Jedro

Zemljiškoknjižna plomba še ne dokazuje zatrjevane lastninske pravice. Tožnica bi s takim ugovorom lahko bila uspešna le, če bi v postopku predložila pravnomočno sodno ali upravno odločbo, iz katere bi izhajalo, da je solastnica zemljišča, ki je predvideno za gradnjo ali notarsko overjeno pogodbo z dokazilom o vložitvi predloga za vpis pogodbe o pridobitvi zatrjevane solastninske pravice.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni upravni organ dovolil gradnjo manj zahtevnega objekta – 51 parkirnih mest na zemljiščih navedenih v izreku izpodbijane odločbe v k. o. ... in v k. o. ..., po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki ga sestavljajo tam navedeni načrti in eleborati. Opravljen je bil tudi vsebinski preizkus pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja v skladu s 66. členom Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), z vpogledom v zemljiško knjigo pa je upravni organ ugotovil, da je investitor, to je družba A. d.o.o. lastnica zemljišč navedenih v izreku izpodbijane odločbe, ki ležijo vsa v k. o. ..., za zemljišča navedena v izreku izpodbijane odločbe, ki ležijo v k. o. ... pa je investitor z lastnikom zemljišč B.B. sklenil pogodbo o ustanovitvi stavbne pravice z dne 3. 9. 2009 in je tako izkazana pravica investitorja graditi na obravnavanih zemljiščih (četrti odstavek 54. člena v zvezi s 56. členom ZGO-1). V postopku je bilo iz grafičnega prikaza območja za določitev strank, ki je sestavni del projektne dokumentacije razvidno, da ta sega izven gradbene parcele na zemljišča v k. o. ..., ki so v lasti B.B., na zemljišča, ki so v lasti C. d.o.o., na zemljišče, ki je v lasti Mestne občine Ljubljana ter na zemljišča, kjer je v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica vsakokratnih lastnikov stanovanjskih objektov na naslovih ..., za v izpodbijani odločbi našteta zemljišča v k. o. ... pa je bilo ugotovljeno, da so tam navedena zemljišča v lasti investitorja oziroma v solasti družbe D. d.o.o. in E. d.o.o., za tam navedene parcele pa je bilo ugotovljeno, da je v zemljiški knjigi vpisana tudi lastninska pravica vsakokratnih lastnikov stanovanj v stanovanjskem objektu na naslovu ... V zvezi z ugovori prizadetih strank (stanovalcev), ki so izrazili nestrinjanje z nameravano gradnjo parkirnih mest, med njimi je bila tudi tožnica, pa upravni organ pojasnjuje, da vpisana zaznamba spora v zemljiški knjigi za zemljišča na katerih naj bi se gradila parkirišča, nima vpliva na lastništvo obravnavanih zemljišč oziroma na pravico investitorja graditi, zato ni razloga, da bi upravni organ čakal na zaključek sodnega postopka. Kot splošne in neutemeljene je upravni organ zavrnil tudi pripombe strank, da bodo predvidena parkirna mesta poslabšala kvaliteto bivanja otrok v vrtcu, da bo promet ogrožal njihova življenja ter da se bo znižala kvaliteta bivanja v bližnjih stanovanjih, saj stranke za svoje navedbe niso predložile nobenih dokazov.

