Jedro

Zakonski opis kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let ne obsega storilčevega namena, da z izvršenimi spolnimi dejanji zadovoljuje spolni nagon - to je stvar dejanskega stanja, ki ga v vsakem posameznem primeru ugotavlja sodišče.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo III K 42356/2010 z dne 21. 10. 2010 obsojenega A. K. spoznalo za krivega kaznivih dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (KZ), ter mu z uporabo omilitvenih določb 2. točke 42. člena in 2. točke 43. člena KZ določilo posamezni kazni šest mesecev zapora za vsako dejanje, nato pa mu po 2. točki drugega odstavka 47. člena istega zakonika izreklo enotno kazen deset mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati sodno takso.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 42356/2010 z dne 24. 3. 2011 zavrnilo pritožbi obsojenca in zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

3. Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi drugostopenjsko in prvostopenjsko sodbo ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po njenem obrazloženem stališču v zahtevi zatrjevana kršitev zakona ni podana.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

6. Po navedbah zahteve za varstvo zakonitosti je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka med pripravo glavne obravnave in med glavno obravnavo, ker ni opravilo preizkusa obtožnice v smislu določb drugega odstavka 270. člena in 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP. Do zaključne besede strank je kazenski postopek tekel na podlagi pomanjkljive obtožnice, ker ni vsebovala vseh kvalifikatornih okoliščin obsojencu očitanih dejanj. Šele na glavni obravnavi 21. 10. 2010 je državna tožilka vnesla v opis kaznivih dejanj bistveni kvalifikatorni element, in sicer, da je obsojenec z opisanimi ravnanji zadovoljeval svoj spolni nagon. Ob spremembi obtožbe obsojenec ni bil pozvan, da poda ugovor v nakazani smeri. Vložnik zahteve nakazuje, da je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbene navedbe presodilo neustrezno in jih utemeljilo s pomanjkljivimi razlogi.

7. Na glavni obravnavi 21. 10. 2010 je okrožna državna tožilka obtožbo med drugim spremenila tako, da je prvotni opis kaznivih dejanj dopolnila z besedilom „z zgoraj navedenimi dejanji zadovoljeval svoj spolni nagon“. Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 363) je zagovornik izjavil, da je državna tožilka „vstavila kvalifikatorni element“ in opozoril, da je kljub temu bila obtožnica pravnomočna. V nadaljevanju je izjavil, da spremenjeno obtožbo razume in da „v zagovor ne dodajajo ničesar“.

8. Po določbi 2. točke prvega odstavka 269. člena ZKP obsega obtožnica opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve kaznivega dejanja, predmet na katerem, in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Zoper obsojenca vložena obtožnica je izpolnjevala te zahteve, pri čemer je vsebovala tudi konkretna dejstva in okoliščine, s katerimi so bili opredeljeni zakonski znaki kaznivih dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let iz tretjega odstavka 183. člena KZ. Zato tudi ob preizkusu, ki ga je izvenobravnavni senat sodišča prve stopnje opravil v ugovornem postopku, ni bilo podlage za odločitev po prvem odstavku 278. člena ZKP.

9. Kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, stori učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik, zdravnik ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni stara 15 let in mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo. Takšen zakonski opis kaznivega dejanja ne obsega storilčevega namena, da z izvršenimi spolnimi dejanji zadovoljuje spolni nagon in zato v tem pogledu dopolnitev obtožbe ni bila potrebna. Že po naravi sami so spolna dejanja storjena zaradi zadovoljitve spolnega nagona in praviloma iz opisa njih samih sledi takšen namen. Tudi sicer je to stvar dejanskega stanja, ki ga v vsakem posameznem primeru ugotavlja sodišče. Zaradi tega kršitve zakona, ki jih v zvezi s tem uveljavlja zahteva, niso podane. Iz navedenih razlogov tudi ni mogoče sprejeti očitka zahteve, povezanega z razlogi drugostopenjske sodbe.

10. V zapisniku o glavni obravnavi ni zapisano, da je sodišče vprašalo obsojenca, ali je razumel spremembo obtožbe. Glede na prikazano postopanje njegovega zagovornika, ta pomanjkljivost ni odločilna in tudi ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, predvsem ne, ker zahteva za varstvo zakonitosti ne vsebuje navedb, s katerimi bi izkazovala vzročno zvezo med zatrjevano kršitvijo in nezakonitostjo pravnomočne sodbe.

11. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega A. K. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP). V skladu s takšno odločitvijo je obsojencu ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa, naložilo plačilo sodne takse kot stroška, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).