Jedro

Zaradi sprejetega OPN, ki dovoljuje gradnjo betonarne na mestu spornega posega, brez gradbenega dovoljenja zgrajeni objekt ni nič bolj legalen, saj mora biti zanj to dovoljenje izdano.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) tožniku izrekla inšpekcijskih ukrep zaradi nelegalne gradnje. Med drugim mu je odredila, da po vročitvi odločbe ustavi nadaljnjo gradnjo AB opornega zidu, mobilne betonarne in AB pritličnega objekta, vse v tam navedenih dimenzijah in stoječih na naštetih zemljiščih v k.o. ...(1. točka izreka), in mu naložila, da sporne objekte odstrani do 30. 6. 2010 ter vzpostavi prejšnje stanje (2. točka izreka). Za nedovoljeno gradnjo je izrekla tudi prepovedi iz 158. člena ZGO-1 (4. točka izreka).

V obrazložitvi toženka navaja, da je na kraju samem v betonarni P. 6. 3. 2007 in 16. 10. 2007 ugotovila, da so bili spomladi 2007 na novo zgrajeni v izreku navedeni objekti. Zanje je investitor Cestno podjetje ... pridobil lokacijsko informacijo za oporni zid z dne 28. 2. 2006 in lokacijsko informacijo za postavitev mobilne betonarne z dne 8. 10. 2005. Objekti so glede na določbe Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik) kot po sedaj veljavnih določbah Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba) uvrščeni med manj zahtevne objekte, zato bi tožnik zanje moral pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker tega nima, gre za nelegalno zgrajene objekte.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da Pravilnik v 5. točki 1. odstavka 6. člena med enostavne objekte, za katere po 3. odstavku 3. člena ZGO-1 ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, sicer uvršča oporni zid z najvišjo točko konstrukcije med spodnjim in zgornjim zemljiščem naravnega terena do 1,2 m. Ker je višina obravnavanega opornega zidu od 2,5 m do 11,25 m, je ta pogoj presežen, zato ga ni mogoče šteti za enostavni objekt. Ostalih dveh obravnavanih objektov (mobilne betonarne in AB pritličnega objekta) pa Pravilnik sploh ne uvršča med enostavne objekte in je zanju v vsakem primeru treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Na odločitev v zadevi nima nobenega vpliva razlog, zakaj je tožnik zgradil predmetne objekte (dotrajanost predhodno stoječih objektov). Na to ne moreta vplivati niti pridobljeni lokacijski informaciji, saj ti nimata narave dovoljenja za gradnjo, ampak le značaj potrdila iz uradne evidence (5. odstavek 80. člena Zakona o urejanju prostora, v nadaljevanju ZUreP-1), ki vsebuje podatke o namenski rabi prostora, lokacijske in druge pogoje, kot jih določajo občinski izvedbeni prostorski akti ter podatke o prostorskih ukrepih, ki veljajo na določenem območju (3. odstavek 80. člena ZUreP-1). O tožnikovi pravici, da zgradi objekt, je tako lahko odločeno le v upravnem postopku z izdajo odločbe. Za odločitev poleg navedenega ni pomembno niti to, da Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Naklo (v nadaljevanju OPN), objavljen 16. 2. 2010, na mestu spornih objektov predvideva tudi betonarno in separacijo. Pravno upoštevno v zadevi bi bilo le pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in meni, da je ta materialno pravno zmotna in neživljenjska. Pojasnjuje, da je bila mobilna betonarna postavljena v letu 2007, ker je postala prejšnja betonarna iz leta 1975 popolnoma dotrajana in je predstavljala nevarnost za delavce in okolje, zato jo je moral odstraniti. Ker v letu 2007 glede na veljavne prostorske akte ni mogel pridobiti gradbenega dovoljenja, je postavil mobilno betonarno po pridobitvi lokacijskih informacij, ki so dovoljevale postavitev spornih objektov. Nadalje meni, da je zaradi pripojitve družbe A. tudi njen pravni naslednik in s tem prevzemnik njenih pravic, obveznosti in odgovornosti iz upravnih dovoljenj. Pojasnjuje, da je A. za betonarno v G. leta 1975 pridobil gradbeno, nato pa še uporabno dovoljenje, kar vse bi moralo biti upoštevano tudi v obravnavanem postopku. V zaključku še navaja, da je bil po izdaji inšpekcijske odločbe v Uradnem listu RS objavljen OPN, ki dovoljuje gradnjo betonarne na mestu obstoječe mobilne betonarne, s čimer je dana podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja. Predlaga, da sodišče izpodbijano inšpekcijsko odločbo odpravi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi obeh upravnih aktov, s katerimi podrobno utemeljujeta svoje ugotovitve, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje po 152. členu ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji). Sodišče jih zato na tem mestu ne ponavlja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) in glede na nekatere tožbene navedbe le dodaja: Tožnik v tožbi navaja, da je moral pred postavitvijo mobilne betonarne odstraniti staro dotrajano betonarno. V zadevi zato ni sporno, da mobilna betonarna predstavlja novogradnjo. V takem primeru pa se tožnik ne more sklicevati na upravna dovoljenja, ki so bila izdana za staro odstranjeno betonarno, saj so dovoljenja vezana le na konkretni objekt ne pa na vse morebitne kasnejše objekte, stoječe na istem območju. Navedeno povsem jasno izhaja tudi iz določbe 1. odstavka 3. člena ZGO-1, veljavne v času gradnje tožnikovih objektov in v času uvedbe inšpekcijskega postopka (6. 3. 2007), ki je določala, da se tako gradnja novega kot gradnja nadomestnega objekta lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja.

Prav tako je v celoti neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na sprejeti OPN (Uradni list RS, št. 11/10), ki da dovoljuje gradnjo betonarne na mestu spornega posega. Z njim brez gradbenega dovoljenja zgrajeni objekt ni nič bolj legalen, saj mora biti zanj to dovoljenje izdano. Res je le, da se je s tem povečala možnost za njegovo pridobitev, kar pa nima nikakršnega vpliva na zakonitost izpodbijane inšpekcijske odločbe.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.