Jedro

Garderobne omarice same po sebi niso nevarna stvar, saj pri njihovi običajni uporabi iz njih ne izvira večja nevarnost. Dolžnost vzgojitelja v popoldanskem varstvu je, da otroke nadzoruje in usmerja, pri tem pa je popolnoma nerealno pričakovati, da bo nadzor izvajal tako, da bo izključena kakršnakoli možnost poškodbe otrok. Nadzor in navodila, dana s strani vzgojitelja, so bila v konkretnem primeru ustrezna. V obravnavanem primeru je šlo za hipni dogodek, ki je bil posledica nesrečnega naključja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 29.800,00 EUR ter tožnici in stranskemu intervenientu naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi kot bistveno opozarja, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, na podlagi katerih bi lahko z gotovostjo ugotovilo, ali je tožena stranka dokazala, da je njena zavarovanka, Osnovna šola X, opravljala nadzorstvo nad tožnico in njenimi sošolci z vso dolžno skrbnostjo in ali bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Nadalje očita, da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem izvedenca psihološko pedagoške stroke, ki bi lahko povedal svoje mnenje o potrebni večji skrbnosti pri nadzoru mld. V.J.. Kritičnega trenutka naj bi bilo v popoldanskem varstvu po njenih ocenah prisotnih 23 otrok in ne zgolj 16 otrok. Tožena stranka tudi ni izkazala, da je otroke varovalo zadostno število vzgojiteljev in da so prostori, v katerih je potekalo popoldansko varstvo ter oprema v teh prostorih, primerni in varni. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila tožnica v popoldanskem bivanju/varstvu na Osnovni šoli X skupaj še z ostalimi učenci, vključno z mld. V.J.. Do poškodbe je po prepričljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje prišlo ob garderobnih omaricah, ko je tožnica hodila v predelu med omaricami in WC-ji. Z dovoljenjem učitelja je pred tem odšla v garderobo po malico, nato pa se je pri vračanju na vogalu garderobnih omaric, neposredno ob moškem WC-ju, ustavila in pomahala sestrici. V tem trenutku je vanjo trčil mld. V.J.. Slednji je s poprejšnjim dovoljenjem učitelja odšel na stranišče, a je po navodilih pred tem moral obuti copate. Po tem, ko si je copate obul, je na poti na WC trčil v tožnico, ki se je nahajala za garderobnimi omaricami. Pred trčenjem se mld. V. in tožnica nista videla.

6. Pritožbeno sodišče sledi materialnopravno pravilnim razlogom sodišča prve stopnje, da ni podlage za objektivno odgovornost tožene stranke. Objektivna odgovornost je odgovornost za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico (drugi odstavek 131. člena OZ). Gre za pravni standard, ki mu mora dati vsebino sodišče glede na okoliščine primera. Garderobne omarice same po sebi niso nevarna stvar, saj pri njihovi običajni uporabi iz njih ne izvira večja nevarnost. Večja škodna nevarnost mora namreč obstajati vselej in se ne sme presojati zgolj glede na okoliščine konkretnega primera. Garderobne omarice in njihova postavitev (fotografije A 9) po oceni pritožbenega sodišča ne predstavljajo tveganja za poškodbe, ki bi bilo večje od običajnega. Podlaga morebitne odgovornosti tožene stranke v obravnavanem primeru bi bila torej lahko le krivdna.

7. Glavni pritožbeni očitek je, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, s katerimi je tožnica dokazovala svoje trditve, da zavarovanka tožene stranke ni ravnala z dolžno skrbnostjo oziroma da bi do nesreče prišlo, tudi če bi opravljala dolžno skrbnost. Sodišče se na podlagi 213. člena ZPP samo odloča, katere dokaze bo izvedlo. Neizvedba posameznega dokaza ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, če sodišče prepričljivo pojasni nepotrebnost predlaganega dokaza. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi dokaznega sklepa pojasnilo, da je dejansko stanje na podlagi izvedenih dokazov štelo za dovolj pojasnjeno, tako da dodatni dokazi ne bi pripomogli k presoji pravno relevantnih dejstev in da za presojo zahtevka ne potrebuje dodatnih strokovnih znanj. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo vsa odločilna dejstva za presojo zahtevka, zato je preostale dokazne predloge pravilno zavrnilo kot nepotrebne in tudi razumno pojasnilo nepotrebnost predlaganih dokazov (1). Zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka ni podana.

