Jedro

Za zavrnitev registracije znamke na podlagi točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, morata biti kumulativno izpolnjena pogoja enakosti ali podobnosti prijavljenega znaka in registrirane znamke ter enakosti ali podobnosti blaga/storitev, na katerega se nanašata prijavljeni znak in registrirana znamka. Verjetnost zmede, ki se presoja glede na zaznavanje znakov in blaga upoštevne javnosti, se v upravnosodni praksi interpretira v smislu zmede potrošnika glede izvora blaga in storitev.

Toženka je pravilno kot dominantni del obeh znakov upoštevala besedni del, zlasti ker potrošnik po tem elementu znak vedno poimenuje, ne glede na velikost, barvo in pozicijo slikovnih delov v obeh znakih, ki jih potrošnik v takih primerih dojema le kot dodatni oziroma spremljajoči element.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil ugovor tožnika zoper registracijo znamke ''RONHILL SLIMS'' št. Z-201070830. V obrazložitvi je organ navedel, da je 26. 5. 2010 prejel prijavo znamke za znak ''RONHILL SLIMS'' za blago po Nicejski klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk, razvrščeno v razrede 34 in 35. V roku 3 mesecev od dneva objave je tožnik vložil ugovor, v katerem je ugovarjal registraciji navedene znamke, ker je imetnik prejšnje znamke ''EVE Mystique Slims'' v sliki št. 201070127, registrirane za označevanje blaga iz razreda 34 NK (enaki in podobni proizvodi), ugovarjal pa je registraciji znamke za oba prijavljena razreda. Zaradi podobnosti znakov je predlagal zavrnitev registracije. Prijavitelj znaka se o ugovoru ni izjavil. Glede na točko b). prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljnjem besedilu ZIL-1) se podobnost znamk ugotavlja na osnovi enakosti ali podobnosti blaga ali storitev in enakosti ali podobnosti znakov znamk, pri čemer sta si znamki podobni, če sta izpolnjena oba pogoja. Uvodoma je navedel, da se pri ugotavljanju podobnosti znakov uporablja načelo celovite presoje, vendar z upoštevanjem njihovih najbolj dominantnih delov, če jih je mogoče določiti. Presoja podobnosti vključuje vizualno, fonetično in pomensko analizo, pri čemer je poudarek predvsem na najbolj distinktivnih oziroma dominantnih delih. Pri besednih ali kombiniranih znakih so besede ali besedne zveze praviloma najbolj dominanten del znaka, ker je znak tako tudi poimenovan. Primerjana znaka sta t.i. kombinirana znaka, sestavljena iz besednega in figurativnega dela. Ker pa potrošnik znak, ki vsebuje besedni del, po tej besedi vedno poimenuje, je ta element v znaku prevladujoč oziroma ima pomembnejšo vlogo. Najdominantnejši del znaka znamke prijavitelja je tako besedni del ''RONHILL SLIMS'', najbolj dominantni del znaka tožnika pa besedni del ''Eve Mystique Slims'', pri čemer pa organ ni spregledal slikovnih elementov znakov. V zvezi z vizualno analizo je organ najprej ugotovil, da je prijavljeni znak sestavljen iz besednega dela ''RONHILL SLIMS'' in slikovnega dela, ki poteka vzdolž celotne leve strani znaka in predstavlja nekakšno zamegljeno oziroma koprenasto podobo cvetlic v vijolično-modrih odtenkih ter zelene vejice z listjem v odtenkih zelene barve. Tudi znak tožnika je sestavljen iz besednega dela ''Eve Mystique Slims' in slikovnega dela, ki predstavlja prav tako neke vrste koprenasto podobo vaze s cvetovi v vijolično-modrih odtenkih. Če primerjamo besedna dela, gre za vizualno zelo različni besedili, ki imata skupno le besedo ''slims'', ki pa je povsem opisovalna. Beseda slims je običajna oznaka za tanjše cigarete, ki je med potrošniki, ki kupujejo cigarete, dobro poznana. Primerjava preostalega besednega dela pa privede do zaključka, da sta si primerjana