Jedro

Zamudne obresti so akcesorne le v smislu njihovega nastanka (če ni glavne terjatve, obrestna terjatev ne more nastati), ne pa prenehanja, zato se lahko uveljavljajo tudi samostojno kot glavna terjatev, kot v tej zadevi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralnega oddelka za verodostojno listino, opr. št. VL 198974/2013 z dne 11. 12. 2013, ostane v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek glavnice v višini 256,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2013 dalje do plačila in v 3. odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 44,00 EUR.

II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralnega oddelka za verodostojno listino, opr. št. VL 198974/2013 z dne 11. 12. 2013, se razveljavi v prvem odstavku izreka za znesek glavnice v višini 0,44 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 256,55 EUR od 16. 11. 2013 do 9. 12. 2013 in v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 30,00 EUR in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 42,35 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v celoti razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za gospodarski spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. V izpodbijani sodbi je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka pri tožeči stranki naročila dodatno posebno izvajanje okoljskega monitoringa, tožeča pa ji je za to izstavila dva računa, ki ju tožena stranka ni plačala in je to dne 18. 9. 2013 storila družba I. d. o. o. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da sta bili pravdni stranki v pogodbenem razmerju po določilih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o podjemni pogodbi, zato je zaključilo, da je bila vtoževane račune dolžna plačati tožena stranka. Glede na to je presodilo, da je ta odgovorna tudi za zamudo zaradi plačila, in sicer od dneva zamude dalje do plačila. Zato je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na plačilo zamudnih obresti od že plačanih glavnic.

8. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo vseh njenih ugovorov se ni opredelilo do vseh pravno relevantnih dejstev pravdnih strank. Vendar pritožbene trditve v zvezi s tem konkretizira le v zvezi z ugovori, da je bila terjatev tožeče stranke dolžna poravnati družba I. d. o. o., da je bila tožeča stranka nominiran podizvajalec v pogodbenem razmerju in da tožene stranke nikoli ni obvestila, da od glavnega izvajalca plačil ne bi prejemala. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vse te trditve tožene stranke v izpodbijani sodbi upoštevalo in do njih zavzelo pravilno stališče: v 11. točki obrazložitve glede neutemeljenosti ugovora tožene stranke, da gre zamudo pri plačilu pripisati naročniku (družbi I. d. o. o.), saj sta bili v pogodbenem odnosu pravdni stranki, dejstvo plačil pa obveznosti tožene stranke ne spremeni (prvi odstavek 271. člena OZ), v nadaljevanju obrazložitve (ista točka, na 6 strani obrazložitve) pa tudi glede dolžnosti opominjanja tožene stranke. Pritožbene trditve o nezadostni obrazloženosti izpodbijane sodbe so zato neutemeljene, dokazna ocena pa je temeljita in izčrpna. Sodišče prve stopnje je na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločilo skladno z 8. členom ZPP in torej očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni navedlo materialnopravne podlage svoje odločitve glede vprašanja obrestne terjatve. V 13. točki obrazložitve je pravilno navedlo, kar je bistveno v tej zadevi, da je namreč pravilo 288. člena OZ o zapiranju terjatev dispozitivne narave, zato je v dispoziciji upnika tudi, da najprej zapre glavnico terjatve in šele nato obresti. Dolžnost sodišča je, da se v obrazložitvi sodne odločbe opredeli do tistih navedb strank, ki so dopustne in za odločitev v zadevi relevantne, zato sodišče s tem, ko se ni izrecno izreklo o nerelevantnosti sklicevanja na direktivo 2000/35/ES o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih, določb pravdnega postopka ni kršilo.

10. Glede na že zgoraj obrazloženo pa višje sodišče le še pojasnjuje, da za materialnopravno stališče tožene stranke, da je s tem, ko je bila glavnica terjatve plačana, ugasnil tudi njen obrestni del kot akcesorni del terjatve, v 288. členu OZ, ni podlage. Zato je neutemeljena tudi pritožbena trditev, da je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo napačno uporabljeno. Zamudne obresti so akcesorne le v smislu njihovega nastanka (če ni glavne terjatve, obrestna terjatev ne more nastati), ne pa prenehanja, zato se lahko uveljavljajo tudi samostojno kot glavna terjatev, kot v tej zadevi.

11. Pritožba torej ni utemeljena in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanih točkah potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).