Jedro

Terjatev za plačilo pravdnih stroškov, tako za tiste, ki nastanejo do začetka stečajnega postopka nad toženo stranko, kot tudi tiste, ki nastanejo po nadaljevanju prekinjenega pravdnega postopka, nastane šele z odločitvijo sodišča o pravdnih stroških. Upnik v trenutku, ko vloži predlog za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka, terjatve za do tedaj nastale pravdne stroške še nima. Pred začetkom stečajnega postopka je lahko tožnica v pravdi uveljavljala (določno) le terjatev v okviru glavnega zahtevka. Zato o vseh pravdnih stroških (tistih, ki so nastali pred začetkom stečajnega postopka in tistih, ki nastanejo v nadaljnjem pravdnem postopku) odloči pravdno sodišče na koncu pravdnega postopka z dajatvenim sklepom in se terjatev za plačilo pravdnih stroškov poplača kot strošek stečajnega postopka in ne kot upniška terjatev.

Izrek

I. Pritožba se delno zavrne, delno pa se ji ugodi in se III. točka izpodbijane sodbe, ki predstavlja sklep o stroških, po delni potrditvi in delni spremembi glasi: Toženka je dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 1.294,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

II. Tožnica je dolžna toženki v roku 15 dni povrniti 35,07 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da se ugotovi obstoj tožničine terjatve zoper toženko za glavnico v znesku 10.540,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 2. 4. 2020 dalje, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. in II. točka izreka). Toženki je naložilo, da mora tožnici v roku 15 dni povrniti 1.593,89 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper III. točko izreka sodbe, s katero je prvostopenjsko sodišče odločilo o stroških postopka (ki je po vsebini sklep), se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da ugotovi obstoj tožničine terjatve zoper toženko iz naslova povračila stroškov postopka v višini 1.556,56 EUR, zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti pa zavrne in tožnici naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Podrejeno je pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano III. točko izreka prvostopenjske sodbe razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje ter hkrati odloči, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožnici, ki pa nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je bil pravdni postopek s sklepom z dne 4. 11. 2020 prekinjen od 18. 9. 2020 zaradi začetka stečajnega postopka nad toženko, nadaljeval pa se je z dnem 13. 4. 2021, ko je bil objavljen sklep o preizkusu terjatev ter o ločitvenih in izločitvenih pravicah, in sicer kot pravda zaradi ugotovitve obstoja tožničine prerekane terjatve (drugi v zvezi s prvim odstavkom 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju: ZFPPIPP). V stečajnem postopku je tožničino terjatev prerekal upravitelj. Tožnica je v vlogi z dne 16. 2. 2021 predlagala nadaljevanje postopka ter spremenila tožbeni zahtevek iz dajatvenega v ugotovitvenega. Hkrati je spremenila tudi stroškovni zahtevek tako, da _se ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke zoper toženo stranko iz naslova povračila pravdnih stroškov tega sodnega postopka z glavnico v višini ___ EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila_. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da mu ni potrebno upoštevati modifikacije stroškovnega zahtevka, saj o pravdnih stroških odloči sodišče z dajatvenim izrekom.

6. Toženka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje z dajatvenim izrekom o stroških postopka prekoračilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na pravdne stroške, saj je tožnici prisodilo nekaj drugega oziroma nekaj več, kot je ta zahtevala.

7. S takšnimi pritožbenimi navedbami pritožnica ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku tožeče stranke glede glavnice in obresti odločilo v I. in II. točki izreka sodbe. V kolikor je tožena stranka menila, da je navedena odločitev napačna, bi morala izpodbijati tudi odločitev o glavni stvari, pa je ni, saj se je pritožila le zoper odločitev o pravdnih stroških. Zahteva za povrnitev pravdnih stroškov se ne uveljavlja v tožbenem zahtevku, ki se nanaša na terjatve (180. člen ZPP). Zato, da dosežeta povrnitev pravdnih stroškov, morata podati zahtevo tako stranka, ki v tožbi postavi določen zahtevek za uveljavitev terjatve, kot tudi nasprotna stranka. S sodbo odloči sodišče o zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve (prvi odstavek 310. člena ZPP). O povrnitvi stroškov pa odloči sodišče na določno zahtevo stranke brez obravnavanja (prvi odstavek 163. člena ZPP). Na podlagi citiranih določb ZPP izhaja, da zakon razlikuje med določnostjo zahtevka za uveljavitev terjatve in določnostjo zahteve za povrnitev pravdnih stroškov.