8. Pritožnica izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede števila otrok, ki so se nahajali v popoldanskem varstvu. V pritožbi ponudi izračun števila otrok, ki so se po njenem mnenju nahajali v varstvu. Zaradi posplošenosti izračuna (pritožnica sama navaja, da gre za „oceno“) se pritožbeno sodišče do njega ne bo opredeljevalo, poudarja pa, da je prvostopenjsko sodišče jasno in popolno pojasnilo, kako je prišlo do zaključka, koliko otrok se je nahajalo v popoldanskem varstvu. Pri tem se je oprlo na izpoved priče R.N., ki je tega dne opravljal nadzor na otroki, in poročilo o poškodbi OŠ X z dne 24. 10. 2008. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem v celoti kot prepričljivo sprejema dokazno oceno, ki jo je v 9. točki obrazložitve oblikovalo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče ob tem še pripominja, da je N. nadzor ustrezno opravljal, kar izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil ravno on tisti, ki je tožnici dovolil odhod po malico, mld. V. pa odhod na stranišče, pod pogojem, da si prej obuje copate. Tožnica niti ne pojasni, kaj bi bilo drugače, če bi bila poleg N. neposredno pred dogodkom očitno opravljal potreben skrben nadzor nad obema udeležencema – tožnico in mld. V.. Ker v nadzoru in dovoljenjih (tožnici za odhod na malico, mld. V. pa za odhod na WC) in zahtevi (mld. V., da si obuje copate) ni nič protipravnega, je dogodek splet nesrečnega naključja, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

9. Tožnica se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da mld. V. ni bil problematičen otrok, v smislu, da bi bil zaradi svojega vedenja nevaren za druge in bi potreboval strožji nadzor in varstvo. Meni, da je tožena stranka zgolj pavšalno trdila, da mld. V.J. ne potrebuje dodatnega varstva, za takšne trditve pa naj ne bi ponudila nobenih dokazov razen zaslišanja prič. V pravdi so dokazila prirejena, kar pomeni, da je pravno odločilno dejstvo mogoče dokazovati s katerim koli dokazilom. Prvostopenjsko sodišče je sklep o vedenju mld. V. napravilo na podlagi zaslišanja priče R.N., psihologa J.P. in mnenja šolske svetovalne službe z dne 26. 7. 2011. Na podlagi teh dokazov je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da so se dejstva glede domnevne „nadpovprečne živahnosti“, zaradi katere naj bi mld. V.J. potreboval dodatno varstvo, dovolj razjasnila in tudi argumentirano pojasnila, zakaj mld. V.J. ni potreboval strožjega nadzora in varstva (primerjaj 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Tudi ta pritožničin očitek je torej neutemeljen.

10. Pritožbeni očitki, da tožena stranka v obravnavanem primeru ni dokazala, da je ravnala s potrebno skrbnostjo oziroma da bi škoda nastala tudi ob skrbnem nadzorstvu, so neutemeljeni. Nadzor in navodila, dana s strani vzgojitelja, so bila po oceni pritožbenega sodišča ustrezna. Dolžnost vzgojitelja v popoldanskem varstvu je, da otroke nadzoruje in usmerja, pri tem pa je popolnoma nerealno pričakovati, da bo nadzor izvajal tako, da bo izključena kakršnakoli možnost poškodbe otrok. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je šlo v obravnavanem primeru za hipni dogodek, ki je bil posledica nesrečnega naključja. Naključje je vzročni položaj, kjer pride do prepleta več enakovrednih vzrokov, njihov skupni učinek je po dogodku sicer jasen in razložljiv, vendar pa posameznega vzroka pred dogodkom ne prepoznamo kot možnega sprožitelja/povzročitelja za konkretni škodni dogodek. Teoretično si bi bilo takšen razplet dogodkov mogoče zamisliti, vendar je predvidljivost takšnega razpleta zaradi širokega spektra mogočih dogodkov že v sferi naključja. Skrbnost, ki bi preprečila tako širok spekter mogočih situacij, bi pomenila popolno prepoved vseh aktivnosti. Absolutna izključitev možnosti za poškodbe bi bila torej mogoča le z nesprejemljivo prepovedjo igre in drugih dejavnosti, namenjenih razvoju gibalnih, socialnih in drugih sposobnosti otrok ter potrebnega osamosvajanja (devetletnega otroka, da gre otrok sam po malico in na stranišče). Nerealno je pričakovati (in preprečiti), da se bo tožnica, ko se bo vračala z malico, ustavila ravno na vogalu garderobnih omaric v trenutku, ko bo mld. V. odšel proti WC-ju, in bosta trčila. Pritožbeno sklepanje, da je nesreča posledica neprimernega varstva otrok, je zato neutemeljeno. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je trčenje posledica nesrečnega naključja, za katerega tožena stranka ne odgovarja.

11. Pritožbeno sodišče ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi pritožbene stroške.

(1) Razlogov za zavrnitev posameznih dokazov so navedeni v drugem odstavku 4. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.