Jedro

Če delodajalec v obdobju 6-ih mesecev zamuja z izplačilom plače, je podan razlog za izredno odpoved PZ delavca po 4. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR. Tudi če delodajalec kasneje poravna tako obveznost iz naslova plače, kot tudi natekle zakonite zamudne obresti, je izredna odpoved PZ delavca zakonita.

Zamuda v izplačilu plače občutno vpliva na življenski standard delavca, zato so podane okoliščine iz 1. odstavka 110. člena ZDR, da z delovnim razmerjem ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožečim strankam prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 31.12.2003 na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožečim strankam plačati odpravnino kot pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas do prenehanja delovnega razmerja in sicer vsaki tožeči stranki v zneskih, razvidnih iz izreka sodbe. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam povrniti stroške postopka na prvi stopnji v višini 807.840,00 SIT. Ugotovilo je, da je pri tožnikih obstajal razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz določbe 4. alinee 1. odst. 112. čl. Zakona o delovnih razmerjih, saj tožena stranka v zadnjih šestih mesecih pred podano izredno odpovedjo tožečim strankam ni plačevala plač v predpisanih rokih oz. je z izplačili zamujala. Zato so na strani tožnikov obstajali resni in utemeljeni razlogi, zaradi katerih med strankama ni bilo mogoče nadaljevati z delovnim razmerjem niti do izteka odpovednega roka.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.

l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da v sporu ni ugotovljeno, kdaj sta pričela teči tako subjektivni kot objektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz določbe 2. odst. 110. čl. ZDR. Sodišče pri ugotovitvi, da med strankama ni bilo mogoče nadaljevati z delovnim razmerjem niti do izteka odpovednega roka, ni upoštevalo dejstvo, da so tožniki pod enakimi pogoji delali pri toženi stranki eno leto, pri čemer narava kršitve v obravnavanem primeru ni bila takšna, da ne bi bilo možno nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka 30 dnevnega odpovednega roka. Po navedbah tožnikov naj bi ti sklenili pogodbe o zaposlitvi z drugimi delodajalci že dne 6.1.2004, kar kaže na dejstvo, da so bili razlogi za odpoved pogodbe drugje. Poleg tega so bili tožniki seznanjeni z dejstvom zakasnelega izplačila plač že v prvi polovici leta 2003. Glede na dejstvo, da so podali izredno odpoved pogodbe šele koncem meseca decembra 2003, so tako pri podaji odpovedi zamudili predpisani šestmesečni objektivni rok.

Pritožba se ne strinja tudi z odločitvijo o stroških postopka.

Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zahtevke tožnikov v celoti zavrne oz. da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožniki v odgovoru na pritožbo navajajo, da je sodišče pravilno razsodilo. Res so zvedeli za zamudo z izplačili plače že dne

18.3.2003, vendar je tožena stranka kasneje v roku izplačala plačo za mesec april. Odločilno je, da je bila v nadaljevanju ponovno v zamudi z izplačili plač v mesecu juliju ter ves čas do meseca novembra 2003. V skladu z navedenimi razlogi menijo, da je bila izredna odpoved pogodbe podana v predpisanih zakonskih rokih. Zato predlagajo, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot izdano sodbo tudi ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba, in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilnih razlogov v sodbi na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Po določbi 3. odst. 81. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.

l. RS št. 42/02), ki ureja dopustnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, lahko delavec in delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi v primerih oz. iz razlogov, določenih z zakonom. V skladu z določbo 110. čl. ZDR lahko delavec ali delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Pogodbena stranka mora podati izredno odpoved pogodbe najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

Z določbo 1. odst. 112. čl. ZDR so opredeljeni posamezni razlogi za izredno odpoved delavca, ki v primeru, če je na strani delodajalca takšen razlog izkazan, daje delavcu pravico, da potem, ko je pisno opomnil delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno opozoril tudi pristojnega inšpektorja za delo, v nadaljevanju lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi.

Poleg tega je delavec v primeru odpovedi pogodbe zaradi ugotovljenih razlogov na strani delodajalca upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in nadalje še do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka (2. odst. 112. čl. ZDR).

Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnikov izhajalo iz ugotovitve, da tožena stranka v obdobju šestih mesecev do decembra meseca 2003 tožnikom ni izplačevala vsakokratnih plač v pogodbeno dogovorjenem roku. Sodišče prve stopnje je pri sprejeti odločitvi pravilno uporabilo pravno podlago iz določbe 4. alinee 1. odst. 112. čl. ZDR. V tej zvezi ne gre prezreti dejstva, da gre pri plači za izplačilo delavcu za delo iz predhodnega meseca, torej za poravnavo obveznosti iz naslova dela, ki je bilo s strani delavca že izvršeno. Delavec namreč živi v pričakovanju, da bo od delodajalca za izpolnjene delovne zadolžitve redno dobival zasluženo plačilo, in hkrati poravnane tudi ostale prejemke, kot so stroške prevoza in regres za prehrano. Na podlagi redno prejetega zaslužka lahko planira svoje denarne obveznosti, ki so povezane z njegovim osebnim preživljanjem in s stroški preživljanja njegove družine, nadalje tudi odplačevanje morebitnih kreditnih obveznosti in drugih plačil, ki so lahko vezana na fiksna odtegovanja oz. obremenitev plače. Zato se pritožbeno sodišče v celoti strinja z obrazloženimi razlogi v izpodbijani sodbi, da pomeni mesečno zamujanje z izplačili plač v trajanju od 4 do 13 dni po datumu, ki je bil med strankama določen za izplačilni dan, hudo kršitev delodajalčeve obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, ki lahko močno vpliva na delavčevo življenje oz. mu ne zagotavlja normalne eksistence in standarda socialne varnosti. V skladu z navedenimi dejstvi kakršnekoli težave delodajalca, ki so povezane s tekočim zagotavljanjem denarnih sredstev, ne morejo opravičevati zamude v zvezi z izplačili plač. V tej zvezi je izkazana daljša poslovna nelikvidnost delodajalca lahko razlog za začetek postopka prisilne poravnave ali stečaja podjetja. Zato tudi delodajalčeva kasnejša poravnava zaostalega izplačila plač in iz tega naslova nastalih zamudnih obresti ne more povzročiti tega, da delavec ne bi imel podlage za izredno odpoved pogodbe.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da tožniki do izplačilnega dne

18.12.2003 od tožene stranke niso prejeli plače za mesec november, v mesecih pred tem pa plačo z zamudo, zaradi česar so se pisno obrnili na pristojnega inšpektorja za delo ter predhodno o takšnih kršitvah pisno in v predpisanem roku opomnili toženo stranko. Zato je bila pri njih v celoti podana tako dejanska kot pravna podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dnem

31.12.2003. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in obrazložilo razloge, ki se nanašajo na upoštevanje tako objektivnega kot subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi iz določbe 2. odst. 110. čl. ZDR, kot obrazložilo resnost in utemeljenost razlogov iz določbe 1. odst. 110. čl. ZDR, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati z delovnim razmerjem tožnikov do izteka odpovednega roka.

V tej zvezi tudi pritožbeno sodišče soglaša s sprejetim stališčem, da razlog nerednega izplačevanja plač oz. zamuda pri njihovih izplačilih lahko občutno vpliva na standard življenja delavca, kar vse utemeljuje zaključek, da med strankami ni bilo mogoče več nadaljevati z delovnim razmerjem niti do izteka odpovednega roka. Očitno so tožniki imeli dovolj večmesečnega kršitvenega ravnanja tožene stranke v zvezi z zamujanjem zasluženega plačila za delo, zaradi česar so imeli vso podlago, da so v mesecu decembru 2003 ustrezno pravno ukrepali, ter upravičeno začeli z iskanjem možnosti nove zaposlitve pri drugih delodajalcih v pričakovanju, da jim bodo redno izpolnjevali pravice iz delovnega razmerja. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožnikom v izpodbijani sodbi pravilno prisojena odpravnina in odškodnina za čas odpovednega roka.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožena stranka v zvezi z vloženo pritožbo, tožniki pa v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, in ob ugotovitvi, da tudi odgovor na pritožbo tožnikov ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi, je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).