8. Stranka mora v zahtevi za povrnitev pravdnih stroškov opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo (drugi odstavek 163. člena ZPP). To pomeni, da sodišče ne odloča o povrnitvi pravdnih stroškov brez zahteve stranke za povrnitev stroškov (v sodni praksi se je sicer ustalilo stališče, da za stroškovno zahtevo stranke zadostuje, če ta stroške priglasi in jih določno opredeli1, vendar navedena domneva o podani zahtevi za povrnitev stroškov pozna tudi izjeme, kot je na primer po umiku tožbe ali če gre za več oseb na strani pravdnih strank, ipd).

9. Tožeča stranka je v konkretnem primeru v tožbi zahtevala povrnitev stroškov, ki jih je tudi opredeljeno navedla. Na naroku za glavno obravnavo 15. 9. 2021 je tudi vložila v spis stroškovnik z opredeljeno navedenimi stroški, med katere so bili zajeti predpravdni stroški, stroški tožbe, stroški prijave terjatve v stečajnem postopku in nadaljnji pravdni stroški, ki so ji nastali po nadaljevanju pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno uporabilo določila ZPP o stroških postopka, ki med drugim določajo, da so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka (151. člen ZPP), da vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji (152. člen ZPP) in da o tem, katera stranka mora drugi stranki stroške povrniti, odloča sodišče. S tem, ko je o stroških postopka odločilo tako, da je vse odmerjene stroške tožeče stranke, torej tudi tiste, ki so ji nastali pred prekinitvijo pravdnega postopka zaradi začetega stečajnega postopka nad toženko, naložilo v plačilo toženi stranki v stečaju, čeprav je tožnica ob modifikaciji tožbenega zahtevka v ugotovitvenega, med terjatev, katere obstoj naj ugotovi sodišče, vključila tudi pravdne stroške, ki so ji nastali pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko, sodišče prve stopnje ni odločilo mimo postavljenega zahtevka2. 10. Okoliščina, da se je med pravdnim postopkom začel stečajni postopek nad toženko, na zgoraj navedeno pravilo glede odločanja o pravdnih stroških ne vpliva. V sodni praksi je sicer zavzeto tudi stališče, da stroški, ki jih tožeča stranka prijavi v stečajnem postopku nad toženko, predstavljajo terjatev in se nato v stečajnem postopku tudi preizkusijo kot terjatev. Ko se prekinjeni postopek nadaljuje, pa se zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov po samem zakonu spremeni v ugotovitveni zahtevek. Skladno s tem stališčem se o stroških, ki so nastali do začetka stečajnega postopka, odloči z ugotovitvenim izrekom, kar pomeni, da se ti poplačajo kot terjatev iz razdelitvene mase. Na podlagi prvega odstavka 354. člena ZFPPIPP3 pa se v pravdi z dajatvenim izrekom odloči le o tistih pravdnih stroških, ki so nastali v nadaljevani pravdi po preizkusu terjatev.4

11. V sodni praksi pa je bilo glede pravdnih stroškov zavzeto tudi drugačno stališče, ki ga je v konkretnem primeru upoštevalo tudi sodišče prve stopnje in ga toženka neuspešno poskuša ovreči. Navedeno stališče upošteva kot odločilno za opredelitev terjatve upnika do stečajnega dolžnika dejstvo, da glede pravdnih stroškov nastane terjatev šele z odločitvijo pravdnega sodišča o pravdnih stroških5. V konkretnem primeru torej z odločitvijo prvostopenjskega sodišča v III. točki izreka prvostopenjske sodbe, v kateri je toženki naložilo plačilo pravdnih stroškov. Zato se pritožbeno sodišče pridružuje mnenju, da za terjatev za povrnitev pravdnih stroškov ne pride v poštev določilo četrtega odstavka 301. člena ZFPPIPP, v skladu s katerim upnikov predlog za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka vsebuje tudi izjavo upnika o umiku dajatvenega dela tožbenega zahtevka tako, da uveljavlja samo še zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve. To pravilo se namreč uporablja le za tiste terjatve v pravdnem postopku, ki nastanejo pred začetkom stečajnega postopka. Upnik pa v trenutku, ko vloži predlog za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka, terjatve za do tedaj nastale pravdne stroške še nima6. Pred začetkom stečajnega postopka je lahko tožnica v pravdi uveljavljala (določno) le terjatev v okviru glavnega zahtevka. Iz tega sledi, da v primeru, kot je obravnavani, o vseh pravdnih stroških (tistih, ki so nastali pred začetkom stečajnega postopka in tistih, ki nastanejo v nadaljnjem pravdnem postopku) odloči pravdno sodišče na koncu pravdnega postopka z dajatvenim sklepom in se terjatev za plačilo pravdnih stroškov poplača kot strošek stečajnega postopka in ne kot upniška terjatev. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče o stroških postopka pravilno odločilo z dajatvenim izrekom.

