Jedro

Vrhovno sodišče pritrjuje Upravnemu, da pritožnika nista navedla pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem razlogov, ki bi lahko preprečili njuno predajo Švedski. Navedbe o domnevnih grožnjah, ki ostajajo povsem nekonkretizirane oziroma neobrazložene namreč ne morejo privesti do drugačne odločitve, tj. da se predaja ne bi izvršila.

Izrek

I.Pritožba zoper sodbo se zavrne in se I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa potrdi.

II.Pritožba zoper sklep (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se zavrže.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1621/2025/22 (1221-03) z dne 21. 8. 2025, s katerim je toženka zavrgla prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite, ki ju Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bosta na podlagi Uredbe Dublin III1 predana Kraljevini Švedski kot odgovorni državi članici za obravnavanje njunih prošenj (I. točka izreka sodbe in sklepa). S sklepom je zavrnilo predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se izvršitev izpodbijanega sklepa zadržala do pravnomočne odločitve o tožbi (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2.V obrazložitvi je Upravno sodišče ob sklicevanju na 71. člen ZUS-1 pritrdilo odločitvi toženke, saj tožnika nista izkazala nobenih utemeljenih zadržkov v zvezi z njuno predajo. V okviru presoje tožbenih navedb je poudarilo, da je Švedska sprejela odgovornost za njuno obravnavo na podlagi četrtega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III2, saj sta tožnika ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji navedla, da sta v Evropsko unijo vstopila legalno z letalom prek Švedske, kjer sta bivala dlje časa. Neprerekane so ostale trditve toženke, da tožnika na Švedskem s sistemom mednarodne zaščite ali postopkom sprejema nista imela nobenih izkušenj, da ne zatrjujeta, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s tem niti da bi bila lahko po predaji Švedski podvržena nečloveškemu ravnanju oziroma mučenju. Navedla sta le, da predajo ovirajo grožnje in pritiski oseb, povezanih z gejevskim klubom, ki je organiziral njun prihod v Evropsko unijo. Te navedbe so ostale nekonkretizirane, njuno izpovedbo s tem v zvezi pa je Upravno sodišče ocenilo kot splošno in neprepričljivo, poleg tega sta oba potrdila, da na Švedskem nista ničesar prijavila policiji, ker sta želela, da tožnik na Švedskem zaključi študij. Tako po mnenju Upravnega sodišča ni utemeljeno njuno pričakovanje o toženkinem pridobivanju informacij o morebitnih sistemskih pomanjkljivostih azilnega sistema na Švedskem. Zavrnilo je tudi njuno zahtevo za uporabo diskrecijske klavzule po 17. členu Uredbe Dublin III. Zavrnilo je tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

3.Tožnika (v nadaljevanju pritožnika) v pritožbi zoper sodbo navajata, da sta že v upravnem postopku izrecno navedla individualne okoliščine nevarnosti - grožnje in pritiske oseb, povezanih s t. i. skrivnim gejevskim klubom, ki je organiziral njun prihod v Evropsko unijo, zato bi toženka morala preveriti, ali obstaja tveganje nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v primeru predaje. Pavšalna ocena Upravnega sodišča, da so te navedbe nekonkretizirane, po njunem mnenju pomeni kršitev pravice do izjave. Menita, da bi morala toženka pridobiti podatke o sistemskih pomanjkljivostih azilnega sistema na Švedskem. Nadalje navajata, da bi moralo Upravno sodišče presoditi, naj se uporabi diskrecijska klavzula iz 17. člena Uredbe Dublin III. Vrhovnemu sodišču predlagata, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek.

4.V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za začasno odredbo navajata, da bi jima v primeru vrnitve nastala težko popravljiva škoda zaradi obstoja tveganja nečloveškega oziroma ponižujočega ravnanja, izgube osebne varnosti in psihičnih travm. Vrhovnemu sodišču predlagata, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da izda začasno odredbo ter odloži izvršitev toženkinega sklepa do pravnomočne odločitve o glavni stvari oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne Upravnemu sodišču v nov postopek.

5.Toženka na pritožbi ni odgovorila.

K I. točki izreka

6.Pritožba zoper sodbo (I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa) ni utemeljena.

7.Vrhovno sodišče zavrača pritožbene navedbe, da bi morala toženka oziroma Upravno sodišče pridobivati informacije o sistemskih pomanjkljivostih azilnega sistema na Švedskem. Da bi se vzpostavila obveznost preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema države, kamor naj bi se izvedla predaja, morajo s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera.3 V obravnavanem primeru se očitki pritožnikov sploh ne nanašajo na azilni sistem na Švedskem, temveč na domnevne grožnje in pritiske oseb, povezanih s t. i. gejevskim klubom, ki naj bi jima pretili. Z azilnim sistemom na Švedskem pritožnika nimata izkušenj niti ne zatrjujeta, kaj konkretno, naj bi se jima v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi v povezavi z grožnjo nečloveškega oziroma poniževalnega ravnanja zgodilo in bi bilo upoštevno za odločitev o predaji Švedski, kot bo pojasnjeno v naslednji točki obrazložitve.

8.Vrhovno sodišče pritrjuje Upravnemu, da nista navedla pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem razlogov, ki bi lahko preprečili njuno predajo Švedski. Navedbe o domnevnih grožnjah, ki ostajajo povsem nekonkretizirane oziroma neobrazložene namreč ne morejo privesti do drugačne odločitve, tj. da se predaja ne bi izvršila. Tako je tudi pravilna odločitev Upravnega sodišča, da pritožnika nista izkazala tveganja za nečloveško oziroma poniževalno ravnanje, ki naj bi obstajalo v primeru predaje. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da sta imela pritožnika možnost precizirati oziroma dopolniti svoje navedbe v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem, saj sta bila med drugim zaslišana in izrecno vprašana po relevantnih dejstvih v zvezi z zatrjevanimi grožnjami, vendar so njune navedbe ostale povsem splošne in s tem nezadostne za ugoditev pritožbi. Zatrjevana kršitev pravice do izjave torej ni podana.

9.Glede uporabe diskrecijske klavzule iz 17. člena Uredbe Dublin III, se je Upravno sodišče opredelilo v 26. točki obrazložitve.4 Tudi v pritožbi ostajajo navedbe o grožnjah pritožnikoma pavšalne. Navajata zgolj, da obstaja realno tveganje za njuno življenje in integriteto ob ponovni predaji na Švedsko, ob tem pa ne pojasnita, kako se to kaže konkretno. Zaradi navedenega so pritožbeni ugovori o napačni presoji obstoja pogojev za uporabo diskrecijske klavzule neutemeljeni.

10.Ker v obravnavanem primeru ni bil ugotovljen obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito na Švedskem oziroma da pritožnikoma v tej državi ne bi bil zagotovljen dostop do postopka mednarodne zaščite, tudi ni bilo mogoče preučiti, ali na Švedskem obstaja nevarnost kršitve načela nevračanja.5

11.Po povedanem in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

K II. točki izreka

12.Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni dovoljena.

13.Začasna odredba se na podlagi določb 32. člena ZUS-1 lahko izda samo do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu. Z zavrnitvijo pritožbe pritožnikov zoper izpodbijano sodbo je odločitev postala pravnomočna, zato si pritožnika s pritožbo zoper sklep o zavrnjeni začasni odredbi ne moreta izboljšati pravnega položaja. Njunemu predlogu za izdajo začasne odredbe namreč zaradi pravnomočnosti sodbe ni več mogoče ugoditi.

14.Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo v tem delu zavrglo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/2, 12, 12/4, 17

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.