Jedro

Prvostopenjsko sodišče je spregledalo, da sta bili pravdni stranki zaslišani pred spremembo tožbenega zahtevka, ko tožeča stranka še ni zahtevala polovice denarnih sredstev na računu tožene stranke pri P., za katera tožena stranka trdi, da predstavljajo njeno posebno premoženje. Toženi stranki nikoli ni bila dana možnost, da bi izpovedala glede posebnega premoženja po tem, ko je tožeča stranka spremenila tožbeni zahtevek.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da spadajo denarna sredstva na bančnem računu tožene stranke pri banki v skupno premoženje pravdnih strank in da znašata deleža pravdnih strank na teh denarnih sredstvih za vsakega ½. Toženi stranki je naložilo, naj plača tožeči stranki 18.655,52 EUR v 15 dneh, po tem roku pa tudi zakonske zamudne obresti. Naložilo ji je tudi plačilo 5.418,63 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov, določenih v 338. členu ZPP. Navaja, da je tožeča stranka šele z vlogo iz februarja 2014 predlagala dokaz, naj sodišče po uradni dolžnosti pridobi podatke o toženčevem računu pri banki. Ker je dokazni predlog podala po dveh opravljenih narokih, je bila s tem dokaznim predlogom prekludirana ter je dokaz nedopustna novota. Drugo nedopustno novoto predstavlja širitev zahtevka tožeče stranke na sredstva na vseh računih tožene stranke. Tožeča stranka je šele na naroku 6. 3. 2014, po tem, ko sta bila v zadevi opravljena že dva naroka, razširila tožbeni zahtevek tako, da je navedla, da spadajo v skupno premoženje ne le sredstva, ki jih ima toženec na računu pri N., ampak vsa denarna sredstva, ki jih ima toženec na kateremkoli računu. Gre za nedovoljeno novoto, tožeča stranka pa je glede takega zahtevka prekludirana.

Okrožno sodišče je na podlagi sodbe višjega sodišča s 4. 3. 2015 razpisalo novo glavno obravnavo in na naroku 21. 4. 2015 sklenilo, da bo na naslednjem naroku zaslišalo pravdne stranke. Na naroku 12. 5. 2015 je sodišče zavrnilo predlog za zaslišanje tožene stranke, čeprav je na predhodni obravnavi sprejelo sklep o samem zaslišanju strank. S takim postopanjem je bila toženi stranki kršena pravica, da bi sodišču lahko neposredno obrazložila, kako je bilo z denarjem. Zaradi navedenega sta pooblaščenec tožene stranke in tožena stranka odklonila podpis sodnega zapisnika. Sodišče je napačno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj ga je ugotovilo le na podlagi izjave tožeče stranke in brez kakršnihkoli drugih dokazov.

V nadaljevanju pritožbe tožena stranka podrobneje navaja okoliščine o sklenitvi darilne pogodbe iz 26. 12. 1963 in utemeljuje trditve o osebnem premoženju tožene stranke na bančnih računih.

Pritožba napada tudi odločitev sodišča, ki se nanaša na nepremičnine (stanovanje in garaža) in na sredstva na osebnem računu toženca pri N., d.d., in pojasnjuje premoženjske razmere pravdnih strank v času trajanja njune zveze ter opisuje način življenja.

Ocenjuje tudi, da so si razlogi sodbe v nasprotju, saj je matematično nemogoče, da bi toženec do prihrankov prišel tako, da bi privarčeval vso plačo in pokojnino, na drugi strani pa bi tožeča stranka z nizko plačo in nizko pokojnino vsa sredstva porabila za stroške, gospodinjstvo in za otroke ter še uspela privarčevati za polovičen odkup stanovanja in garaže. 3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je v tej pravdni zadevi s sodbo z 29. maja 2014 že odločilo o skupnem premoženju pravdnih strank in sicer glede trisobnega stanovanja na ... v L. in garaži kot posameznem delu stavbe št. 22, v kleti tripleks garaže ob ... ulici v L. ter glede denarnih sredstev na bančnem računu tožene stranke pri N., d.d., v znesku 57.399,95 EUR. Ugotovilo je, da sta deleža pravdnih strank na tem skupnem premoženju enaka, in sicer za vsakega do ½. Pritožbeno sodišče je s sodbo s 4. 3. 2015 prvostopenjsko sodbo v tem delu potrdilo, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki se nanaša na stanovanje, garažo ter denarna sredstva na bančnem računu tožene stranke pri N. d.d. v višini 57.399,95 EUR, pravnomočna. Pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na pravnomočen del odločitve, so zato neupoštevne.

6. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo še o preostanku zahtevka, ki se nanaša na denarna sredstva, ki so na bančnem računu tožene stranke pri banki v znesku 37.311,04 EUR, za katera tožeča stranka zatrjuje, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank, na katerem sta deleža strank enaka, to je za vsakega do ½, tožena stranka pa zatrjuje, da gre za njeno posebno premoženje.

7. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi s sklepom s 4. 3. 2015 prvostopenjsko sodbo z 29. 5. 2014 v delu, ki se nanaša na denarna sredstva na bančnem računu tožene stranke pri banki že razveljavilo, saj sodišče toženi stranki ni dopustilo izvedbe dokaza, ki se je nanašal na spremenjeno tožbo(1) ter je s tem storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Toženi stranki je onemogočilo dokazovanje zatrjevanega posebnega premoženja, ki naj bi ga predstavljala denarna sredstva na njegovem bančnem računu pri banki.

8. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče ponovno ugotovilo, da spadajo denarna sredstva na bančnem računu tožene stranke pri banki (v nadaljevanju P.) v skupno premoženje pravdnih strank, na katerem znaša delež tožeče stranke ½, delež tožene pa prav tako. Tožena stranka odločitev sodišča ponovno utemeljeno izpodbija, saj ji zopet ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem glede zatrjevanega posebnega premoženja, ki naj bi ga predstavljala obravnavana denarna sredstva na bančnem računu pri P. Sodišče je namreč zavrnilo dokaz z zaslišanjem pravdnih strank kljub temu, da je tožena stranka pri svojem zaslišanju glede zatrjevanega posebnega premoženja, vztrajala.

9. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih sodbe sicer pojasnilo, da ni ponovno zaslišalo pravdnih strank, saj sta bili v zvezi s skupnim in posebnim premoženjem že zaslišani (primerjaj razloge v 3. točki obrazložitve sodbe). Vendar je sodišče spregledalo, da sta bili pravdni stranki zaslišani pred spremembo tožbenega zahtevka, ko tožeča stranka še ni zahtevala polovice denarnih sredstev na računu tožene stranke pri P., za katera tožena stranka trdi, da predstavlja njeno posebno premoženje. Toženi stranki nikoli ni bila dana možnost, da bi izpovedala glede posebnega premoženja po tem, ko je tožeča stranka spremenila tožbeni zahtevek.

10. Tožeča stranka je med postopkom tožbeni zahtevek spremenila in trdi, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank tudi denarna sredstva, ki so na računu toženca pri banki in zahteva ½ teh sredstev(2). Ker je tožeča stranka tožbo spremenila, mora biti dana toženi stranki možnost obravnavanja tudi glede spremenjenega dela tožbenega zahtevka. Tožena stranka te možnosti ni imela, zaradi česar je bila storjena bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (354. člen ZPP).

11. V njem bo moralo prvostopenjsko sodišče izvesti tudi dokaz z zaslišanjem strank, ki ga je za dokazovanje svojih navedb o posebnem premoženju, ki se nanaša na denarna sredstva na toženčevem računu pri P., predlagala tožena stranka.

Op. št. (1): Sodišče je napačno ocenilo dokaz kot prepozen ter ga ni obravnavalo.

Op. št. (2): V tem delu tožena stranka zmotno meni, da je tožeča stranka za spremembo tožbenega zahtevka prepozna (prekludirana). Določili 286. in 337. člena ZPP se nanašata na navajanje novih dejstev in dokazov. Tožeča stranka pa je spremenila tožbo, kar lahko stori na podlagi določila 184. člena ZPP do konca glavne obravnave.