Jedro

Ker je poslovodja brez naročila dal uničiti odpadke, ki so bili v lasti tožene stranke, je opravil tuj pravni posel.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je v letu 1995 naročila uničenje z barvo in laki pomešanih muljev. Od tožene stranke je zahtevala povrnitev izdatkov, ki jih je imela z uničenjem teh odpadkov.

Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Sodbo izpodbija tožena stranka z revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču (drugi odstavek 380. člena ZPP).

Revizija je bila vročena tožeči stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila. Ker tožeče stranke ni zastopal odvetnik, se šteje, da vloga tožeče stranke sploh ni bila vložena (drugi odstavek 91. člena ZPP in tretji odstavek 86. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Za odločitev v tej zadevi je odločilnega pomena, katera od štirih TOZD je ob spremembi v organiziranosti DO I. v decembru 1988 postala lastnica odpadkov, s tem pa tudi odgovorna za njih. Nova organizacija DO I. je bila ustanovljena decembra 1988 s "Samoupravnim sporazumom o spremembah v organiziranju TOZD v sestavi DO I.". Namesto prejšnjih 10 TOZD je po spremembi iz decembra 1988 imela DO I. le še 4 TOZD, zato je bilo potrebno urediti še premoženjska razmerja med njimi. Le-ta so bila urejena s "Samoupravnim sporazumom o razporeditvi sredstev, pravic in obveznosti med temeljnimi organizacijami in delovno skupnostjo v sestavi delovne organizacije" iz decembra 1988 (v nadaljevanju: SS o razporeditvi). Njegove določbe so posebnega pomena za odločitev v tej zadevi.

V SS o razporeditvi je bilo v 4. členu določeno, da prevzame osnovna sredstva v uporabi in pripravi ter ustavljene naložbe TOZD R. Obseg in višina prevzema osnovnih sredstev naj bi se ravnala po Pogodbi o skupnem vlaganju, ki je bila sklenjena med DO IMV in R. V 7. členu SS o razporeditvi je bilo dogovorjeno, da se obratna in obračunska sredstva razporedijo na novo TOZD P., pri čemer je TOZD R. prevzela tudi del zalog. Obveznosti iz dolgoročnih posojil je prevzela TOZD A. (8. člen). Določen del obveznosti je sicer prevzela TOZD R. (10. člen), vendar pa se 10. člen nanaša zgolj na vire obratnih in obračunskih sredstev. 20. člen pravi, da "poslovna sredstva izven uporabe - izgubo prevzema nova TOZD A.". Iz besedila tega člena ne izhaja jasno, ali so sklenitelji SS o razporeditvi s to določbo uredili tudi prehod lastninske pravice, in če so to hoteli, ali se določba nanaša tudi na odpadke. Objektivni pomen SS o razporeditvi je zato potrebno ugotoviti s pomočjo drugih pogodb in sporazumov.

Iz "Pogodbe o skupnih vlaganjih" med DO I. in R. N. (junij 1988) je iz člena 11.2. jasno razvidno, da naj bi DO I. v TOZD R. vložila opremo, zemljišča in stavbe; s tem je bilo hkrati posredno dogovorjeno, naj bi lastnik odpadkov ne postala TOZD R. Nobenega razloga ni videti, da bi DO I. šest mesecev kasneje, v SS o razporeditvi, hotela odstopati od določb Pogodbe o skupnih vlaganjih. V "Sporazumu o prioriteti uporabe dobička iz skupnega poslovanja" iz marca in aprila 1989 so vse štiri TOZD v sestavi DO I. opisale, kako so razumele SS o razporeditvi. V drugem odstavku 1. člena so ugotovile, da je bila aktiva bivše TOZD T. razporejena v TOZD R. kot vložek, pasiva pa v TOZD A. Da odpadki - kot stvari z negativno vrednostjo - ne morejo spadati k aktivi, je razumljivo. Določbe SS o razporeditvi so TOZD iz okvira DO I. očitno razumele tudi kot določbe o prenosu lastninske pravice na stvareh samih, saj kakšnih posebnih dogovorov o prenosu stvari in pravic niso sklenile. Povedano še prav posebej velja za 20. člen. Iz SS o razporeditvi, Pogodbe o skupnih vlaganjih in Sporazuma o prioritetni uporabi dobička je razvidno, da so sklenitelji prenesli lastninsko pravico na R. le na stvareh, ki se v bilanci knjižijo na aktivni strani. Prenos sam je bil opravljen že s SS o razporeditvi, torej v decembru 1988. S prehodom lastninske pravice na TOZD A. je nanjo prešla tudi odgovornost za odpadke. Iz dejanskih ugotovitev izhaja tudi, da so se leta 1990 ostale tri TOZD združile v I. Lastnina nad odpadki, s tem pa tudi odgovornost za njih, je takrat prešla na I. p.o. Po letu 1990 je I. p.o. spremenila firmo in sedež v sedanjo obliko, kar pa nič ne more spremeniti glede lastnine in tudi ne glede odgovornosti tožene stranke.

Revident je postavil tudi trditve, da je iz historičnega izpiska iz sodnega registra razvidno, da je R. d.d. pravni naslednik TOZD R., in pa, da se je TOZD R. združila v enovito DO. Revidentova trditev, da se je TOZD R. združila v enovito DO, je v nasprotju z dejstvi, ki so bila ugotovljena v dosedanjem postopku, sama po sebi pa predstavlja revizijsko novo dejstvo. Podobno velja tudi glede pravnega nasledstva. V dosedanjem postopku namreč ni bilo ugotovljeno, ali ima R. d.d kakšnega pravnega prednika in ali je ta pravni prednik TOZD R. Šele v reviziji je revident začel navajati vsebino sklepa delavskega sveta I. p.o. in 35. člena Statuta R. d.d. Enako velja tudi za njegovo trditev, da so bili odpadki vskladiščeni na zemljišču A. C. Vsa ta dejstva so revizijska nova dejstva, katerih navajanje šele v reviziji ni z ničimer opravičeno. Revizijsko sodišče jih ni upoštevalo (372. člen ZPP).

Enako je ravnalo revizijsko sodišče tudi v zvezi s trditvijo, da je priča Z. B. izpovedala, da bi se odpadki brez nevarnosti lahko hranili še nadaljnjih dvajset let. Enaka trditev je pomenila nedovoljeno pritožbeno novo dejstvo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ta pritožbena trditev zato tudi ni postala del dejanske podlaga drugostopenjske odločbe. Zato je revizijska trditev, ki v bistvenem delu zgolj ponavlja nedovoljeno pritožbeno trditev, nedovoljena in je sodišče ni upoštevalo (371. člen ZPP).

II. Ker je tožeča stranka dala uničiti odpadke, ki so bili v lasti tožene stranke, je opravila tuj pravni posel. Za uničenje odpadkov ni imela posebnega pravnega temelja, razen 220. člena ZOR. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da so bili odpadki nevarni, nevarnost pa velika. Z uničenjem nevarnih odpadkov je tožeča stranka odstranila nevarnost nastanka škode. S tem so podane vse predpostavke za poslovodstvo brez naročila (220. člen ZOR). Tožeča stranka je zato upravičena do povrnitve izdatkov (prvi odstavek 223. člena ZOR).

Ker pritožbeno sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).