Jedro

Sodišče je ocenilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je škodo povzročil toženčev pes. Zato je odločilo, da njegova opustitev nadzora nad psom ni v vzročni zvezi s škodo, ki jo je utrpel tožnik. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo določbo paragrafa 1320 ODZ, ko je tožnikov zahtevek zavrnilo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Tožnik je od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je toženec dolžan povrniti škodo, ki jo je povzročil njegov pes, in mu mora izročiti tri živali - damjake samce, stare pet let, ali mu plačati njihovo premoženjsko vrednost v višini 400.000,00 SIT, ter mu povrniti tudi znesek 101.600,00 SIT iz naslova poškodovane ograje, z zamudnimi obrestmi od 7.10.1994. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Proti sodbi sodišča prve stopnje se je tožnik pritožil in sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik v reviziji opozarja, da je bil v ogradi toženčev pes, drugih psov in divjih mačk pa v ogradi ni bilo. Sklicuje se na mnenje izvedenca, ki je dejal, da damjaki lahko preskočijo mrežo zaradi napada psa, prav tako pa je mogoče, da tudi šolan pes napade druge živali. Tožnik tudi opozarja, da jeleni niso bili pogrizeni v stegna, kar kaže na to, da jih niso napadli psi brez nagobčnikov. Višje sodišče se, po mnenju tožnika, ni izreklo o vseh teh navedbah v pritožbi. Tožnik v reviziji navaja, da se je višje sodišče zavedalo, da dejansko stanje ni popolnoma ugotovljeno, vendar je očitek tega naslovilo na samega pritožnika, ki naj bi predlagal novega izvedenca v pritožbenem postopku. Tožnik meni, da je v postopku sodeloval izvedenec, ki je sam sebe označil kot lečečega veterinarja, kar je v nasprotju s tem, kdo je lahko v konkretni zadevi izvedenec. Tožnik tudi meni, da sodišče ne bi smelo upoštevati mnenja kinološkega društva, ki je šolalo psa, ker je tako mnenje pristransko. Sodišči sta po mnenju tožnika tudi kršili določbe Zakona o obligacijskih razmerjih.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena ZPP poslalo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na revizijo toženec navaja, da je bil veterinar v postopku zaslišan kot priča in ne kot izvedenec. Toženec ponovno poudarja, da je pes nenapadalen in je nosil nagobčnik zato, da se ne bi grizel, ker je imel poškodovano kožo. Toženec trdi, da ni res, da jeleni niso bili pogrizeni v stegna in opozarja, da hoče tožnik z zatrjevanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka doseči spremembo ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišči prve in druge stopnje nista bistveno kršili določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pravilno povzelo vse izpovedi prič in natančno utemeljilo, zakaj šteje določena dejstva za dokazana in druga ne. Sodišče je na predlog tožene stranke (219. člen ZPP) vpogledalo v mnenje kinološkega društva in kot pričo (in ne kot izvedenca) zaslišalo veterinarja, ki je pregledal toženčevega psa. V skladu z načelom proste presoje dokazov, ki je uveljavljeno v 8. členu ZPP, je sodišče oba dokaza ocenilo v povezavi z drugimi dokazi, tudi v povezavi z izvedenskim mnenjem. Zato, da pri prostem ocenjevanju dokazov ne bi prihajalo do pristranskega gledanja in bi to povzročilo napačno sklepanje o pravno relevantnih dejstvih, vsebuje ZPP celo vrsto določb, ki omogočajo preizkušanje dejanskih ugotovitev. Tožeča stranka je na podlagi teh določb v pritožbi zahtevala od sodišča druge stopnje, naj preizkusi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je na podlagi navedb tožene stranke preizkusilo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in ocenilo, da so pravilne. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje pri tem ni kršilo določb ZPP. Revizijsko sodišče je tudi po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP, preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Z vsemi ostalimi navedbami tožnik skuša doseči spremembo na prvi in drugi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče presoja, ali sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo na podlagi dejanskega stanja, kakršnega sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

Sodišči prve in druge stopnje sta pa ugotovili: - da so tožencu med 6.10. in 7.10.1994 poginili trije jeleni, - da je en jelen obležal v ogradi, trije jeleni so pa preskočili ograjo, pri čemer si je eden zlomil tilnik, drugega je povozil avto, tretji pa se je zatekel k bivšemu lastniku, - da je imel jelen, ki je obležal v ogradi, odprt trebuh in je bilo v ogradi precej krvi, - da je toženčev pes 7.10.1994 ležal v tožnikovem ograjenem prostoru ob mrtvem jelenu, ki je bil last tožnika in je imel na gobcu nameščen nagobčnik, - da je bila ograja na enem mestu poškodovana in dvignjena navzgor, - da pes z nagobčnikom ne more odpreti trebuha jelenu niti s topimi kremplji raztrgati tkiva živali, - da je psa po dogodku pregledal veterinar in da pes ni bil vznemirjen, temveč miren, - da smrti jelena, ki je obležal v ogradi, ni povzročil toženčev pes, temveč vsaj dva ali več psov brez nagobčnika, - da je toženčev pes v ogrado prišel kasneje, ko je zavohal kri, - da je toženec opustil nadzor nad psom.

Po pravnem pravilu paragrafa 1320 Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) je "v primeru, ko žival koga poškoduje, za to odgovoren tisti, ki jo je k temu izpodbodel, dražil, ali zanemaril jo zavarovati". Sodišče je ocenilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je škodo povzročil toženčev pes. Zato je odločilo, da njegova opustitev nadzora nad psom ni v vzročni zvezi s škodo, ki jo je utrpel tožnik. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo navedeno določbo ODZ, ko je tožnikov zahtevek zavrnilo.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Revizijsko sodišče je ocenilo, da stroški odgovora na revizijo niso bili potrebni za pravdo, zato je na podlagi 1. odstavka 166. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 155. člena ZPP odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.