Jedro

Iz pravnih predpisov ne izhaja, da tožeči stranki soglasja Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja k spremembam obveznosti investitorja ne bi bilo treba pridobiti, če gre za nujna dela v smislu drugega odstavka 17. člena ZJN-2 oz. če gre za povečanje ali drugačne investicijske stroške, ki jih vnaprej ni bilo mogoče predvideti.

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je tožeča stranka zahtevi iz devetega odstavka 37. člena ZJN-2 ugodila s splošno opombo na prvi strani popisa gradbeno obrtniških del, da je „vse v popisu navedene materiale možno zamenjati s cenejšimi, če imajo enake tehnične karakteristike in so kakovostno enakovredni“. S takšno splošno opombo tožeča stranka ni zadostila zahtevi iz devetega odstavka 37. člena ZJN-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (Agencija) zavrnila zahtevek tožeče stranke za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33123-79/2009-11 z dne 4. 5. 2010. S citirano odločbo je Agencija odobrila nepovratna sredstva v višini do 249.304,94 EUR za sofinanciranje ukrepa 322: Obnova in razvoj vasi, ki so bila razpisna z Javnim razpisom za obnovo in razvoj vasi (Uradni list RS, št. 23/2009, Javni razpis) in sicer za rekonstrukcijo kulturnega centra Hotinja vas. Tožeča stranka je dne 30. 8. 2012 vložila popolni zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 249.304,94 EUR. Izplačilo denarja je bilo zavrnjeno, ker je Agencija ob preverjanju upravičenosti do izplačila v skladu z Uredbo komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. januar 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navskrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja (v nadaljevanju Uredba 65/2011) ugotovila, da je tožeča stranka izvedla javno naročila za izvedbo del na navedenem objektu v nasprotju s predpisi, Javnim razpisom in pogodbo o pravici do sredstev. Količinsko in vsebinsko je spremenila popise del, ne da bi najavila spremembe naložbe pri Agenciji in od nje pridobila soglasje, kar je bila dolžna storiti v skladu s 54. členom Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) in odločbo o pravici do sredstev, ter pri posameznih postavkah javnega naročila navedla blagovne znamke oziroma postopke, kar po devetem odstavku 37. člena Zakona o javnih naročilih (v nadaljevanju ZJN-2) ni dovoljeno.

2. Agencija je v skladu s 56. členom ZKme-1 in Uredbo 65/2011 opravila natančen pregled upravičenosti zahtevka za izplačilo na podlagi preveritve stroškov celotne naložbe. Ugotovila je: 1) da je tožeča stranka izvedla javno naročilo za pridobitev izvajalca del za rekonstrukcijo objekta s količinsko in vsebinsko spremenjenimi popisi del, ne da bi spremembe prijavila Agenciji in k njim pridobila njeno soglasje (pri tem gre tudi za povečanje vrednosti naložbe za 28 % pogodbene vrednosti), kar bi morala storiti po 54. členu ZKme-1 in sedmem odstavku „zaveze stranke“ v odločbi o pravici sredstev z dne 4. 5. 2010; 2) da je tožeča stranka kršila pravila devetega odstavka 37. člena ZJN-2, saj se je v javnem naročilu pri določenih delih sklicevala na proizvajalca, tip materialov oziroma blagovno znamko, kar pa po navedeni določbi ZJN-2 ni dovoljeno. Glede na te ugotovitve je Agencija opravila primerjavo del in odštela novo uvedene postavke (stroške) in postavke, ki se sklicujejo na blagovno znamko (kršitev 9. odstavka 37. člena ZJN-2), od upravičenih stroškov naložbe. Na tej podlagi je ugotovila, da bi bila tožeča stranka, ki je zahtevala izplačilo 249.304,94 EUR, upravičena do izplačila le 100.941,46 EUR, da je razlika, katere izplačilo se ne odobri, do celotnega zahtevanega zneska 148.363,53 EUR ali 59,51 % celotne naložbe in da torej glede na določbo 30. člena Uredbe 65/2011, ki dopušča največ 3 % odstopanje, tožeča stranka ni upravičena do nobenega izplačila, saj je razlika med upravičeno in neupravičeno zahtevanimi sredstvi negativna in znaša -47.422,07 EUR. Zato je Agencija zahtevek tožeče stranke za izplačilo sredstev v celoti zavrnila.

3. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilno uporabljenega materialnega prava ter kršitev pravil postopka. V obširnih tožbenih navedbah podrobneje utemeljuje upravičenost do izplačila višjih stroškov, kot jih je ugotovila tožena stranka. Pri tem poudarja, da je šlo za rekonstrukcijo objekta, pri kateri ni mogoče v naprej predvideti vseh rekonstrukcijskih del, saj se potreba po teh delih pokaže šele v teku rekonstrukcijskih del. Tako izpodbija neupravičeno odštete stroške zaradi „novo uvedenih del“, ki se nanašajo predvsem na ključavničarska dela jeklene konstrukcije, ki so bila potrebna za zagotovitev mehanske stabilnosti in varnosti objekta ter na elektroinštalacije, kjer je šlo za nujno uskladitev PGD s Pravilnikom o učinkoviti rabi energije v stavbah, ki je stopil v veljavo šele po odobritvi prvotnega gradbenega dovoljenja. Neupravičeno so bili odšteti tudi stroški zaradi blagovne znamke oziroma kršitve devetega odstavka 37. člena ZJN-2. Zatrjuje, da navedenega določila ni kršila, saj je bilo na prvi strani popisa del izrecno navedeno, da je vse v popisu navedene materiale možno zamenjati s cenejšimi, če imajo enake tehnične karakteristike in so kakovostno enakovredni. Ugovarja tudi temu, da je tožena stranka neupravičeno zniževala tudi postavke zaradi spremenjenih količin, pri čemer ni upoštevala količine, ki so bile dejansko izvedene in v končni situaciji večje od prijavljenih. Iz primerjalne tabele, ki jo je tožeča stranka priložila k tožbi izhaja tudi razlika med priznano vrednostjo v izpodbijani odločbi in kontrolno vrednostjo, ki jo je tožeča stranka sama izračunala na način kot je to počela tožena stranka v izpodbijani odločbi ter prišla do zaključka, da bi bila upravičena do izplačila 196.605,06 EUR brez tako imenovane sankcije, ki jo ureja 30. člen Uredbe št. 65/2011. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo odloči o stvari, podredno pa, da odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožeče stranke in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka. Podrobneje pojasnjuje potek postopka odločanja v zvezi z zahtevki za dodelitev podpore v skladu z določbami ZKme-1 in zahtevami Uredbe št. 65/2011. Pojasnjuje postopek odobravanja sprememb in zaključi, da je bilo javno naročilo objavljeno z bistveno spremenjenimi opisi zahtevanih del in količinami, brez da bi tožeča stranka najavila spremembe naložbe Agenciji in od nje pridobila soglasje, kar je bila dolžna storiti v skladu s prvim odstavkom 54. člena ZKme-1 in sedmim odstavkom „zavez stranke“ v odločbi o pravici do sredstev št. 33123-79/2009-11 z dne 4. 5. 2010. Kot nerelevantne šteje navedbe tožeče stranke v delu, ki se sklicuje na neupravičeno priznane oziroma odštete postavke zaradi „novo uvedenih postavk“, ker naj bi šlo za nujne spremembe pri rekonstrukciji objekta, ki se nanašajo predvsem na ključavničarska dela jeklene konstrukcije, ki so bila potrebna za zagotovitev mehanske stabilnosti in varnosti objekta ter na elektroinštalacije skladno s spremembo predpisa s področja gradnje. Navedbe so pavšalne in niso podkrepljene z nikakršnimi dokazi. Pri tem navaja, da so odštete vse postavke, ki so uvedene na novo, oziroma jih s takšnim opisom ni bilo navedenih v vlogi, s katero je tožeča stranka kandidirala na Javnem razpisu. Dovoljena procedura uveljavljanja sprememb zahteva, da v primeru sprememb ali natančnejših opisov posameznih postavk, stranka pred izvedbo javnega naročila pošlje nove popise v pregled in potrditev na sedež tožene stranke. Ko je soglasje pridobljeno so novi popisi predmet kontrol o izvedeni naložbi.

