Jedro

V pristojnosti delodajalca je, da ovrednoti posamezna delovna mesta in da zanje določi zahteve ter temu ustrezne plačilne razrede in količnike za obračun plač.

Tožnik do dodatka zaradi vplivov okolja ni upravičen, ker kolektivna pogodba tožene stranke izrecno ugotavlja, da pri toženi stranki ne obstajajo okoliščine, ki bi bile lahko podlaga za izplačilo tega dodatka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna obračunati razliko v plači in dodatek za težje delovne pogoje v skupni višini 3.342.931,52 SIT bruto, odvesti pripadajoče davke in prispevke in izplačati neto znesek v višini 2.239.764,12 SIT. Ugotovilo je, da je bila tožniku plača pravilno izplačana glede na IV/9 plačilni razred in količnik 2.15, kar je v skladu z razporeditvijo tožnikovega delovnega mesta v IV. zahtevnostno skupino, pogodbo o zaposlitvi in kolektivno pogodbo tožene stranke. Presodilo je, da ni pravne podlage za izplačilo razlike v plači med količnikom, ki je bil priznan tožniku in količnikom 2.40, ki pripada V. zahtevnostni skupini. Prav tako je zavrnilo del zahtevka, ki se nanaša na plačilo dodatka za težje delovne pogoje v višini 15 %, ker le-ta ni bil predviden ne v pogodbi o zaposlitvi ne v kolektivni pogodbi tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo in v njej uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je podlaga za vtoževanje razlike v plači v dejanskem opravljenem delu, ki ga je tožnik v spornem obdobju opravljal, ne pa formalna razporeditev delovnega mesta. Iz predloženih dokazil in z zaslišanjem prič bi sodišče lahko ugotovilo, da dela in naloge, ki jih je tožnik v spornem obdobju opravljal, spadajo v opis del in nalog, tipičnih za V. zahtevnostno skupino. Tožnikova primarna naloga je bila izdajanje materiala, kar je tipična naloga V. zahtevnostne skupine. Poleg tega se naloge tožnika niso v ničemer razlikovale od del in nalog sodelavca, ki je prejemal plačo za V. zahtevnostno skupino, zatorej meni, da mora biti delavec za enako delo tudi enako plačan. Glede dodatka za težje delovne pogoje navaja, da že iz samega dejstva, da mu je bil iz tega naslova priznan dodatni letni dopust, je sklepati, da je delo dejansko opravljal v težjih delovnih pogojih. Tožnik je delal v kletnih prostorih, brez dnevne svetlobe in pravega zračenja, v bližini kurilnice in stranišča. Panožna kolektivna pogodba v členu 46/8 navaja primere, v katerih naj bi se določili dodatki in višina dodatkov za težje delovne pogoje v podjetniški kolektivni pogodbi. Kljub takšnemu določilu, tožena stranka tega v svoji podjetniški kolektivni pogodbi ni izvršila, zato meni, da je osnova za priznanje dodatka že sama panožna kolektivna pogodba. Sodišče bi moralo ugotavljati delovne razmere in pogoje za delo, v katerih je svoje delo opravljal tožnik. Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev postopka, saj je sodišče dejansko stanje nepopolno ugotovilo in posledično napačno uporabilo materialno pravo.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Narava v reviziji očitanega ravnanja, da sodišče neutemeljeno ni izvajalo predlaganih dokazov v zvezi z dejanskimi okoliščinami tožnikovega dela, je odvisna od materialnopravne presoje ureditve dodatka za težje delovne pogoje v kolektivni pogodbi dejavnosti in tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Ker je sodišče ugotovilo, da Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije (Ur. l. RS, št. 60/98 in naslednji) izrecno pogojuje izplačilo dodatkov s tem, da so le-ti predvideni v podjetniških kolektivnih pogodbah, kolektivna pogodba tožene stranke pa plačilo takih dodatkov izrecno izključuje, ne bi niti izvedba predlaganih dokazov mogla pripeljati do drugačne odločitve. Prav tako izvedba predlaganih dokazov oziroma zaslišanje tožnikovega sodelavca, ne bi spremenila dejstva, da je bilo tožnikovo delovno mesto uvrščeno v IV. zahtevnostno skupino. Glede na navedeno, v reviziji uveljavljani razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

V skladu s prvim odstavkom 127. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) se osnovna plača določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi. Glede na tretji odstavek tega člena se lahko dodatki za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz posebnih obremenitev pri delu, ki niso vsebovani v zahtevnosti dela, določijo s kolektivno pogodbo. Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in naslednji) v 46. členu določa, v katerih primerih se v kolektivni pogodbi dejavnosti in v podjetniški kolektivni pogodbi določijo dodatki zaradi vplivov okolja in višina le-teh. Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije je v 46. členu prepustila določitev dodatkov in njihovo višino podjetniškim kolektivnim pogodbam. Tožena stranka je leta 1999 sprejela kolektivno pogodbo, ki dodatkov zaradi vplivov okolja ni določala. Aneks k tej kolektivni pogodbi z dne 20.2.2001 izrecno določa, da pri toženi stranki ni delovnih mest, kjer so težji delovni pogoji. Tudi nova kolektivna pogodba tožene stranke, ki velja od 29.6.2005, v 71. členu določa, da stranki kolektivne pogodbe ugotavljata, da pri toženi stranki ni delovnih mest s težjimi delovnimi pogoji, zato dodatka za težko delo in njegovo višino ni potrebno opredeliti.

Sodišče je ugotovilo, da ima tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto ekonoma II, ki je v Pravilniku o organizaciji dela in sistematizaciji delovnih mest tožene stranke opredeljeno v IV. zahtevnostni skupini, in takšno delo tudi dejansko opravlja. Glede na navedene ugotovitve revizijsko sodišče soglaša z zaključki sodišč nižje stopnje, da ni pravne podlage za izplačilo razlike v plači, glede na to, da je tožnikovo delovno mesto uvrščeno v IV. zahtevnostno skupino s količnikom 2.15. V pristojnosti delodajalca je, da ovrednoti posamezna delovna mesta in da zanje določi zahteve ter temu ustrezne plačilne razrede in količnike za obračun plač. Tožena stranka je delovna mesta sistematizirala v pravilniku in tožnikovo delovno mesto ekonom II glede na navedene kriterije tudi ustrezno ovrednotila. Prav tako sta sodišči nižje stopnje utemeljeno presodili, da tožnik do dodatka zaradi vplivov okolja ni upravičen, ker kolektivna pogodba tožene stranke izrecno ugotavlja, da pri toženi stranki ne obstajajo okoliščine, ki bi bile lahko podlaga za izplačilo tega dodatka.

Neutemeljene so revizijske navedbe, da tožniku pripada dodatek k plači zgolj zato, ker sta mu bila iz tega naslova priznana dodatna dva dneva letnega dopusta. Kolektivna pogodba tožene stranke vsebuje posebne določbe in kriterije za odmero dodatnega dopusta, ki so bili pri tožniku tudi upoštevani. Za dodatne dneve dopusta torej obstoji v kolektivni pogodbi tožene stranke posebna podlaga. Za dodatek k plači zaradi težjih delovnih pogojev pa take podlage ni, oziroma je plačilo dodatka izrecno izključeno.

Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.