Jedro

Presoja primernosti denarne odškodnine za negmotno škodo za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Pogoji za znižanje odškodnine niso izpolnjeni, saj je bilo s kazensko pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je toženec s tem, ko je tožnika poškodoval, storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po členu 53/1 KZS. To kaznivo dejanje pa je mogoče, po navedenem določilu storiti le naklepno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pretežni meri ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki zato, ker jo je z udarcem s pestjo po očesu poškodovala, plačati odškodnino v skupnem znesku 100.002,40 SIT z zamudnimi obrestmi, ter ji povrniti stroške postopka v znesku 11.252,00 SIT. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodiša prve stopnje v zavrnilnem delu tako spremenilo, da je poleg odškodnine, ki je bila tožeči stranki iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 60.000,00 SIT prisojena pred sodiščem prve stopnje, prisodilo še znesek 40.000,00 SIT. Pritožbo tožene stranke je v celoti zavrnilo kot neutemeljeno. Obenem je toženi stranki naložilo, da mora povrniti tožeči stranki stroške postopka in sicer pred sodiščem prve stopnje v znesku 16.447,00 SIT, pred sodiščem druge stopnje pa v znesku 3.840,00 SIT. S popravnim sklepom pa je pritožbeno sodišče svojo sodbo, v 3. odstavku izreka popravilo na podlagi določbe 1.odstavka 342. člena ZPP tako, da se znesek premoženjske škode, od katerega je tožena stranka od 11.6.1996 dalje dolžna plačati zamudne obresti, pravilno glasi 2,40 SIT in ne 20,40 SIT, kot je bilo v izreku sodbe zaradi očitne pisne pomote napačno zapisano.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožena stranka, ki v reviziji uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb ZPP je podana zato, ker obstaja neskladje med izrekom sodbe sodišča druge stopnje in obrazložitvijo. Zamudne obresti od negmotne škode bi lahko tekle le od zneska 2,40 SIT in ne od zneska 20,40 SIT. Zaključek, da je podana izključna odškodninska odgovornost tožene stranke, pa je napačen. Pri škodnem dogodku prič ni bilo. Stranki sta potek dogodka opisovali različno. Sodišče je v preveliki meri upoštevalo tožnikovo izpovedbo, v premajhni meri pa izpovedbo toženca in ugotovitve izvedenca. Zakaj je tožeči stranki prisojena tako visoka odškodnina, v razlogih sodbe sodišča druge stopnje ni navedeno. S športom se tožnik ni ukvarjal nikoli, gradnjo hiše pa si je omislil zaradi potreb te pravdne zadeve. Na podlagi določbe 191. člena ZOR bi moralo sodišče prisojeno odškodnino tudi znižati. Kljub temu, da je toženec v pritožbenem postopku znižanje odškodnine uveljavljal, pritožbeno sodišče teh pritožbenih trditev sploh ni upoštevalo in nanje ni odgovorilo. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje naj se razveljavita, tožbeni zahtevek pa v celoti kot neutemeljen zavrne. Podrejeno pa naj se obe sodbi nižjih sodišč razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in sojenje.

V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Pisno pomoto, do katere je prišlo pri zapisu zneska negmotne škode od katerega tečejo zamudne obresti (namesto zneska 2,40 SIT je bil naveden znesek 20,40 SIT), je pritožbeno sodišče odpravilo s popravnim sklepom, ki je bil izdan dne 7.10.1992 na podlagi 1. odstavka 342. člena ZPP. S tem je bila pomanjkljivost, na katero je tožena stranka v reviziji utemeljeno opozarjala, odpravljena. Zato v reviziji smiselno uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni podana.

Z revizijskimi trditvami, da sta nižji sodišči v preveliki meri sledili izpovedbi tožeče stranke in v premajhni meri izpovedbi tožene stranke, izpodbija tožena stranka dokazno oceno nižjih sodišč, s tem pa v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP. Revizijska trditev, da pritožbeno sodišče v razlogih sodbe sploh ni navedlo, zakaj naj bi bila v postopku pred sodiščem prve stopnje prisojena prenizka odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa ni točna. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev obširno obrazložilo (zadnji odstavek na 2. strani in prvi odstavek na 3. strani razlogov sodbe). V razlogih je tudi izrecno navedlo, da pri odmeri odškodnine dejstvo, da tožnik zaradi posledic poškodbe ne bo mogel sam graditi hiše, sploh ni bilo upoštevano, ker tožnik odškodnine iz tega naslova sploh ni uveljavljal. Upoštevalo pa je, da je tožnik zaradi posledic poškodbe prikrajšan pri številnih vsakodnevnih opravilih, pri ukvarjanju s športom in tudi pri vsakodnevnem delu, ki ga opravlja kot strojnik. Revizijska trditev, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene trditve, da obstajajo pogoji za znižanje odškodnine na podlagi 1. odstavka 191. člena ZOR, pa je točna, vendar pa ta opustitev pritožbenega sodišča na materialnopravno pravilnost izpodbijane sodbe ni imela nobenega vpliva. Sodišče namreč lahko ob upoštevanju gmotnega stanja oškodovanca obsodi odgovorno osebo, da izplača oškodovancu manjšo odškodnino kot znaša škoda, če škoda ni bila povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti odgovorna oseba pa je šibkega premoženjskega stanja in bi jo plačilo popolne odškodnine spravilo v pomanjkanje. S pravnomočno sodbo opr. št. III K v zvezi s sodbo Višjega sodišča, opr. št. Kp, pa je bilo ugotovljeno, da je toženec s tem, ko je tožnika telesno poškodoval, storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 1. odstavku 53. člena KZ RS (Uradni list SRS, št. 12/77 - 5/90). Dejanje iz 1. odstavka 53. člena KZ RS pa je mogoče storiti le naklepno. Zato v obravnavanem primeru pogoji iz 1. odstavka 191. člena ZOR niso izpolnjeni.

Iz navedenih razlogov v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb ZPP iz 10. točke 2. odstavka 354. člena, na katero mora revizijsko sodišče na podlagi določbe 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) in ZOR (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) so v revizijski odločbi uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I.