5. V zvezi s tožbenim ugovorom, da je tožeča stranka po enoti mere upoštevala le manj izvedene količine, ne pa tudi več izvedenih količin, tožena stranka pojasnjuje, da so bile količinske omejitve določene s popisi priloženimi k odobreni vlogi ob vložitvi uspešnega kandidature na Javni razpis. Zato so bile v prvem koraku kontrole upoštevane količine iz vloge, čeprav je vlagatelj že ob izvedbi Javnega razpisa navajal nižje količine. Če je končna situacija izkazovala večje količine kot so bile razpisane ob javnem naročilu, so do količin iz vloge te spremembe upoštevane kot upravičene. V nasprotnem primeru bi bile vse količine nad razpisanimi v javnem naročilu upoštevane kot neupravičene.

6. V zvezi s kršitvami pravil ZJN-2 navaja, da se tehnične specifikacije ne smejo sklicevati na posamezno znamko ali vir ali na posebni postopek ali na blagovne znamke, patente, tipe ali posebno poreklo ali proizvodnjo, če je s tem dana prednost nekaterim gospodarskim subjektom – proizvodom (sodba C-359/93 Komisija proti Nizozemski). To je dovoljeno zgolj v primerih, ko ni mogoč drugačen, zadovoljiv opis, z obveznim pripisom „ali enakovredni“. S tem ko je tožeča stranka v uvodu popisa del navedla izraz „ali enakovredni“ ni zadostila pogoju iz devetega ostavka 37. člena ZJN-2. Sicer pa je tožeča stranka na podlagi postavk, kjer se sklicuje na proizvajalca, tip materialov oziroma blagovno znamko, pri izvedbi javnega naročila ravno tega na koncu tudi razbrala, kar je razvidno iz ponudbe izbranega izvajalca, ki je za svojo ponudbo uporabil identične tipe proizvodov kot so bili navedeni v projektantskem popisu del. 7. Tožena stranka prereka tudi vse navedbe tožeče stranke v delu, ki se sklicuje na višino zahtevka za izplačilo in napačno uporabo določbe 30. člena Uredbe 65/2011glede znižanja zahtevka. Navedbam tožeče stranke, ki je pojasnila razliko med priznano vrednostjo v odločbi in kontrolno vrednostjo, ki jo je sama izračunala, ni mogoče slediti, saj izračun predpostavlja določene metodične napake, ki bi jih naj storila tožena stranka, teh pa ni bilo. Skladno z 32. členom ZKme-1 namreč rok, v katerem mora pristojni organ izdati odločbo na prvi stopnji začne teči od dneva, ko so v skladu s predpisi Unije ugotovljena vsa dejstva in izvedene predpisane kontrole. Tožena stranka izvaja kontrole upravičenosti do izplačil na podlagi nacionalne in evropske zakonodaje. Podrobneje način izvedbe administrativnih preverjanj in kontrol na terenu predpisuje neposredno Uredba št. 65/2011, predvsem od 1. do 5. člena in v 24., 25. in 30. členu, v postopku odločanja pa se uporabljajo tudi določbe splošnega upravnega postopka ter določbe posebnega upravnega postopka (29. do 56. člen ZKme-1; predvsem 34. člen ZKme-1). Predlaga da sodišče tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi gre za ponovljen postopek na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. X Ips 263/2014 z dne 23. 7. 2015, s katerim je bila razveljavljena sodba naslovnega sodišča št. II U 151/2013-11 z dne 21. 5. 2014, iz razloga, ker sodišče v citirani sodbi ni odgovorilo na tožbene ugovore v zvezi z utemeljenostjo odbitka stroškov zaradi sprememb (novo uvedenih postavk) in kršitve določbe devetega odstavka 37. člena ZJN-2 prikazanih v k tožbi priloženi preglednici.