12. Iz podatkov spisa izhaja, da so tožnici določeni stroški postopka nastali že pred začetkom stečajnega postopka nad toženko. Tako sta do datuma objave oklica o začetku stečajnega postopka tožnici nastala strošek sestave tožbe ter strošek plačila sodne takse za redni postopek. Pritožnica utemeljeno opozarja, da iz tožničine prijave terjatve v stečajnem postopku (A16) izhaja, da je tožnica izmed stroškov tega pravdnega postopka, ki so ji nastali do začetka stečajnega postopka nad toženko, prijavila zgolj strošek plačila sodne takse za redni postopek v znesku 459,00 EUR, ne pa tudi stroška sestave tožbe. Ker tega stroška v stečajnem postopku nad toženko ni prijavila in je njena stroškovna terjatev v tem delu prenehala (primerjaj 3. točko drugega odstavka 60. člena7 v zvezi s petim odstavkom 296. člena ZFPPIPP). V pravdnem postopku sme namreč sodišče odločati o zahtevku upnika za povrnitev stroškov, ki so mu nastali do začetka stečajnega postopka, le če je izpolnjena procesna predpostavka navedbe že nastalih stroškov sodnega uveljavljanja terjatve v zahtevku za priznanje terjatve8. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava odločilo, da tožnici ne gredo stroški sestave tožbe (400 točk oz. 260,00 EUR). Zato je bilo treba odmerjene odvetniške stroške v višini 1520 točk po OT znižati na 1120 točk. Posledično pa je napačna tudi odločitev o priznanih materialnih stroških in odmerjenem DDV. V skladu z določbo tretjega odstavka 11. člena OT materialni stroški znašajo 21,2 točk (2% do 1000 točk in 1% od 120 točk). Ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR po delni spremembi znese pravilen znesek odmerjenih stroškov 684,72 EUR. 22% DDV pa se prizna na tako odmerjene stroške, kar znaša še 150,64 EUR, skupaj torej 835,36 EUR. Ob upoštevanju sodne takse v višini 459,00 EUR, znašajo pravilno odmerjeni stroški tožnice tako 1.294,36 EUR.

13. V nasprotju s pritožbenim zatrjevanjem je sodišče prve stopnje tožnici pravilno prisodilo tudi strošek končnega poročila stranki, saj ne gre za storitev, ki bi bila zajeta v sestavi nagrade za pripravljalno vlogo oziroma z zastopanjem na naroku, pač pa gre za samostojno opravilo, ki ima podlago v tar. št. 39 Odvetniške tarife (OT). Takšna odločitev je skladna tudi z novejšo sodno prakso9. 14. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo toženke delno zavrnilo, delno pa je pritožbi ugodilo in s sklepom sodbo v izpodbijani III. točki izreka delno potrdilo (2. točka 365. člena ZPP), delno pa spremenilo (3. točka 365. člena ZPP) in zaradi jasnosti izreka povzelo odločitev, ki se sedaj glasi tako, da je toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 1.294,36 EUR v roku 15 dni, po poteku izpolnitvenega roka pa še zamudne obresti za čas zamude do plačila.

15. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka je s pritožbo deloma uspela (18,79%), zato je v tem obsegu upravičena od tožnice zahtevati povrnitev pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki v skladu s priglašenim stroškovnikom in OT glede na vrednost izpodbijanega dela (1.593,89 EUR) priznalo 250 točk za sestavo pritožbe (1. točka tar. št. 21 OT) in 5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 153,00 EUR. K temu je prištelo še 22% DDV, kar znaša 33,66 EUR. Skupaj pritožbeni stroški toženke znašajo 186,66 EUR, upoštevaje njen pritožbeni uspeh pa 35,07 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika ter 313. člen ZPP).

1 Glej na primer sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 197/2021. 2 Pravilo o vezanosti na zahtevek bi sodišče kršilo le, če bi sodišče prisodilo stranki več stroškov, kot jih je ta uveljavljala ali pa če bi ji prisodilo stroške, ki jih sploh ni zahtevala. Glej na primer N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 55. 3 Ta določa, da so stroški stečajnega postopka tiste obveznosti stečajnega dolžnika, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka. 4 Glej na primer sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1643/2021. 5 Glej načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS, 13. 12. 2006, Pravna mnenja 1/2006, str. 7. 6 Tako tudi Vladimir Balažic: Pravila o povračilu stroškov pravdnega postopka v stečajnem postopku, Zbornik Sodobno insolvenčno pravo 2022, str. 43–47 in sklep Višjega sodišča v Celju Cp 45/2018. 7 Ta določa, da mora prijava terjatve obsegati tudi znesek stroškov, ki so upniku (tožnici) nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem postopku pred začetkom stečajnega postopka. 8 Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 33/2018. 9 Glej odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 607/2021, II Cp 551/2020 in II Cp 2599/2016.