Navedeno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za okolje in prostor s svojo odločbo, št. 35108-559/2009-8-BM z dne 17. 9. 2010. S citirano odločbo je odgovorilo tudi na pritožbene ugovore tožnice v zvezi s spornostjo lastništva zemljišč in ponovilo ugotovitev upravnega organa prve stopnje, da navedena zaznamba spora ne more biti okoliščina, da bi upravni organ podvomil v izkazanost pravice investitorja graditi. Pri tem citira Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1), ki v 80. členu določa, da ima zaznamba spora za posledico le-to, da sodna odločba, izdana v postopku v zvezi s katerim je bila dovoljena zaznamba spora, učinkuje tudi proti osebam, v korist katerih je bila pravica knjižena oziroma predzaznamovana z učinkom po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba spora. Ta določba torej ne pomeni, da zaznamba spora pomeni izgube lastninske pravice ali pravice razpolaganja, temveč je le opozorilo za tiste, ki bi na sporni nepremičnini pridobile knjižne pravice po trenutku, ko je bil predlog z zaznambo vložen, da bodo v primeru uspeha vlagatelja zaznambe spora v tem sporu pravne posledice sodne odločbe, izdane v tem sporu, učinkovale tudi zoper njih. Glede pritožbenih ugovorov, da ima pritožnica parkirni prostor pred blokom, se toženi stranki zdi razumljivo, da se upira izdaji predmetnega dovoljenja, saj se boji za izgube zdajšnjega parkirišča pred blokom, ni pa jasno na kakšni pravni podlagi lahko pritožnica parkira na tem parkirišču, niti ni tega navedla oziroma obrazložila, zato drugostopni organ sklepa, da je tako „že od nekdaj“, kar ne pomeni,da pritožnica izvaja zakonito posest na omenjenem parkirišču. Tožnica nasprotuje izdanemu gradbenemu dovoljenju in s tožbo predlaga njegovo odpravo. Navaja, da je prvostopni organ izdal gradbeno dovoljenje, čeprav investitor ni izkazal pravice graditi. Upravnemu organu je namreč znano, da teče pravda zaradi izpodbijanja lastništva B.B. na zemljiških parcelah, na katere se nanaša gradbeno dovoljenje in upravni organ bi moral počakati z izdajo gradbenega dovoljenja do zaključka pravde, ki je v zemljiški knjigi zaznamovana s plombo, kot zaznamba spora. Zato so neutemeljene razlage upravnega organa o uporabi predpisov zemljiške knjige in stvarno pravnih pravic, saj o tem lahko razsojajo le sodišča. Splošno je znano, da so pogodbe med C. d.o.o. in B.B. nične, kar pomeni, da je nična tudi pogodba o stavbni pravici, ki naj bi jo B.B. sklenil z investitorjem. Očitek tožnici, da v svoji pritožbi ni ponudila nobenih dokazov pa je neutemeljen, saj so sodbe Vrhovnega sodišča RS in Ustavnega sodišča RS javne in zato splošno znanih dejstev ni potrebno dokazovati. Poleg navedenega gre za specifično zadevo glede prometa s funkcionalnim zemljiščem, o kateri je izdalo Ustavno sodišče RS odločbo (Up-1381/08-13 z dne 13. 10. 2009). Ustavno sodišče je namreč odločilo, da pri nakupu etažne lastnine pripada lastnikom kot pritiklina tudi funkcionalno zemljišče, pri čemer ni pogoj, da je le-to kot tako že opredeljeno in zavedeno v zemljiški knjigi. Zato je Vrhovnemu sodišču RS naložilo, da to odločbo izvrši tako, da zaradi ničnosti kupoprodajnih pogodb, ki jih je sklepal C. d.o.o., ki ni bil pravni naslednik F., da se v nepravdnem postopku etažnim lastnikom odmeri funkcionalno zemljišče. S tožbo zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

A. d.o.o., kot investitor oziroma stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da je bil postopek izdaje gradbenega dovoljenja pravilen in da je tožba tožeče stranke neutemeljena. Tožeča stranka meša pojma plomba in zaznamba in v nadaljevanju pojasnjuje razliko utemeljeno na podlagi Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) ter zaključuje, da zaznamba spora ne pomeni izgube lastninske pravice in torej tudi ne prepovedi razpolaganja niti prepovedi gradnje. Tako ima tudi stranka z interesom na podlagi pogodbe z B.B., kot investitor, pravico graditi, s tem pa je podan pogoj, ki ga zakon zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja. Odgovarja tudi na tožbene navedbe, da je splošno znano dejstvo, da so pogodbe med C. d.o.o. in B.B. nične. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) res določa, da dejstva, ki so splošno znana ni treba dokazovati. Vendar pa so splošno znana le tista dejstva, ki so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe, ne glede na spol, starost, veroizpoved, izobrazbo, interese in socialni položaj. Da naj bo določeno dejstvo notorno, mora o njem obstajati splošen socialni konsenz. Nikakor pa ni pretežni večini vseh odraslih članov družbe na območju Upravne enote Ljubljana in Ministrstva za okolje in prostor znano, da naj bi bila neka pogodba v neki zasebni zadevi nična. Glede na navedeno tako tudi ni prav nič jasno, da bi bila nična tudi pogodba o stavbni pravici sklenjena med B.B. in stranko z interesom, kot zatrjuje tožeča stranka. Take navedbe so več kot očitno obrekovanje in žaljenje stranke z interesom brez kakršnegakoli pravnega temelja. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožeča stranka in stranka z interesom sta tudi v nadaljnjih vlogah (z dne 1. 2. 2011, 17. 3. 2011, 4. 5. 2011) ponovili svoja stališča, zakaj naj bi plomba v zemljiški knjigi predstavljala razlog za (ne)izdajo gradbenega dovoljenja.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjeni z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Kot je razvidno iz razlogov izpodbijane prvostopenjske odločbe, je tožnica sodelovala v postopku kot stranska udeleženka. V skladu s prvim in drugim odstavkom 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) oseba vstopi v postopek kot stranski udeleženec zaradi varstva svojih pravnih koristi, ki so neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi. To pomeni, da stranski udeleženec ne more v postopku sodelovati zaradi varstva svojih dejanskih koristi, javnih koristi ali varstva koristi tretjih oseb.