besedna dela znakov povsem različna. Samo dejstvo, da oba znaka vsebujeta do neke mere podoben koprenast slikovni del poleg sicer popolnoma različnih besednih znakov (Eve Mystique in Ronhill – različne črke, ipd.), pa po mnenju organa ne pomeni, da sta si znaka podobna, zlasti ne do te mere, da bi bil potrošnik v zmoti. V zvezi s pomensko primerjavo je organ ugotovil, da sta si znaka podobna še manj po tej plati, saj se v tem smislu ne ocenjuje grafične vsebine oziroma koncepta, temveč predvsem vsebino besedila. Beseda ''ronhill'' je sama po sebi brez znanega pomena in zato popolnoma fantazijska. Besedni del znamke tožnika ''Eve Mystique'' pa ima pomen in sicer beseda Eve pomeni žensko ime, beseda mystique pa je francoska beseda in pomeni skrivnosten, mističen. Primerjana znaka si tako tudi nista pomensko podobna. V zvezi s fonetičnim vidikom primerjave je organ ugotovil, da gre za popolnoma različni besedili obeh znakov. Besedo prijavljene znamke bo slovenski potrošnik izgovoril ''ronhil'', besedilo ugovarjane znamke pa ''iv mistik'' ali ''ev mistik''. Organ je tako ugotovil, da sta si znaka tako različna, da ni podana verjetnost zmede v javnosti in povezovanja znamk. Pri analizi podobnosti znakov je treba upoštevati tudi naravo blaga, za označevanje katerega je določena znamka prijavljena/zaščitena. Pri prijavljeni znamki gre za tobak in proizvode za kadilce, zato je pri odločitvi o podobnosti znakov treba upoštevati tudi navade povprečnega potrošnika tobačnih izdelkov t.j., kako ti dojemajo znamke tovrstnih proizvodov. Kadilci so namreč nadpovprečno pozorni potrošniki, ki zelo dobro razlikujejo med različnimi znamkami za tobačne proizvode oziroma celo razlikujejo med različnimi znamkami istega proizvajalca. Za potrošnike kadilce je namreč dobro znana pripadnost določeni znamki cigaret. Proizvodi različnih znamk se namreč ne ločijo le po zunanjem videzu embalaže, temveč predvsem po okusu, vonju, moči in drugih značilnostih, ki opredeljujejo kakovost proizvodov, posledično tudi po ceni. Predvsem pa kadilci vedno vedo, kaj kadijo. V Republiki Sloveniji pa je načeloma prodaja tobačnih izdelkov postrežna, kar pomeni, da je med kupcem in proizvodom posrednik, ki lahko kupca še posebej opozori na različne proizvajalce. Organ je primerjal še blago za obe znamki. Glede na uveljavljene kriterije za ugotavljaje podobnosti blaga je organ ugotovil, da je blago iz razreda 34 NK (surov ali predelani tobak, tobačni izdelki, vključno cigarete, cigarilosi, tobak za zvijanje cigaret, tobak za pipe, idr., proizvodi za kadilce, ipd.) prijavljene znamke enako blagu, ki ga ima v razredu 34 tožnik zaobseženega s prejšnjo znamko, storitve iz razreda 35 NK (oglasna dejavnost, vodenje komercialnih poslov, poslovna administracija, pisarniški posli) prijavljene znamke pa blagu iz razreda 34 NK niso podobne. Ker si znaka nista zamenljivo podobna (ne glede na to, da sta delno namenjena označevanju enakega blaga), organ meni, da niso podani zavrnilni razlogi po b.) točki prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka in navedel, da je toženka napačno ugotovila, da si znaka nista podobna. Meni, da predpostavki toženke, da če znamka vsebuje besedni del, je ta vedno najbolj dominanten del znamke, ter, da če znamka vsebuje besedni del, se primerjava opravi izključno glede na besedni del, pri čemer nebesedni deli nimajo teže, ne držita. Znamke so si lahko podobne, četudi je njihov besedni del popolnoma različen (tako evropska praksa, kot tudi praksa toženke – odločba, št. 31207-1262/2007 z dne 6. 4. 2009, o zavrnitvi registracije znamke HED.VI. KA zaradi podobnosti s predhodnimi znamkami Bank@net

