Jedro

Tožena stranka je tožniku, takrat ko je delal v kraju A., zagotavljala prehrano (malico), zato ni upravičen še do povračila stroškov za malico. Ko pa je tožnik opravljal delo voznika na službeni poti, je prejemal dnevnice, ki so sicer namenjene stroškom pri opravljanju del in nalog na službeni poti, kamor pa sodijo tudi stroški prehrane. Če delodajalec delavcem zagotovi ustrezno prehrano med delom, ni dolžan plačati povračila še v denarju (VIII Ips 469/2009). V kolikor bi morala tožena stranka plačati še stroške v denarju, bi šlo za dvojno plačilo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba se v I. in III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožeče stranke pa se zavrne in se potrdi izpodbijani nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati dodatek za delovno dobo za obdobje od oktobra 2010 do junija 2014 v skupni višini 2.385,26 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od bruto zneska (I. točka). V nadaljevanju je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati nadomestilo za ločeno življenje za obdobje od oktobra 2010 do junija 2014 v skupni neto višini 9.649,26 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega nadomestila (II/2. točka). Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo stroškov za prehrano za obdobje od junija 2012 do junija 2014 v skupni neto višini 2.900,88 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih mesečnih stroškov prehrane (II/3. točka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati stroške za prevoz na delo in z dela za obdobje od oktobra 2010 do junija 2014 v skupni neto višini 4.534,08 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih mesečnih stroškov prevoza (II/4. točka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 932,56 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila (III. točka).

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in se pritožuje v zavrnilnem delu glede zavrnitve zahtevka za plačilo nadomestila za ločeno življenje in plačila stroškov za prehrano, sodbo izpodbija iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je tožnik v tožbi in nadaljnjih vlogah trdil, da mu tožena stranka v času, ko je bil zaposlen pri njej, ni izplačevala dodatka za delovno dobo, nadomestila za ločeno življenje, stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane. Trdil je tudi, da je imel sklenjen ustni dogovor, po katerem mu je tožena stranka izplačevala del plače kot osnovno plačo in stimulativni del plače, tako da je bilo tožniku za vsak prevožen kilometer plačano 0,13 EUR. Tožena stranka je glede načina obračunavanja plače postavila drugačno trditev, da je namreč poleg dogovorjene osnovne plače tožniku plačevala dnevnice. Sodišče je ugotovilo, da iz pogodbe o zaposlitvi ni mogoče ugotoviti, kakšen je bil dejanski dogovor med pravdnima strankama, tega po oceni sodišča tudi ni bilo mogoče razbrati iz plačilnih list. Sodišče je tako odločalo na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Zmotna je odločitev sodišča, ki je glede ugotavljanja o odločilnih dejstvih uporabilo določila 215. člena ZPP. Po mnenju tožnika je tožena stranka glede na njen položaj v pogodbenem odnosu tista, ki bi morala zagotoviti, da bi s tožnikom sklenila takšno pogodbo, iz katere bi bilo mogoče brez dvomov natančno razbrati, kakšen je dogovor glede obračuna plače. Tožena stranka svojih trditev ni dokazala in sodišče bi moralo verjeti tožniku. Sodišče je storilo kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP ter zmotno uporabilo določila 8. člena ZPP. Sodišče je štelo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je šlo v navedenem primeru za plačilo po prevoženih kilometrih, kar ni pravilno. Zaslišani tožnik je izpovedal, da je s toženo stranko imel sklenjen dogovor, po katerem mu je ta izplačeval osnovno plačo ter stimulativni del ter je dobil dogovorjeno plačilo 0,13 EUR za prevoženi kilometer. Sodišče je imelo dovolj dokazov, da bi lahko presodilo tožniku v korist. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede vsebine dogovora o načinu obračunavanja plače, prav tako je storilo relativno bistveno kršitev pravil postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP ter tudi kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu.

