljen z odločitvijo generalnega direktorja, ima pravico vložiti vlogo na ministrstvo, pristojno za pravosodje (85. člen ZIKS-1). V skladu z ustaljeno upravno-sodno prakso citirana določba 85. člena ZIKS-1 določa (le) pravno sredstvo (3. odstavek 85. člena ZIKS-1), ne pa tudi direktnega sodnega varstva (1. odstavek 85. člena ZIKS-1, tako sklep Upravnega sodišča RS opr. št. I U 907/2009 z dne 3. 9. 2009).

Na podlagi zgoraj navedenih zakonskih določb sodišče ugotavlja, da predmetna izpodbijana odločba ni upravni akt v smislu 1. stavka prvega odstavka 2. člena v zvezi z drugim odstavkom 2. člena ZUS-1, niti noben zakon ne določa, da je zoper njo mogoče sodno varstvo v smislu določbe 2. stavka prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Ker je tožnik s tožbo izrecno zahteval zgolj presojo zakonitosti izpodbijanega akta, ki po oceni sodišča ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, ni pa vložil tožbe za presojo zakonitosti dejanja (skladno z določbo prvega odstavka 4. člena ZUS-1), v konkretnem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, zato je sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.