ter Poslovni Bank @net – tudi v tem primeru ni šlo za podobnost med besednim, temveč med nebesednim delom, zaradi katerega je toženka odločila, da znamke ni mogoče registrirati). Vpogled v primerjani znamki v tem primeru po mnenju tožnika tudi pokaže, da je nebesedni del obeh znamk zelo izrazit in predstavlja zelo pomemben del znamk, tako po sami velikosti, kot tudi po barvi in po poziciji v znamki. Ob tem sta si slikovna dela tudi zelo podobna. Različne kriterije presojanja podobnosti pozna tudi evropska praksa (primer Sabel št. C-251/95). V zvezi z vizualno primerjavo znamk je toženka ugotovila, da sta si znamki v slikovnem delu podobni, saj gre v obeh primerih za koprenaste podobe cvetlic (oziroma vaze s cvetlicami), v enaki barvni kombinaciji – modro-vijolični. Izpodbijana znamka sicer vsebuje še zelene vejice z listjem, vendar pa je to del slike in ne predstavlja elementa, po kateri bi to sliko lahko bistveno ločili od slike v znamki tožnika. Četudi izpodbijana znamka vsebuje besedni del (RONHILL SLIMS), pa ni mogoče mimo dejstva, da v celoti povzema in posnema koprenast lik, ki je sestavni in zaščitni del znamke tožnika. Navedena koprenasta oblika cvetlice ni generična oblika slike cvetlice, temveč je v celoti izvirna in fantazijska oblika, z izrazitim avtorskim elementom, pripada pa tožniku. Poleg tega cvetlični elementi niso slikovni elementi, ki bi bili običajni v povezavi z znamkami, ki pokrivajo proizvode v razredu 34. Ker izpodbijana znaka koprenast lik v celoti posnema, po obliki in postavitvi, s tem daje vtis, da pripada tožniku, kljub drugim elementom (besednemu delu RONHILL SLIMS). Primerjani znamki imata tudi enak oziroma podoben pomen, saj vsebujeta enaka grafična elementa, zato je pomen enak, eleganten, damski. Koncept je torej proizvod, ki je nežen, damski, prefinjen. Tožnik se tudi ne strinja z interpretacijo toženke o kadilcu, ki vedno ve, kaj kadi. V argumentaciji se toženka osredotoča le na cigarete, pri čemer pa predmet ugovora niso le cigarete, temveč vsi proizvodi v razredu 34 in tudi storitve v razredu 35. Tudi kadilci niso imuni na pomote in zamenjave. Kupci pa kupujejo tobačne proizvode v trgovinah široke potrošnje ali v kioskih, pogosto nakup opravijo istočasno z nakupom špecerije in drugih izdelkov v trgovini široke potrošnje, nakup tobačnih proizvodov pa je le zadnji od proizvodov v celotnem nakupu. V obeh primerih, še posebej pa v trgovinah široke potrošnje, morajo stati v vrsti, da proizvod naročijo. Za ogled proizvodov nimajo veliko časa, temveč morajo hitro naročiti, saj je za njimi vrsta. Tako morajo nakup opraviti izredno hitro, dosti hitreje, kot če bi si proizvod na policah lahko izbrali sami. Neutemeljeno je pričakovati od prodajalca, da bo kupca opozoril na morebitno zmoto in preverjal, kateri proizvod je kupec želel. Ob primerjavi blaga in storitev lahko ugotovimo, da je tudi ta pogoj v celoti izpolnjen, saj se storitve poslovne administracije in pisarniških poslov ponujajo v povezavi s tobačno industrijo, proizvodnjo tobačnih proizvodov. Meni, da je treba upoštevati tudi razlikovalnost znamk, saj je že Evropsko sodišče postavilo temeljno merilo (C-39/97, točka 24), ki določa, da bolj kot je znamka razlikovalna, bolj se morajo mlajše znamke od nje razlikovati, ter obratno. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, s sodbo odloči o stvari tako, da zavrne registracijo prijavljene znamke za vse prijavljeno blago in storitev oziroma da odločbo odpravi in vrne organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila pod izvršbo.

Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma navedla, da v celoti izpodbija tožnikove navedbe, povzela potek dosedanjega postopka, ter še pojasnila, da je ravnala v skladu s sodno prakso (I Up 672/2004, U 2161/2002, U 1656/2008). Ne drži, da toženka pri vseh znakih, ki vsebujejo besedni del, le-tega avtomatično šteje kot najdominantnejši del znaka. Pri svoji odločitvi je upoštevala vse relevantne kriterije in se je pravilno opredelila do slikovnih elementov. V zadevi HED. VI. KA pa je šlo pri primerjanih znakih za povsem identični znak, toženka pa je prijavljeno znamko zavrnila na podlagi točke f) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, tj. na podlagi prej pridobljene avtorske pravice, zato ne gre za primerljivo presojo. Opozorila je še na sodbo SES, št. C-342/97 in sodbo Vrhovnega sodišča, X Ips 420/2010. Predlagala je zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom A. d.o.o. na tožbo v danem roku ni odgovorila.