3. Tožena stranka podaja pritožbo zoper sodbo v I. in III. točki izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da odločitev sodišča v tem delu ni pravilna. Minimalna plača je mesečna plača za delo v polnem delovnem času, kar pomeni, da vanjo sodijo vsi elementi plače, ki jih navaja ZDR-1, torej osnovna plača delavca za določen mesec in dodatki, ki mu pripadajo, razen za delo preko polnega delovnega časa. Tožena stranka je zahtevku ugovarjala po temelju in po višini. Tožnik mora dokazati višino zahtevka, pri čemer sodišče ni imelo zadostne podlage za izračun dodatka za delovno dobo. Za višino zahtevka iz tega naslova je pomembna ugotovitev, koliko časa je bil tožnik zaposlen, sam je trdil, da je bil zaposlen 15 let, razen te navedbe ni nobenih dokazov, ali je to resnično. Tožena stranka od tožnika nikoli ni prejela nobenega obvestila, koliko časa je že zaposlen, na kar je opozarjala v svojih navedbah. Trditve so pavšalne in nesubstancirane. Tožena stranka je od ZPIZ prejela odgovor (št. ... z dne 19. 8. 2015), iz katerega izhaja, da delodajalec ne more pridobiti podatkov o doseženi skupni pokojninski dobi posameznega delavca, te podatke lahko pridobi le delavec in jih nato preda delodajalcu. Le tako bi bilo mogoče ugotoviti skupno delovno dobo. Sodišče je nepravilno uporabilo pravo in sicer KPOP in KPOP-1, saj iz registra ne izhaja, da se uporablja navedena kolektivna pogodba. Tudi tožnik svoj zahtevek utemeljuje na podlagi Kolektivne pogodbe za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu, ki pa ne velja več. Sam izračun terjatve je tožnik naredil na podlagi KP, ki ni več v veljavi, izračun bi opravil lahko le izvedenec. Sodišče ni odločalo pravilno o stroških postopka. Stranka ima svobodno izbiro odvetnika, ki ga lahko izbere tudi izven kraja svojega bivanja in izven kraja, kjer ima sedež sodišče. Ta pravica pomeni tudi, da bi moralo sodišče priznati stroške kilometrine, ki je bila potrebna za prihod na glavne obravnave ter vrnitev v kraj odvetnikovega sedeža. Substitut spisa ne more poznati. Sodišču tožniku ne bi smelo priznati priglašenih stroškov „nagrada za mediacijo“ po tarifni št. 3102 v višini 502,80 EUR, mediacija ni del sodnega postopka, pač pa gre za postopek, ki je urejen v ZARSS. Prav tako to niso potrebni stroški postopka v smislu 155. člena ZPP. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika. Tožnik je vložil pritožbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za plačilo nadomestila za ločeno življenje in stroškov za prehrano, zoper odločitev o stroških se ni pritožil, zato se v tem delu odločba ne more spremeniti v korist tožnika. Zatrdil je, da je del plače izračunal po dogovoru, da je bilo tožniku za vsak prevožen kilometer plačano še 0,13 EUR. Gre za denarni zahtevek, kar pomeni, da je tožnik bil dolžan dokazati, da obstaja podlaga za izplačilo, prav tako je bil dolžan dokazati tudi višino zahtevka. Tožnik je za vse dneve, ko je bil na vožnjah prejel dnevnice. Tožnik sploh ni postavil ustreznega zahtevka, saj bi ga moral natančno specificirati tako za dneve in čase voženj, oziroma v kolikor je res obstajal dogovor o stimulaciji po kilometru, tudi število prevoženih kilometrov. Tožnikov tožbeni zahtevek v resnici predstavlja zahtevek za izplačilo razlike v neizplačani plači, ki ga sploh ni postavil, saj je zahteval le plačilo dodatka za delovno dobo, nadomestilo za ločeno življenje, stroške za prehrano med delom in za prevoz z dela. Terenski dodatek, dnevnice in nadomestilo za ločeno življenje se med seboj izključujejo. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožnik prejemal dnevnice, ni upravičen še do plačila dodatka za ločeno življenje. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem je sodišče delno nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

7. Ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP ker sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Prav tako ni podana kršitev 8. člena ZPP in tudi ne kršitev določil 215. člena ZPP. Sodišče je uporabilo procesna določila ZPP glede na tožbene navedbe tožnika in glede na dokazno breme strank v postopku. Glede na to, da je tožnik uveljavljal denarne zneske v postopku bi moral podati jasno trditveno podlago za svoje zahtevke, prav tako pa dokazati njihovo upravičenost. V predmetni zadevi tako ni bila podana zadostna in substancirana trditvena podlaga tožnika.

8. Prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, ki navaja, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je jasno navedlo zakaj je odločilo tako kot to izhaja iz izreka sodbe in tudi navedlo pravne podlage za svojo odločitev.

9. K pritožbi tožene stranke:

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba tožene stranke glede izplačila dodatka za delovno dobo (I/1. točka) za obdobje od oktobra 2010 do junija 2014 v skupni višini 2.385,26 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, po predhodnem odvodu prispevkov od bruto zneska, utemeljena. Sodišče sicer pravilno navede pravno podlago in sicer Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS Št. 21/2013 - ZDR-1), ki v 129. členu, ki ureja dodatek za delovno dobo določa, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo, pri čemer se višina dodatka določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Sodišče tudi navede pravno podlago Kolektivno pogodbo za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 72/2008 in nadalj. - KPOP), pri čemer 40. člen KPOP in 62. člen KPOP-1 (Ur. l. RS št. 92/2013) določata, da pripada delavcu dodatek za delovno dobo najmanj v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe. Tožena stranka sicer navaja, da zanjo navedena kolektivna pogodba ne velja, pri čemer pa niti v postopku niti v pritožbi ne navede katera druga kolektivna pogodba naj bi zanjo veljala. V ponovljenem postopku bo tako sodišče moralo upoštevati kolektivno pogodbo, ki jo je že uporabilo kot materialno pravo. Se pa pritožbeno sodišče strinja s stališčem pritožbe, da iz izvedenih dokazov ne izhaja koliko let delovne dobe bi tožnik imel, da bi mu pripadal dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % za vsako leto zaposlitve. Tožnik v tožbi namreč le navede, da je bil pri toženi stranki zaposlen od 1. 10. 2010 do 30. 6. 2014, kar je tožena stranka lahko vedela, kar pa nedvomno ni 15 let, kot je sodišče priznalo tožniku, ne da bi le-ta ustrezno dokazal skupno delovno dobo zaposlitve. Dejstvo je, da je bila trditvena podlaga na tožniku, prav tako pa tudi dokazno breme, da ima konkretno 15 let skupne delovne dobe od začetka zaposlitve. Navedeno bi moralo sodišče ugotavljati na podlagi načela o materialnem procesnem vodstvu. Tako se tožena stranka v pritožbi utemeljeno sklicuje, da tožnik dosedaj ni dokazal delovne dobe, pri čemer tožena stranka v pritožbi sicer predloži tudi dopis Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, kjer je le-ta v dopisu z dne 19. 8. 2015 št. ... toženi stranki odgovoril, da delodajalec v nobenem primeru ne more pridobiti podatkov o doseženi skupni pokojninski dobi posameznega delavca, torej je bilo na tožniku, da dokaže skupno delovno dobo, ki jo ima. V ponovljenem postopku bo moral tožnik predložiti dokaze o tem, koliko je upravičen do dodatka iz tega naslova.