10. V tem upravnem sporu je torej sporna odločba Agencije, s katero je bilo tožeči stranki na podlagi 56. člena ZKme-1 zavrnjeno izplačilo sicer odobrenih sredstev iz proračuna RS za sofinanciranje Ukrepa 322: Obnova in razvoj vasi, ki so bila razpisana z Javnimi razpisom, in sicer za rekonstrukcijo Kulturnega centra Hotinja vas, določenih v njeni odločbi o pravici do sredstev št. 33123-79/2009-11 z dne 4. 5. 2010, izdani na podlagi 53. člena ZKme-1 in Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje od leta 2007 do leta 2013 v letih 2010 – 2013 (v nadaljevanju Uredba PRP). Pri tem med strankama ni sporno, da so bila tožeči stranki sredstva v višini do 249.304,94 EUR odobrena s citirano odločbo Agencije; da so v tej odločbi navedene tudi obveznosti tožeče stranke, ki izhajajo iz predpisov in same pogodbe; da je v 54. členu ZKme-1 določena obveznost stranke (upravičenca do proračunskih sredstev), da vsako spremembo svojih obveznosti po izdaji odločbe o pravici do sredstev in pred potekom roka za izpolnitev obveznosti iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev sporoči Agenciji in si za vsako spremembo pridobi soglasje Agencije; da je tožeča stranka spremenila svoje obveznosti in je v javnem naročilu objavila količinsko in vsebinsko drugačen popis del, kot je bil v njeni kandidaturi na Javni razpis in je bil podlaga za izdajo odločbe o pravici do sredstev; da za te spremembe ob vložitvi zahtevka za izplačilo sredstev in tudi ob odločanju Agencije o njenem zahtevku za izplačilo sredstev ni imela soglasja Agencije; da se glede na določbe drugega in tretjega odstavka 56. člena ZKme-1 ugodi le zahtevku za izplačilo sredstev v delu, ki izpolnjuje pogoje iz predpisov, Javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev ter da se o tem odloči z odločbo (v tem primeru je to izpodbijana odločba); da mora Agencija pred izplačilom sredstev glede na določbe 30. člena Uredbe 65/2011 preveriti pravilnost in zakonitost zahtevka in preračunati utemeljenost zahtevka na način, določen v navedeni določbi, ter, če gre za odstopanje za več kot 3 %, znižati zahtevano izplačilo.

11. Sporno v tem primeru pa je, ali lahko Agencija zniža oz. zavrne izplačilo zahtevanih sredstev, torej ali lahko uporabi 56. člen ZKme-1 in 30. člen Uredbe 65/2011, če upravičenec do sredstev za spremembe svojih obveznosti sicer nima soglasja Agencije, gre pa za za nujna dela v smislu drugega odstavka 17. člena ZJN-2, povečane oz. drugačne investicijske stroške, ki jih vnaprej ni bilo mogoče predvideti in so bili potrebni za zagotovitev mehanske stabilnosti in varnosti objekta oz. uskladitev PGD s spremembo predpisov, kot za ta primer trdi tožeča stranka, in ali se pri tem upošteva drugi odstavek 17. člena ZJN-2 oz. ali takšno ravnanje Agencije ni dopustno, ker je tožeča stranka dokazala, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska, ter se pri tem sklicuje na zadnji odstavek 1. točke 30. člena Uredbe 65/2011. Nadalje je sporno tudi, ali so bile spremembe obveznosti ugotovljene pravilno (ali je šlo v vseh primerih, ki jih je navedla Agencija zares za spremembe glede na dokumentacijo, ki je bila predložena za Javni razpis in je bila podlaga za odločbo o pravici do sredstev), ali je bilo pravilno ugotovljeno, da je tožeča stranka z javnim naročilom kršila določbe devetega odstavka 37. člena ZJN-2 in ali so bili odbitki pravilno preračunani.

