Jedro

Ker se odvetniška nagrada v postopku prisilne hospitalizacije ne odmerja po vrednosti, je treba vrednost predmeta določiti po določbah 22. člena ZOdvT

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odvetnici T. K. iz Ljubljane, ki jo je udeležencu postavilo po uradni dolžnosti, priznalo stroške zastopanja udeleženca v znesku 153,00 EUR, ki se izplačajo iz sredstev Okrajnega sodišča v Ljubljani, upoštevajoč vrednost spornega predmeta 700,00 EUR, višji stroškovni zahtevek pa zavrnilo.

Zoper navedeno odločitev se glede zavrnilnega dela zaradi napačne uporabe materialnega prava pritožuje zagovornica udeleženca s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep ustrezno spremeni in ji prizna še 348,00 EUR stroškov. Opozarja, da je sodišče napačno (na podlagi tretjega odstavka 30. člena ZST-1(1)) določilo vrednost spornega predmeta v višini 700,00 EUR (namesto 4.000,00 EUR), pri čemer je napačno uporabilo določbe 21. in 22. člena ZOdvT(2). Za ugotovitev vrednosti predmeta namreč ni mogoče uporabiti določb ZST-1, ker za tovrstne postopke vrednost ni določljiva. Ker v obravnavani zadevi vrednost predmeta ni znana, bi moralo sodišče uporabiti drugi odstavek 22. člena ZOdvT in izhajati iz vrednosti predmeta 4.000,00 EUR (citirano določilo ZOdvT je v tem primeru nasproti ZST-1 specialnejši zakon). V zaključku pritožbe še navaja, da gre v primeru postopka prisilne hospitalizacije za zahtevno zadevo, saj se odloča o poseganju v ustavno zagotovljene pravice in svoboščine.

Pritožba ni utemeljena.

Na osnovi 68. člena ZDZdr se stroški prisilne hospitalizacije krijejo iz sredstev sodišča. To, da plačilo sodne takse za tovrstne postopke ni predpisano, ni pravno pomembno, saj (ne)obstoj obveznosti plačila sodne takse ni okoliščina, ki bi bila kakorkoli pomembna za odločanje. Po določbah 4. poglavja ZOdvT (z naslovom „Ugotavljanje vrednosti predmeta odvetniške storitve“ - členi 20 do 29) se po prvem odstavku 21. člena (z naslovom „Uporaba zakona, ki ureja sodne takse glede vrednosti predmeta“) vrednost predmeta za odmero odvetniške nagrade, če se ta odmerja po vrednosti, ugotavlja na način, določen v zakonu, ki ureja sodne takse, če s tem zakonom ni določeno drugače. Ker pa se odvetniška nagrada v obravnavanem postopku ne odmerja po vrednosti (stališče v odločbi tega sodišča I Cp 3257/2010 je glede tega napačno), je treba vrednost predmeta določiti po določbah 22. člena ZOdvT (3). Vprašanje, ki je sporno, je, ali obstajajo objektivna merila za določitev vrednosti po prostem preudarku (ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera), ali ne (4). Eno od objektivnih meril za določitev vrednosti predmeta v tovrstnih postopkih je brez dvoma vrsta postopka (v obravnavanem primeru nepravdni postopek (5)). Naslednje objektivno merilo je, ali gre za postopek pred okrajnim, okrožnim ali kakšnim drugim sodiščem(6). Objektivno merilo, razvidno iz določbe 13. člena ZOdvT je brez dvoma tudi obseg in težavnost odvetniške storitve v povprečnem primeru. Četudi gre v povprečnem primeru postopka prisilne hospitalizacije za odločanje o posegu v ustavno zagotovljene pravice in svoboščine, pa gre (običajno – povprečno) za skromen obseg s pravniškega (odvetniškega) vidika nezahtevnega dela (odvetniške storitve obsegajo poleg pregleda praviloma neobsežnega pisnega gradiva zgolj navzočnost na enem krajšem naroku)(7). Taka zadeva je brez dvoma manj zahtevna od denimo postopka v sporih (8) iz razmerij med starši in otroci, za katere je zakonodajalec določil vrednost predmeta 1.500,00 EUR (9). In nenazadnje je tako merilo, kot ga za določitev vrednosti ima ZST-1 glede razmerja med postopki pred okrajnimi in okrožnimi sodišči (1:5) imela tudi do uveljavitve ZOdvT veljavna Odvetniška tarifa (prim. Tar. št. 23 in 26), razlogov za drugačno stališče pa zakonodajalec pri sprejemu določil ZOdvT ni navedel. Upoštevajoč, da gre v obravnavanih postopkih za nepravdni postopek pred okrajnim sodiščem, v katerem praviloma ne gre za niti obsežne niti težavne odvetniške storitve, je po oceni pritožbenega sodišča ocena sodišča prve stopnje (ne glede na razloge v izpodbijanem sklepu), da znaša vrednost predmeta, od katere se obračunavajo stroški, na podlagi prvega odstavka 22. člena ZOdvT (torej po pravični oceni) 700,00 EUR pravilna, napačno pa pritožničino stališče, da znaša navedena vrednost 4.000,00 EUR (po drugem odstavku 22. člena ZOdvT) (10).

Na osnovi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

(1) Zakon o sodnih taksah - ZST-1, Uradni list RS, št. 37/08, v nadaljevanju ZST-1;

(2) Zakon o odvetniški tarifi - ZOdvT, Uradni list RS, št. 67/08, v nadaljevanju ZOdvT;

(3) 22. člen ZOdvT (določitev vrednosti predmeta po prostem preudarku) določa:

(1) Če vrednosti predmeta ni mogoče določiti po določbah 21. člena tega zakona, se jo določi po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera.

(2) Če vrednosti predmeta ni mogoče določiti niti v skladu s prejšnjim odstavkom, znaša vrednost predmeta 4.000 eurov. Ta znesek se lahko ustrezno zniža ali zviša, vendar ne sme preseči 500.000 eurov.

(4) Po oceni pritožbenega sodišča so pri tem uporabna tako zakonska merila, ki jih za določitev vrednosti upošteva ZOdvT kot tudi ZST-1;

(5) Prim. 16., 23. in druge člene glede določitve vrednosti po ZOdvT ter 19. do 32. člen ZST-1;

(6) Prim. določbe cit. zakonov glede določitve vrednosti predmeta postopka (tako merilo je zakonodajalec uporabil tudi v določbah 30. člena ZST-1 ter denimo 23. čl. ZOdvT);

(7) V obravnavani zadevi je narok trajal 47 minut;

(8) Spori se praviloma rešujejo v pravdnih zadevah;

(9) Prim. drugi odstavek 23. člena ZOdvT;

(10) Napačno je po mnenju pritožbenega sodišča tudi večinsko stališče tako sodne prakse, citirane v pritožbi in dostopne v zbirkah sodne prakse, še posebej pa večinsko stališče sodnikov civilnega oddelka tega sodišča, zavzeto v številni odločbah tega sodišča v zadnjem času;