11. Pritožbeno sodišče pa toženi stranki navaja, da za navedeni izračun ni potreben izvedenec finančne stroke, saj gre za enostaven izračun, ki ga lahko izračuna vsaka pravdna stranka. Tožena stranka pa bo lahko v izogib nastajanju stroškov postopka sama izračunala dodatek na delovno dobo, saj ima za to usposobljene svoje strokovne službe (računovodstvo). Seveda pa izračun lahko poda tudi izvedenec finančne stroke.

12. Glede na navedeno je utemeljena tudi pritožba o stroških postopka, kjer je pritožbeno sodišče odločitev razveljavilo in bo sodišče moralo o stroških postopka odločati v ponovljenem postopku.

K pritožbi tožeče stranke:

13. Tožnik vlaga pritožbo v delu zavrnitve tožbenega zahtevka glede plačila nadomestila za ločeno življenje in glede plačila stroškov za prehrano. Glede nadomestila za ločeno življenje je sodišče pravilno štelo, da se po določilih 55. člena KPOP in 79. člena KPOP-1 terenski dodatek, dnevnice in nadomestilo za ločeno življenje izključujejo. Pravdni strani sta glede vprašanja, ali je tožnik upravičen do nadomestila za ločeno življenje navajali različno. Pritožbeno sodišče se strinja, da ker je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka tožniku izplačevala dnevnice na službeni poti, tožnik v skladu s 55. členom KPOP in 79. členom KPOP-1 ni upravičen do plačila nadomestila za ločeno življenje. Tako je sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila za ločeno življenje.

14. Tožnik izpodbija pritožbo v delu izplačila stroškov prehrane med delom, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravna podlaga za plačilo prehrane med delom podana v 130. členu ZDR-1, pri čemer je sodišče pravilno raziskovalo, ali je tožena stranka tožniku zagotavljala ustrezno prehrano med delom ali izplačevala denar. Kot je bilo ugotovljeno, med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka tožniku v A. zagotavljala prehrano, tožnik je sam izpovedal, da je koristil malico, ko je delal v A., zato ni upravičen še do povračila stroškov za malico. V času, ko pa je tožnik opravljal delo voznika na službeni poti, pa je tožnik, kot je bilo ugotovljeno po izvedenih dokazih, prejemal dnevnice, ki so sicer namenjene stroškom pri opravljanju del in nalog na službeni poti, kamor pa sodijo tudi stroški prehrane. Če delodajalec delavcem zagotovi ustrezno prehrano med delom, ni dolžan plačati povračila še v denarju (VIII Ips 469/2009). V kolikor bi morala tožena stranka plačati še stroške v denarju bi šlo za dvojno plačilo. Tožniku je bil tudi ves čas zagotovljen prevoz na delo in z dela, zato tožena stranka ni dolžna še dodatno plačati teh stroškov. Ker je tožnik trdil drugače, bi moral najprej natančno specificirati, kdaj ni imel zagotovljenega prevoza ter takšno trditev dokazati, česar pa ni storil. Zato je sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila stroškov prehrane med delom in prevoza na delo.

15. Sodišče je glede na to, da je delno razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje, razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, ki so nadaljnji stroški postopka. Ob navedenem pritožbeno sodišče navaja, da pritožba sicer utemeljeno navaja, da stroški mediacijskega postopka ne spadajo v potrebne pravdne stroške postopka, saj je sodišče pri odločanju o stroških postopka vezano tudi na določila 155. člena ZPP, ki sicer določajo, da sodišče prizna le tiste stroške postopka, ki so bili za pravdo potrebni. Mediacijski postopek ni pravdni postopek in je tudi prostovoljen, tako, da stranka, ki v pravdnem postopku ne uspe, ni dolžna kriti stroškov neuspelega mediacijskega postopka nasprotne stranke v višini 502, 80 EUR.

16. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.