Tožnik je v pripravljalnem spisu vztrajal pri svojih navedbah, dodal je še, da meni, da je slikovni del pri obeh znamkah tako pomemben, da ga pri primerjavi znamk ni mogoče neupoštevati, kar je toženka dejansko storila, četudi temu oporeka. Pomembnost slikovnega dela je mogoče razbrati na podlagi več dejstev: - velikost slik (v obeh primerih sta sliki nekajkrat večji od besednega dela), - pozicije slik (obe sliki sta na levi strani, kamor je pogled potrošnika najprej obrnjen), - intenzivnost slik (obe sliki naredita zelo močan vtis, ker sta fantazijski), ter – intenzivnost barv (v izpodbijani znamki je slikovni del narisan z veliko bolj intenzivnimi barvami kot besedi, ki sta slabo vidni). V zvezi z zavrnilnim razlogom pri presoji registracije znaka HED. VI. KA., pa je tožnik še navedel, da je kriterij presojanja po točki f) še veliko bolj strog, kot pri točki b), saj je pogoj za zavrnitev, da bi njegova uporaba nasprotovala prej pridobljeni avtorski pravici, pri čemer pa je nasprotovanje avtorski pravici težko dokazati, če gre za podoben in ne enak znak. Še posebej v primeru HED. VI. KA., ko se je avtorska pravica uveljavljala na puščici, ki je precej manj izrazit fantazijski element kot slika vaze, cvetlice. Po točki b) pa je dovolj podobnost prejšnji znamki in obstoj verjetnosti zmede v javnosti. Vztrajal je kot doslej.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o zavrnitvi ugovora tožnika zoper registracijo znamke RONHILL SLIMS, ki ga je tožnik oprl na točko b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, po kateri se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Za zavrnitev registracije znamke na tej podlagi morata biti torej kumulativno izpolnjena pogoja enakosti ali podobnosti prijavljenega znaka in registrirane znamke ter enakosti ali podobnosti blaga/storitev, na katerega se nanašata prijavljeni znak in registrirana znamka. Verjetnost zmede, ki se presoja glede na zaznavanje znakov in blaga upoštevne javnosti, se v upravnosodni praksi interpretira v smislu zmede potrošnika glede izvora blaga in storitev.

Podobnost med znaki se ugotavlja po metodi celovite presoje, tj. vtisu, ki ga celostna podoba znaka naredi na relevantnega potrošnika in izhaja iz vizualne, fonetične in pomenske primerjave znakov, ob upoštevanju predvsem njihovih razlikovalnih in prevladujočih elementov, če jih je mogoče določiti.

Dominantni del znaka je tisti, ki v znaku najbolj izstopa in po katerem si bo potrošnik znak zapomnil. Sodišče se z upravnim organom strinja, da je dominantni del prijavljenega znaka (ki je sicer – tako kot znak tožnika – kombinirani znak, tj. znak, sestavljen iz besednega in figurativnega dela) besedni del RONHILL SLIMS, pri tožnikovi znamki pa EVE Mystique Slims. Tožnik uvodoma ugovarja predpostavki organa o besednemu delu znamke kot dominantnemu delu znamke v primerih, če znamka vsebuje besedni del, saj meni, da to ne drži, ker so si znamke lahko podobne, četudi je njihov besedni del različen (tako tudi evropska praksa in odločba organa, št. 31207-1262/2007/12 z dne 6. 4. 2009 – zavrnitev registracije znamke HED. VI. KA). Sodišče se strinja s tožnikom, da so si znamke lahko podobne kljub različnemu besednemu delu, vendar pa se tudi strinja z upravnim organom, da je praviloma besedni del znaka tisti element, ki je prevladujoč, ker ga potrošnik po tej besedi vedno poimenuje. Iz k tožbi priložene odločbe organa o zavrnitvi registracije znamke HED. VI. KA, št. 31207-1262/2007-12 z dne 6. 4. 2009, pa tudi izhaja, da je bila registracija znamke HED. VI. KA. zavrnjena iz razloga po točki f) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, po kateri se kot znamka ne sme registrirati znak, če bi njegova uporaba nasprotovala prej pridobljenim pravicam do imena, osebnega portreta, označbe za rastlinsko sorto, geografske označbe ali drugi pravici industrijske lastnine ali prej pridobljeni avtorski pravici, razen če je imetnik prej pridobljene pravice izrecno soglašal z registracijo takega znaka, in ne iz razloga po točki b) iste določbe oziroma povedano drugače, zato, ker bi si bili slikovni deli preizkušanih znamk enaki oziroma podobni, kot to v obravnavanem primeru meni tožnik.

