Jedro

Presoja višina odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izreku o glavnici tako spremeni, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 26.600 EUR, zaradi česar se zavrne višji tožbeni zahtevek za plačilo 31.820,96 EUR.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 191,25 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbi tožeče stranke delno ugodilo in toženi stranki z delno sodbo naložilo v plačilo znesek odškodnine v višini 23.600 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji odškodninski zahtevek je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbah obeh pravdnih strank, ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v izreku o zamudnih obrestih razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo v novo sojenje, pritožbo tožeče stranke pa je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v novo sojenje. Zavarovalna pogodba AO plus po svoji pravni naravi spada v nezgodno in osebno zavarovanje. Odredba o uvrščanju posameznih zavarovalnih vrst v zavarovalne skupine in zavarovalne razrede (Ur. l. RS, št. 5/95) uvršča zavarovanje lastnika vozila in voznika za telesne poškodbe v skupino nezgodnih, torej osebnih zavarovanj, ne pa v skupino premoženjskih – škodnih zavarovanj. Pravno zmotno je sklepanje sodišč druge in prve stopnje, ki sta tožniku prisodili odškodnino, ne pa zavarovalnine. Temelj tožbenega zahtevka ni pravilno ugotovljen. Materialno pravo je zmotno uporabljeno, ker sta sodišči prisodili satisfakcijo na podlagi 200. člena ZOR, ne pa po sklenjeni pogodbi sami, vključujoč pogoje AO plus. Pri dosoji višine odškodnine pa sta bili kršeni tako načelo individualizacije višine odškodnine kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine – navedeni načeli je treba analogno uporabljati tudi pri dosoji zavarovalnine. V tem okviru revizija povzema obseg tožniku nastale škode in ugotavlja, da je dosojena odškodnina prenizka, vključujoč tako škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, kot duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti in zaradi skaženosti. Poudarja, da je bil tožnik v posledici poškodb spoznan za invalida III. kategorije in da ne more več opravljati svojega poklica avtoprevoznika. Pri tem revizija citira nekatere podobne primer iz sodne prakse, ki kažejo na to, da je v obravnavanem primeru dosojena prenizka odškodnina.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na stopnjo invalidnosti po zavarovalniških tabelah z uporabo splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje. V tej pravdi zahtevana odškodnina namreč nima svoje podlage v posebnem, nezgodnem zavarovanju, saj gre za zavarovalno pogodbo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti z dodatnim zavarovanjem za škodo, ki nastane vozniku zaradi telesne poškodbe, katere sestavni del so splošni pogoji AO plus ter določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pri tem pa je bistvo zavarovanja avtomobilske odgovornosti, torej tudi AO plus zavarovanja, sklenjenega kot dodatno zavarovanje k prvemu, povračilo dejanske škode po splošnih pravilih odškodninskega prava in ne izplačilo zavarovalne vsote ob nastanku zavarovalnega primera na podlagi zavarovalniških tabel. Sodišči druge in prve stopnje sta torej v tem okviru pravilno uporabili materialno pravo.

Pravna podlaga pri obravnavi utemeljenosti odškodninskega zahtevka tožeče stranke je torej v določbah 200. in 203. člena ZOR – tako glede obsega nastale škode in škode, ki jo bo tožnik prestajal v bodoče, kot tudi glede višine odškodnine za posamezne škodne postavke. V sodbah sodišč druge in prve stopnje sta bili v tem okviru načeli individualizacije odškodnine in njene objektivne pogojenosti upoštevani glede odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in odškodnine zaradi skaženosti. Pri tem je v reviziji citirana sodna praksa, ki naj bi odstopala od obravnavanega primera, pravilno ocenjena z ugotovitvijo, da v primerjavo ponujeni zadevi, z obsegom škode, prizadejane tožniku v tem primeru, nista primerljivi. Tožnik je sicer res utrpel obsežne poškodbe prsnega koša in trebuha ter zvin ledvene hrbtenice s hudo okvaro enega od segmentov, vendar mu glede na dejanske ugotovitve, ki slede iz izvedenskega mnenja, iz tega naslova ni mogoče priznati višje odškodnine od dosojene v znesku 9.000 EUR. Pri tem je bilo upoštevano relativno daljše obdobje nezmožnosti za delo ter stacionarno zdravljenje, ki je nekaj časa potekalo v pogojih intenzivne nege. Do zadostnega izraza je prišlo tudi bolečinsko obdobje, pri čemer so hude telesne bolečine skupaj trajale tri tedne. Primerna je tudi odškodnina, dosojena iz naslova skaženosti v znesku 1.600 EUR. Sodišče prve stopnje je navedeno škodno postavko opredelilo kot „vidne anatomske posledice nesreče“. Gre za brazgotine v ledveni regiji in ledveno kilo na desni strani v velikosti moške pesti, kar pa je vidno le tedaj, ko je tožnik do pasu gol, občasno šepanje pa ni le posledica poškodbe, temveč tudi degenerativnih hrbteničnih sprememb.

Obseg tožniku nastale škode je narekoval višjo odškodnino pri presoji duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti. Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno povzeli vse dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na zmanjšanje tožnikove respiratorne funkcije zaradi pljučnih zarastlin in s tem povezano omejeno sposobnost pri fizičnih aktivnostih. Upoštevana je bila tudi zavrta gibljivost ledvene hrbtenice z ledveno kilo, ki pa je delno relativizirana z ugotovitvijo, da je približno 40% težav iz tega naslova mogoče pripisati degenerativnim spremembam. Vendar pa ni mogoče mimo dejstva, da tožnik ne more več opravljati avtoprevozniške dejavnosti zaradi visoke stopnje invalidnosti. V celoti vzeto višina dosojene odškodnine iz tega naslova ni primerljiva s podobnimi primeri sodne prakse. Revizijsko sodišče je zato odškodnino, dosojeno zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti, zvišalo za 3.000 EUR, torej na skupno 16.000 EUR (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v izreku o zakonskih zamudnih obrestih od dosojenega zneska razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Pri tem se je omejilo na ugotovitev, da sodišče prve stopnje v svoji sodbi ni sprejelo razlogov o ugovoru zastaranja obrestnega dela zahtevka. V reviziji tožeča stranka glede obrestnega dela zahtevka uveljavlja tudi zmotno uporabo določbe 919. člena ZOR: ob trditvi, da AO plus zavarovanje spada v zavarovalno skupino nezgodnih – osebnih zavarovanj, naj bi se izkazalo, da je obrestni zahtevek, postavljen v tožbi, utemeljen. Ne glede na to, da je že obrazloženo, da predstavlja v tem primeru AO plus zavarovanje dodatno zavarovanje k zavarovanju avtomobilske odgovornosti, se revizijsko sodišče zaradi razveljavitve izreka sodbe sodišča prve stopnje o teku zamudnih obresti, do tega vprašanja ne opredeljuje.

Glede na delno sodbo sodišča prve stopnje in glede na stroškovno odločitev v odločbi sodišča druge stopnje (tretji odstavek njenega izreka) je revizijsko sodišče odločilo le o pravdnih stroških, ki se nanašajo na vloženo revizijo. Uporabilo je določbi 154. in 155. člena ZPP. Upoštevalo je, da je tožeča stranka z revizijo le delno uspela. Po predloženem stroškovniku in ob uporabi odvetniške tarife bi tožeča stranka bila upravičena do povrnitve revizijskih stroškov v znesku 573,50 EUR. Ob delnem uspehu pa ji je tožena stranka dolžna povrniti tretjino teh stroškov, kar znese 191,25 EUR.