Jedro

Zagovornik ali obsojenec nista predlagala, da se glavna obravnava preloži, obsojenec pa je izjavil, da je spremembo in razširitev obtožbe razumel in se v tej zvezi tudi zagovarjal, zato sodišče ni kršilo pravic obrambe s tem, da obsojencu ni pustilo več časa za pripravo obrambe.

Izrek

Zahtevi obs. I.S. in zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta. Obsojenec je dolžan plačati 100.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 7.6.2005 obsojenega I.S. spoznalo za krivega nadaljevanih kaznivih dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po 3. odstavku 183. člena KZ in kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 2. odstavku 184. člena KZ ter mu določilo posamezne kazni, za prvo dejanje eno leto in deset mesecev zapora, za drugo pa dve leti zapora. Nato mu je po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen tri leta in devet mesecev zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ mu je v izrečeno enotno kazen vštelo čas odvzema prostosti od 14.6.2004 od 18.15 ure dalje. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 4.10.2005 zavrnilo pritožbi obsojenca in zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila povprečnine.

Obsojenec in zagovornik sta pravočasno vložila zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti, zagovornik zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Obsojenec ne navaja, katere kršitve zakona uveljavlja. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Obsojenčeva zahteva ne vsebuje končnega predloga.

Vrhovna državna tožilka spec. A.M. v odgovoru, podanem po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni in predlaga, da ju Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki je konkretno ne opredeli. Iz obrazložitve njegove zahteve tudi ni razvidno, katero kršitev kazenskega zakona ima v mislih. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da mora vložnik zahteve kršitve zakona konkretizirati ter jih tudi ustrezno obrazložiti. Ker kršitve kazenskega zakona zagovornik konkretno ni opredelil in tudi ne obrazložil, je ni mogoče preizkusiti.

Zagovornikova zahteva se na splošno sklicuje na bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Iz obrazložitve zahteve je razvidno, da očita sodišču kršitev obsojenčevih pravic obrambe, ki so vplivale na zakonitost in pravilnost izpodbijane pravnomočne sodbe. Po stališču zahteve obsojencu ni bil dan potreben čas za pripravo obrambe glede na spremembo obtožbe na glavni obravnavi, obsojenec ni imel možnosti in pravice do izvajanja vseh dokazov, ki so mu v korist in sodišče druge stopnje je v nasprotju z zakonom argumentiralo postopanje preiskovalnega sodnika v zvezi zaslišanjem oškodovanke.

Na glavni obravnavi dne 7.6.2005 je državna tožilka spremenila obtožbo. Opis dejanj pod tč. I in II/2 je prilagodila na glavni obravnavi ugotovljenemu dejanskemu stanju in razširila obtožbo še za nadaljnje dejanje (točka II/1 izreka prvostopenjske sodbe). Dejanja pod tč. I je pravno opredelila kot nadaljevano kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po 3. odstavku 183. člena KZ, dejanji pod tč. II/1 in 2 pa kot nadaljevano kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 2. odstavku 184. člena KZ.

Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi je zagovornik predlagal, da se glavna obravnava prekine, ker gre za razširitev obtožbe z novim kaznivim dejanjem. Predsednik senata je ob 9.25 uri prekinil glavno obravnavo, ki se je nadaljevala ob 10.30 uri. Obsojenec je na vprašanje predsednika senata glede spremembe in razširitve obtožnice izjavil, da je razumel "celotno modifikacijo" obtožnice, zlasti tudi njeno razširitev. Izjavil se je tudi glede očitka, povezanega z razširitvijo obtožnice. Zagovornik je ob že predlaganih dokazih (list. št. 352) nato predlagal izvedbo dodatnih dokazov in sicer poizvedbe pri zavodu za zaposlovanje Republike Slovenije o prejemanju štipendije in zaslišanje priče M.R., ki bi izpovedala o obsojenčevih vzgojnih metodah do oškodovanke, o njeni podrejenosti obsojencu, o materialnih relacijah med obsojencem in oškodovanko kakor tudi o obsojenčevem zadovoljevanju spolnega nagona. Prav tako se je zavzemal za zaslišanje socialne delavke srednje trgovske šole, ki jo je obiskovala oškodovanka in za zaslišanje psihiatra, ki bi povedal o obsojenčevih spolnih potrebah ter v zvezi s temi vprašanji tudi za zaslišanje obsojenčeve žene M.J. in sina Ž.J. Državna tožilka je nasprotovala izvedbi teh dokazov, sodišče pa jih je zavrnilo z utemeljitvijo, da je dejansko stanje pojasnjeno do te mere, da je o zadevi mogoče odločiti. Predlagani dokazi niso v celoti argumentirani in zato ne bi pripomogli k dodatni ali drugačni razjasnitvi dejanskega stanja. V sodbi je sodišče prve stopnje (tretji odstavek na šesti strani) tudi navedlo razloge, zaradi katerih je zavrnilo predlagane dokaze. S takšno odločitvijo je soglašalo sodišče druge stopnje, kar je v sodbi tudi izčrpno obrazložilo (4 in 5 stran sodbe).

Sodišče je na zagovornikov predlog prekinilo glavno obravnavo zaradi priprave obsojenčeve obrambe za čas, ki je naveden v zapisniku. Iz zapisnika ni razvidno, da sta zagovornik ali obsojenec predlagala, da se glavna obravnava preloži, ker obsojenec potrebuje za pripravo obrambe več časa. Glede na to in glede na obsojenčevo izjavo, da je spremembo in razširitev obtožbe razumel in se v tej zvezi tudi zagovarjal, ni podlage za sklepanje, da je sodišče prve stopnje postopalo v nasprotju z določbami 1. in 2. odstavka 344. člena ter 345. člena ZKP in jih tedaj tudi ni kršilo. Zato je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da pritožbene navedbe niso utemeljene, takšno odločitev pa tudi razumno obrazložilo. Vložnik zahteve se neutemeljeno sklicuje na določbe 3. odstavka 288. člena ZKP, ki predpisujejo postopanje sodišča pri vročanju vabila obtožencu na glavno obravnavo. Dejansko pa s tem nakazuje, da je sodišče bilo dolžno za pripravo obrambe obsojencu dati daljši čas.