Tožnica svojo pravno korist utemeljuje z zatrjevanjem, da nameravana gradnja posega v njeno lastninsko pravico (zaradi pridobljenih pravic na funkcionalnem zemljišču in nezakonitega prometa s temi zemljišči) in da prizadeta stranka kot investitor ne izkazuje pravice graditi. Po presoji tožeče stranke naj bi namreč zaznamba spora pomenila prepoved razpolaganja investitorja z nepremičninami, na katerih naj bi bila zgrajena parkirišča. V zadevi med strankama ni sporno, da je investitor v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik parcel na katerih bo gradil parkirišča ter da je za parcele, katerih lastnik je B.B., kot dokazilo, da ima pravico graditi, predložil pogodbo o ustanovitvi stavbne pravice z dne 3. 9. 2009, sklenjeno z lastnikom zemljišč B.B. Prizadeta stranka je torej pravico graditi izkazala v skladu s prvo in četrto alinejo 56. členom ZGO-1. Po prvi alineji citiranega člena za dokazilo o pravici graditi po tem zakonu velja izpisek iz zemljiške knjige, iz katerega izhaja, da ima investitor na določeni nepremičnini lastninsko ali kakšno drugo stvarno ali drugo obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo oziroma izvajanje del, v skladu s četrto alinejo tega člena pa kot dokazilo o pravici graditi predstavlja tudi druga listina, ki izkazuje pravico investitorja oziroma prizadete stranke graditi oziroma izvajati dela na določeni nepremičnini. Zgolj okoliščina, da je v zemljiški knjigi vpisana zaznamba spora (št. 5741 z dne 7. 3. 2007 predlagana pri vl. št. 3389 k. o. ... za zemljišča parc. št. 809/321 do 809/340 in za parc. št. 323/1 ... iz katere so nastale parcele, na katerih naj bi se zgradila parkirna mesta), ter ob dejstvu, ki med strankami ni sporno, da je v zvezi z zemljišči, na katera se nanaša gradbeno dovoljenje, tožbo zoper investitorja, zaradi ugotovitve ničnosti prodajnih pogodb oziroma ugotavljanja neveljavnosti zemljiškoknjižne vknjižbe vložila Mestna občina Ljubljana, n da se podatek o zemljiškoknjižni plombi nanaša na zaznambo tega spora, tudi po presoji sodišča kaže zgolj na zatrjevanje dejanske (in ne pravne) korist tožeče stranke v zvezi z zatrjevano neizkazanostjo pravice (prizadete stranke) graditi. Zemljiškoknjižna plomba na katero se tožnica sklicuje še ne dokazuje zatrjevane lastninske pravice. Tožnica bi s takim ugovorom lahko bila uspešna le, če bi v postopku predložila pravnomočno sodno ali upravno odločbo, iz katere bi izhajalo, da je solastnica zemljišča, ki je predvideno za gradnjo ali notarsko overjeno pogodbo z dokazilom o vložitvi predloga za vpis pogodbe o pridobitvi zatrjevane solastninske pravice. Notarsko overjena pogodba z dokazilom o vložitvi predloga za zemljiškoknjižni vpis je namreč eno izmed dokazil, s katerim lahko investitor po 56. členu ZGO-1 izkaže graditi, tudi če kot lastnik še ni vpisan v zemljiško knjigo. Po drugem odstavku 56. člena ZGO-1 pa se kot dokazilo o pravici graditi šteje fotokopija predloga za vpis notarsko overjene pogodbe v zemljiško knjigo, s podatkom o zemljiškoknjižni plombi.

Kot izhaja tako iz obrazložitev prvo in drugostopenjske upravne odločbe, ter iz listin v upravnem spisu je torej tožena stranka preverila obstoj investitorjeve pravice graditi na podlagi dokazil iz 56. člena ZGO-1 (zemljiškoknjižni izpisek in pogodba o stavbni pravici), torej po presoji sodišča pravilno in na način ter v obsegu, kot ga predpisuje zakon. Zato je neutemeljena tožbena trditev, da bi bilo potrebno postopek izdaje gradbenega dovoljenja prekiniti do zaključka pravde v zvezi z ugotovitvijo ničnost prodajnih pogodb glede zemljišč, ki so predmet tega postopka in zaradi ugotovitve neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo.

Glede na navedeno v obravnavani zadevi ni šlo za kršitev pravil postopka, ki bi vplivala ali mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost izpodbijane odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), zato je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita in je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.