Jedro

V postopku ugotavljanja spremembe vrste rabe zemljišča ima položaj stranke le lastnik oziroma uporabnik tistega zemljišča, na katerega se nanaša ugotovljena sprememba. V tem postopku nima položaja stranke lastnik sosednjega zemljišča, če se posestne meje njegovega zemljišča niso spremenile.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnic zoper odločbo tožene stranke z dne 1.3.2001. S to je tožena stranka zavrnila njuno pritožbo zoper sklep Območne geodetske uprave M. Izpostave M. z dne 22.11.2000. S tem sklepom je navedeni prvostopni upravni organ zavrgel predlog tožnic za obnovo postopka ugotavljanja spremembe vrste rabe zemljišč, parceli št. 1322 in 1323 k.o. T., v lasti družbe A.T., d.o.o., končanega z odločbo navedenega prvostopnega upravnega organa z dne 27.3.1998. Predlog sta tožnici vložili zaradi razloga iz 9. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki je veljal v času odločanja (ZUP/86). V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da tožnici nista osebi, katerima bi morala biti dana možnost udeležbe v postopku ugotavljanja spremembe vrste rabe zemljišč. V tem postopku ima glede na določbo 26. člena Zakona o zemljiškem katastru (ZZKat, Uradni list SRS, št. 16/74 in 42/86) položaj stranke le lastnik oziroma uporabnik zemljišča, na zahtevo katerega se je uvedel postopek. V obravnavanem primeru je to družba A.T., d.o.o. Tožnici se motita, da imata, ker sta lastnici sosednjih parcel, v tem postopku položaj stranke. V tem postopku se meje tožničinih parcel ne spreminjajo. Po presoji sodišča na odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati tožbeni ugovori, ki se nanašajo na legalizacijo objekta, ki je stvar drugega postopka. Tožnici v pritožbi uveljavljata vse pritožbene ugovore iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Odločitev sodišča ni pravilna. Res je sicer, da se meje zemljišč v njuni lasti ne spreminjajo, vendar sprememba vrste rabe sosednjih zemljišč neposredno vpliva tudi na spremembo vrste rabe zemljišč, katerih lastnici sta tožnici. Sprememba vrste rabe zemljišč je eden bistvenih pogojev legalizacije objektov, v katerih družba A.T. brez potrebnih dovoljenj izvaja motečo in za strnjeno stanovanjsko naselje nedopustno dejavnost. Ta dejavnost onemogoča normalno rabo njune stanovanjske hiše z dvoriščem. Upravni organ v postopku ugotavljanja spremembe vrste rabe (pred spremembo stavba, po spremembi garaža) ni upošteval, da garaža ni legalizirana. Sporna odločba je del postopka legalizacije objekta. Tudi ne gre zgolj za uskladitev evidenc vrste rabe z dejansko rabo, saj na parcelah št. 1322 in 1323 ne stoji le garaža, ampak tudi stanovanjska stavba, ki v sporni odločbi ni navedena. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Tožena stranka in družba A.T., d.o.o. kot stranka z interesom v tem upravnem sporu na pritožbo nista odgovorili. Pritožba ni utemeljena. V obravnavanem primeru je sporno, ali je podan obnovitveni razlog iz 9. točke 249. člena ZUP/86. Ta je podan, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe. Po določbi 49. člena ZUP/86 ima položaj stranke oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Pravice, obveznosti in pravne koristi določajo materialni predpisi, v tem primeru je to ZZKat. Ta pa tudi po presoji pritožbenega sodišča v postopku ugotavljanja spremembe vrste rabe zemljišča, daje položaj stranke le lastniku oziroma uporabniku tistega zemljišča, na katerega se nanaša ugotovljena sprememba. Ker se pri ugotavljanju spremembe vrste rabe zemljišča posestne meje tožničinih zemljišč niso spremenile, kar izhaja iz podatkov spisa in to niti ni sporno, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnici v tem postopku ne varujeta nobenih svojih pravic ali pravnih koristi. Zato ostale okoliščine, ki jih navajata tožnici niso pomembne in ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi. Ker je glede na navedeno izpodbijana sodba pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemelje no in potrdilo izpodbijano sodbo.