V primerih spremembe in razširitve obtožbe sme sodišče prekiniti glavno obravnavo za pripravo obrambe, kar je v tem primeru tudi storilo. Glede na vsebino spremembe in razširitve obtožbe in ob upoštevanju dejstva, da niti obsojenec niti zagovornik za pripravo obrambe nista zahtevala več časa, tudi v tem pogledu sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice obrambe. Trditve zagovornika, da sodišče prve stopnje v zapisnik ni zapisalo njegovega predloga za preložitev glavne obravnave in da mu ni bilo dovoljeno odgovoriti na stališče državne tožilke na obravnavi 7.6.2005, ko je nasprotovala pred besedo strank izvedbi predlaganih dokazov ter da ni hotelo sprejeti v spis pisnih dokazov obrambe, niti ni takšnega dokaznega predloga zapisalo v zapisnik, niso podprte s podatki spisa. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 7.6.2005 sledi, da je sodišče vanj vneslo dokazne predloge, ki jih je dal zagovornik tako pred spremembo in razširitvijo obtožbe kot tudi po njej. Zagovornik in obsojenec imata po določbi 2. odstavka 315. člena ZKP ne le pravico pregledati končani zapisnik o glavni obravnavi in njegove priloge, temveč tudi dati pripombe glede vsebine in zahtevati njegov popravek. Tega nista storila in zato ni mogoče sklepati na postopanje, ki je očitano sodišču. Do teh vprašanj se je opredelilo tudi sodišče druge stopnje in v zvezi z njimi navedlo ustrezne razloge.

Po načelu proste presoje dokazov sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga stranka. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti.

Na podlagi vsebine dokaznih predlogov in tudi navedb zahteve se da sklepati, da naj bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na presojo verodostojnosti oškodovankine izpovedbe in s tem tudi na ugotovljena odločilna dejstva. V takem položaju je obramba sicer izkazala obstoj predlaganih dokazov in tudi z zadostno stopnjo verjetnosti utemeljila njihovo materialno pravno relevantnost, vendar sta nižji sodišči po presoji Vrhovnega sodišča v okviru proste presoje dokazov utemeljeno sklepali, da izvedba teh dokazov ni potrebna. Z izvedenimi dokazi in s prejeto dokazno oceno so bila vsa odločilna dejstva, tudi tista, ki so bila pomembna za presojo verodostojnosti oškodovankine izpovedbe, ugotovljena in sta zato sodišči prve in druge stopnje utemeljeno zaključili, da izvedba nadaljnjih dokazov ni več potrebna. Z zavrnitvijo predlaganih dokazov zato ni bila kršena obsojenčeva pravica obrambe (2. odstavek 371. člena ZKP in 3. alineja 29. člena Ustave).

Po določbi 4. odstavka 178. člena ZKP lahko preiskovalni sodnik odredi, da se obdolženec odstrani z zaslišanja, če priča v njegovi navzočnosti ne želi pričati ali če okoliščine kažejo, da v njegovi navzočnosti ne bo govorila resnice. Takšna določba daje preiskovalnemu sodniku pravico, da presodi, ali bo dovolil obdolžencu, da je navzoč pri zaslišanju prič ali ne. V primeru, ko tega ne dovoli, ima obdolženec pravico, da se seznani z izpovedbami prič.

Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je preiskovalni sodnik odločil, da se obsojenec odstrani z zaslišanja, ker je očitno, da priča - oškodovanka - v njegovi navzočnosti ne bo govorila resnice. Pri zaslišanju oškodovanke je bil navzoč obsojenčev zagovornik. Po zaslišanju je preiskovalni sodnik obsojencu prebral oškodovankino izpovedbo, obsojenec pa je oškodovanki postavil tudi nekaj vprašanj. Preiskovalni sodnik je postopal po določbi 4. odstavka 178. člena ZKP in je ni kršil. Presoji preiskovalnega sodnika je pritrdilo sodišče druge stopnje z utemeljitvijo, da bi prisotnost obsojenca pri zaslišanju oškodovanke očitno vplivala na njeno izpovedbo, tudi glede na okoliščine, opisane v mnenju izvedenke dr. R.M. S takšno obrazložitvijo sodišče druge stopnje ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka, kot trdi vložnik zahteve, ne da bi kršitev tudi konkretno opredelil. Iz navedb sledi, da ne soglaša s presojo okoliščin, ki so bile podlaga za postopanje preiskovalnega sodnika po 4. odstavku 178. člena ZKP in meni, da te okoliščine niso bile ugotovljene. S tem pa uveljavlja v nasprotju z 2. odstavkom 420. člena ZKP zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Obsojenec v svoji sicer obširni zahtevi ponavlja zagovor ter z opisovanjem dogodkov prikazuje družinske razmere in odnose med njim ter oškodovanko in v bistvu graja kot zmotne dejanske zaključke pravnomočne sodbe. S tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Navedbe obsojenca, da mu sodišče ni dalo možnosti za izvedbo predlaganih dokazov, je mogoče razlagati kot uveljavljanje kršitve pravice obrambe. Zanje pa velja enaka utemeljitev kot za tozadevna zagovornikova izvajanja.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavljata vložnika zahtev. Zato je zahtevi obsojenega I.S. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).