12. Vrhovno sodišče je ob reševanju revizije s citiranim sklepom ugotovilo neutemeljenost revizijskih ugovorov o zmotni uporabi materialnega prava. Zapisalo je, da iz povsem jasne določbe 54. člena ZKme-1 izhaja, da mora upravičenec do sredstev za vsako spremembo svojih obveznosti (mednje pa spadajo tudi spremembe vsebine, količine, obsega, vrste potrebnih del in opreme ter časovna dinamika in finančne spremembe glede na dela, opremo, časovno dinamiko in potrebna finančna sredstva, ki so bila podlaga za kandidaturo na Javnem razpisu in izdajo odločbe o pravici do sredstev) pridobiti soglasje Agencije. Takšno soglasje mora po presoji Vrhovnega sodišča pridobiti najpozneje do vložitve zahtevka za izplačilo sredstev, v katerem zahteva tudi sredstva za spremenjene postavke. V obravnavani zadevi tožeča stranka do vložitve zahtevka za izplačilo sredstev, ki je obravnavan v tej zadevi, niti ne zatrjuje, da je pridobila soglasje Agencije za spremembe svojih obveznosti, določenih v odločbi o pravici do sredstev. Agencija pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da jo tožeča stranka o količinsko in vsebinsko spremenjenem popisu del v javnem naročilu glede na popis del v dokumentaciji, s katero je kandidirala na javnem razpisu in je bila podlaga za izdajo odločbe o pravici do sredstev, ni obvestila in da za te spremembe tudi ni pridobila soglasja Agencije. Tej navedbi pa tožeča stranka ni ugovarjala niti v tožbi niti v reviziji.

13. Glede na jasno zakonsko določbo in na nesporno dejstvo, da tožeča stranka nima soglasja Agencije k spremembam svojih obveznosti iz odločbe o pravici do sredstev, je pa spremembe izvršila in jih v zahtevku za izplačilo sredstev tudi prikazala in uveljavljala, niti ni pomembno, kdaj so bila dela izvršena in kdaj bi morala za soglasje zaprositi. Niti iz določbe 54. člena ZKme-1 in zadnjega odstavka 1. točke 30. člena Uredbe 65/2011, pa tudi ne iz kakšnega drugega predpisa, ne izhaja, da tožeči stranki soglasja Agencije k spremembam obveznosti investitorja ne bi bilo treba pridobiti, če gre za nujna dela v smislu drugega odstavka 17. člena ZJN-2 oz. če gre za povečanje ali drugačne investicijske stroške, ki jih vnaprej ni bilo mogoče pridobiti in so bili potrebni za zagotovitev mehanske stabilnosti in varnosti objekta oz. uskladitve PGD s spremembo predpisov, kot to v obravnavanem primeru navaja tožeča stranka. Po presoji Vrhovnega sodišča tovrstne spremembe lahko vplivajo le na pravočasnost investitorjeve najave in prošnje za soglasje Agencije k spremembi, ki pa mora biti v vsakem primeru pred vložitvijo zahteve za izplačilo sredstev. Pravočasnost najave in prošnje za soglasje Agencije pa v tem primeru ni pomembna za odločitev, saj soglasja Agencije k spremembam ob vložitvi zahtevka za izplačilo sredstev nesporno ni bilo, pa bi najpozneje takrat moralo biti izkazano.

14. Določba drugega odstavka 17. člena ZJN-2 je splošna in se nanaša na vsa javna naročila. Če pa je s posebnimi predpisi določeno drugače, kar je tudi v določbah 54. člena ZKme-1 in 30. člena Uredbe 65/2011, ki se nanašajo na primere državnih pomoči iz državnih oz. evropskih sredstev in določajo še posebne zahteve za prejemnike takih sredstev (kot je tudi tožeča stranka), pa veljajo te posebne določbe. Upravičenci do sredstev državnih pomoči, kot je tožeča stranka, morajo spremembe svojih obveznosti sporočiti Agenciji in za njih pridobiti njeno soglasje (tako tudi 16. točka sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 263/2014).