Sodišče se tudi strinja s presojo podobnosti znakov, kot jo je opravil upravni organ v izpodbijani odločbi.

Tudi po presoji sodišča je organ pravilno kot dominantni del obeh znakov upošteval besedni del, zlasti ker – kot že zgoraj navedeno – potrošnik po tem elementu znak vedno poimenuje, ne glede na velikost, barvo in pozicijo slikovnih delov v obeh znakih, ki jih potrošnik v takih primerih dojema le kot dodatni oziroma spremljajoči element. Iz enakega razloga pa zato ni mogoče šteti, da sta si zaradi (sicer tudi v odločbi podrobno opisane) podobnosti slikovnih delov v obeh znakih znaka vizualno zelo podobna, pri čemer sodišče tudi ne more slediti interpretaciji tožnika, da je prijavitelj zgolj dodal besedilo k sliki v znaku, saj besedilo vsebuje besedo Ronhill, ki predstavlja eno izmed znanih znamk cigaret, zlasti ob upoštevanju vidika povprečnega potrošnika – kadilca oziroma potrošnika tobačnih proizvodov. Tožnik pa tudi ni dokazal, da je imetnik avtorske ali druge sorodne pravice za slikovni del svoje predhodne znamke, zaradi česar tudi ni mogoče slediti njegovemu ugovoru o posnemanju prijavitelja v slikovnemu delu prijavljenega znaka. Prav tako sodišče zavrača tožbeni ugovor, ki se nanaša na pomenski vidik znakov oziroma neopredelitve organa glede slikovnega dela obeh znakov, pri čemer še pripominja, da tožnikova interpretacija pomena slikovnega dela obeh znakov ob nedvomno izkazani nepodobnosti besednega dela obeh znakov ne pomeni večje stopnje podobnosti znakov.

Sodišče se tudi v celoti strinja s presojo organa o podobnosti primerjanih znakov z vidika narave blaga oziroma povprečnega potrošnika tobačnih proizvodov – (med drugim kadilca), ki je zelo navezan na določeno znamko tobačnih proizvodov in zato posledično bolj pozoren, kaj kupi. Ker pa nakup tobačnih proizvodov poteka preko posrednika (prodajalca), kar med strankama tudi ni sporno, to pomeni, da bo potrošnik svojo namero izrazil fonetično, torej bo izgovoril znamko cigaret oziroma tobačnega proizvoda, ki ga želi kupiti, po tem pa bo (tudi) zelo verjetno preveril oziroma že takoj zaznal, ali je prejel želeno znamko tobačnega proizvoda in ustrezno odreagiral, če temu ne bo tako. Glede na povedano tako tudi tožnikov ugovor o možni zamenjavi proizvodov s strani kadilca glede na način naročanja proizvoda ne vzdrži presoje sodišča. Upravni organ pa je tudi sprejel pravilen zaključek pri primerjavi prijavljenega blaga in storitev prijavljenega znaka z blagom ugovarjanega znaka tožnika, saj je ugotovil (in česar tožnik ne prereka) enakost blaga iz razreda 34 NK in neenakost oziroma nepovezanost storitev iz razreda 35 (oglasna dejavnost, vodenje komercialnih poslov, poslovna administracija, pisarniški posli), čemur pa tožnik oporeka, saj meni, da so lahko storitve iz razreda 35 povezane z blagom iz razreda 34, ker se lahko izvajajo v zvezi s tobačnimi proizvodi. Tudi temu tožnikovemu ugovoru sodišče ne more slediti, saj (tudi) morebitna povezava med storitvami iz razreda 35 NK (še) ne pomeni podobnosti z blagom iz razreda 34 NK.

Z izpodbijano odločitvijo pa organ tudi ni kršil prakse Sodišča EU o nezadostni razlikovalnosti, saj si znaka, ob upoštevanju vseh zgoraj opredeljenih elementov, ki jih je treba upoštevati pri presoji, nista zamenljivo podobna in je njuna koeksistenca na trgu možna.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.