15. Tožeča stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na zadnji odstavek v 1. točki 30. člena Uredbe komisije 65/2011 in neutemeljeno meni, da na tej pravni podlagi do znižanja odobrenih sredstev oz. do zavrnitve njenega zahtevka za izplačilo sredstev ne bi smelo priti, ker da je dokazala, da ni odgovorna za vključitev neupravičenih zneskov v zahtevo. Navedena določba Uredbe 65/2011 se v primeru, ko je tožeča stranka vložila zahtevek za izplačilo sredstev in v njem uveljavljala spremenjene postavke, h katerim ni pridobila soglasja Agencije, ne more uporabiti. Tožeča stranka se v takih okoliščinah zato ne more uspešno sklicevati na to, da ni odgovorna, da je v obračun vključila spremembe, za katere soglasja Agencije nima (tako tudi 17. točka sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 263/2014).

16. Po presoji sodišča je Agencija po tem, ko je ugotovila, da je tožeča stranka v zahtevku za izplačilo sredstev vključila tudi količinsko in vsebinsko spremenjena dela glede na dokumentacijo, ki je bila podlaga za njeno kandidaturo na Javnem razpisu in za izdajo odločbe o pravici do sredstev, čemur tožeča stranka ne ugovarja, in je nesporno tudi, da tožeča stranka soglasja Agencije k spremembam ni pridobila, pravilno zaključila, da zahtevek tožeče stranke za izplačilo sredstev v spremenjenem delu ni v skladu s predpisi, Javnim razpisom in odločbo o pravici do sredstev (drugi odstavek 65. člena ZKme-1). Zato je na podlagi določbe 56. člena ZKme-1 in 30. člena Uredbe 65/2011 morala opraviti primerjavo postavk, odšteti spremenjene postavke od upravičenih stroškov naložbe ter ugotoviti razliko na način iz 30. člena Uredbe 65/2011 in nato na tej podlagi odločiti o zahtevku za izplačilo sredstev tožeče stranke. Zato so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na nepravilno uporabo določb 30. člena Uredbe 65/2011 in 56. člena ZKme-1 po presoji sodišča neutemeljeni (enako tudi 19. točka sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 263/2014).

17. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je tožeča stranka pri Javnem naročilu spoštovala določbe ZJN-2. Gre za določbo 37. člena, ki določa splošna pravila glede določitve tehničnih specifikacij predmeta javnega naročila. V skladu z navedeno določbo je treba v dokumentaciji javnega naročila navesti natančne tehnične specifikacije, ki morajo biti oblikovane na podlagi funkcionalnih zahtev predmeta naročila, vezanih na objektivne potrebe in zahteve naročnika tako, da nedopustno ne omejujejo konkurence med ponudniki. Tehnične specifikacije torej morajo omogočiti enakopraven dostop vsem ponudnikom. V skladu z devetim odstavkom 37. člena ZJN-2 se tehnične specifikacije, če tega ne upravičuje predmet naročila, ne smejo sklicevati na posamezno znamko ali vir ali na posebni postopek ali na blagovne znamke, patente, tipe ali posebno poreklo ali proizvodnjo, če bi se s takim navajanjem dajala prednost nekaterim podjetjem ali nekaterim proizvodom ali bi s tem bili izločeni. To sklicevanje je dovoljeno le v primerih, ko drugače ni mogoče opisati predmeta naročila, pri takem sklicevanju pa se navede besedo „ali enakovredni“. V obravnavanem primeru je tožeča stranka v razpisni dokumentaciji v popisu gradbeno obrtniških del (ki je bil sestavni del njenega javnega naročila) navajala blagovne znamke tako pri zidarskih delih (npr. zidaki Poroterm, Styrodur plošče), pri tesarskih delih (npr. folija Sarmafil TU 222) in pri mizarskih delih (npr. mavčna plošča GFK A2). V zvezi s tem je neutemeljen tožbeni ugovor, da je tožeča stranka zahtevi iz devetega odstavka 37. člena ZJN-2 ugodila s splošno opombo na prvi strani popisa gradbeno obrtniških del, da je „vse v popisu navedene materiale možno zamenjati s cenejšimi, če imajo enake tehnične karakteristike in so kakovostno enakovredni“. S takšno splošno opombo pa po mnenju sodišča tožeča stranka ni zadostila zahtevi iz devetega odstavka 37. člena ZJN-2. Sklicevanje na posamezno blagovno znamko namreč predstavlja izjemo, če drugače ni mogoče opisati predmeta naročila. To pomeni, da je v vsakem konkretnem primeru potrebno tehtati ali je mogoče oblikovati tehnično specifikacijo ali ne. Šele če to ni možno, se lahko navede blagovna znamka, pri čemer pa mora biti dodano „ali enakovredno“. Nadomestitev navedenega tehtanja pri vsakem konkretnem primeru posebej s splošno določbo v javnem razpisu, da lahko ponudniki ponudijo tudi opremo in materiale drugih proizvajalcev, zato ne zadosti namenu, kot izhaja iz določbe devetega odstavka 37. člena ZJN-2 (enako tudi sodba Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru opr. št. II U 163/2015-6 z dne 25. 5. 2016). Glede na navedeno razlago 37. člena ZJN-2 Agencija zato stroškov, ki se nanašajo na blagovno znamko (tožeča stranka jih je v tabeli, ki jo je priložila k tožbi označila z rumeno barvo) utemeljeno ni priznala.

18. Glede na ugotovitev, ki izhaja z te sodbe, da je tožeča stranka javno naročilo za pridobitev izvajalca del za rekonstrukcijo objekta izvedla že s količinsko in vsebinsko spremenjenimi popisi del in da za te spremembe ni imela soglasja Agencije (pri čemer med strankama ni sporno, da gre pri tem za povečanje vrednosti naložbe za 28 %), sodišče kot neutemeljene zavrača tudi očitke o neutemeljenem odštevanju vrednosti določenih postavk, ki se nanašajo na dodatna oz. nujna nepredvidena dela (tožeča stranka jih je v priloženi tabeli k tožbi označila z modro barvo). Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da ji niso bili priznani izdatki, ki se nanašajo na neizvedena dela iz razpisa (v tabeli tožeče stranke priloženi k tožbi označene z oranžno barvo) in za katere tožeča stranka zatrjuje, da so bile vključeni v drugo vrsto del. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe v obravnavani zadevi se zavrnitev teh stroškov nanaša delno na stroške v zvezi z blagovno znamko, delno pa na izdatke, ki niso bili navedeni v Javnem razpisu. Navedeno se nanaša na mizarska, slikopleskarska in tlakarska dela. Upoštevaje vse navedeno sodišče zaključuje, da izračun upravičenih stroškov, kot ga je predstavila tožeča stranka v tabeli, priloženi k tožbi (v višini 374.857,13 EUR), zajema stroške za gradbena in obrtniška dela ter elektro in strojne instalacije in za katere iz zgornjih utemeljitev v sodbi izhaja, da jih ni mogoče priznati. Sodišče zato ne dvomi v utemeljitev, ki jo je v izpodbijani odločbi za vsako posamezno vrsto izkazanih in priznanih stroškov navedla tožena stranka in pritrjuje zaključku, da tožeča stranka do izplačila ni upravičena ter se pri tem sklicuje na pooblastilo iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

19. Glede na vse navedeno je zato sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. čelna ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Na navedeno odločitev tudi ne vpliva dejstvo, da je tožeča stranka z revizijo dosegla razveljavitev sodne odločbe prve stopnje, saj je za odločitev odločilen končni uspeh glede sprejete odločitve v ponovljenem postopku.