Jedro

Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen nepretrgoma več kot 6 mesecev, zato je skladno z določbo 161. člena ZDR pridobil pravico do celotnega letnega dopusta in je upravičen do celotne višine pripadajočega regresa za letni dopust.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati bruto regres za letni dopust za leto 2009 v znesku 800,00 EUR, od bruto zneska odvesti dohodnino in tožniku izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2009 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto odškodnino za neizrabljen letni dopust v letu 2009 v znesku 589,60 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2009 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo, medtem ko je v presežku za obračun bruto zneska 28,16 EUR ter z odvodom predpisanih davkov in prispevkov od navedenega zneska in za izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2009 dalje do plačila, tožnikov zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 330,36 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi obrestmi, tekočimi od dneva preteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338.člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da vsebuje izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi česar se jo ne more preizkusiti. Direktor tožene stranke je zaposlil tožnika na njegovo izrecno moledovanje, pri čemer je bilo med strankama ustno dogovorjeno, da tožnik od tožene stranke ne bo zahteval nobenega regresa ali odškodnine za neizrabljen letni dopust. Tožniku je ves čas redno izplačevala plačo. Tožnik se je do nje nekorektno obnašal, zlasti ob koncu tedna in pred vikendi, ko je samovoljno zapuščal delo ter odhajal domov. To bi lahko potrdile predlagane priče, vendar jih sodišče brez razloga ni zaslišalo, zaradi česar dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Sodišče bi moralo v celoti razčistiti okoliščine glede izrabe letnega dopusta. Nesprejemljiva je ugotovitev v sodbi, da je bil direktor o tem vprašanju nejasen. Sicer dopušča možnost, da je do nekaterih nejasnosti lahko prišlo iz razloga, ker direktor, ki izvira iz K., razume slovenski jezik, vendar pa se v tem jeziku težje sporazumeva. Ne strinja se tudi z odločitvijo o naloženih separatnih stroškov glede naroka obravnave z dne 13. 6. 2012. Takrat je pooblaščenec opravičil prisotnost direktorja na tem naroku zaradi reševanja zapleta pri izvajanju del v K.. Poleg tega je tožena stranka v težki finančni situaciji zaradi krize v gradbenem sektorju, zaradi česar določenih plačil ni sposobna izpolnjevati. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo v izpodbijanem delu tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je v odločilnih dejstvih na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča ni podana bistvena postopkovna kršitev iz določbe 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in vsebuje utemeljene razloge v zvezi z odločitvijo o naloženem plačilu regresa in odškodnine za neizrabljen letni dopust. Glede tega tudi ni podanega nikakršnega nasprotja o odločilnih dejstvih ter o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ter zapisnikov o izvedbi dokazov na narokih glavne obravnave. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe opredelilo glede tega, zakaj ni sledilo predlogu tožene stranke za zaslišanje dodatnih prič.

Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo odločitev o priznanih separatnih stroških tožnika zaradi udeležbe pooblaščenca na naroku dne 13. 6. 2012. Iz zapisnika o izvedenem naroku (list. št. 56) je razvidno, da je sodišče prejelo istega dne opravičilo pooblaščenca tožene stranke, da se direktor zaradi nujnih del ne more udeležiti naroka. Sodišče prve stopnje je klub temu na tem naroku zaslišalo tožnika, lahko pa bi tudi direktorja tožene stranke, kar pa je zaradi razlogov na njegovi strani moralo to storiti na naslednjem naroku dne 4. 7. 2012, ko je v sporu razsodilo. Da je moralo sodišče prve stopnje v sporu opraviti dva naroka glavne obravnave (razsodilo bi lahko že na prvem naroku), je potrebno to pripisati zgolj toženi stranki, ne pa v breme tožniku. Sodišče prve stopnje je takšna dejstva v sodbi obrazložilo, zaradi česar kakršnokoli pritožbeno zavzemanje, da razlogi o tem v sodbi niso pojasnjeni, ne more biti sprejemljivo.

Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno priznalo tako zahtevani regres kot odškodnino za neizrabljen letni dopust. Ugotovilo je, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki za določen čas od dne 11. 5. 2009 do 30. 11. 2009. V pogodbi o zaposlitvi (priloga A2) je imel dogovorjeno višino mesečne plače v bruto znesku 590,00 EUR in letni dopust v trajanju 22 delovni dni ter posebej določeno (IX. točke pogodbe), da se glede pravic in obveznosti, ki niso dogovorjene s pogodbo, neposredno uporablja Kolektivna pogodba za gradbene dejavnosti. Ta v 2. točki tarifne priloge (priloga A3) določa, da pripada delavcu regres za letni dopust za leto 2009 najmanj v znesku 800,00 EUR. Tožnik je bil pri toženi stranki v tem letu zaposlen nepretrgoma več kot šest mesecev, zato je skladno z določbo 161. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) upravičen do celotne višine pripadajočega regresa za letni dopust. Nenazadnje se delavec takšni pravici vnaprej ne more odpovedati. V tej zvezi je tožena stranka zatrjevala, da je bilo med direktorjem in tožnikom dogovorjeno, da se tožniku regres in morebitna odškodnina za neizrabljen letni dopust ne izplačata, vendar o tem ni predložila nikakršnega pisnega sporazuma, iz katerega bi izhajala tožnikova navedba, da so glede tega urejena vsa medsebojna sporna vprašanja.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi morala tožena stranka omogočiti tožniku izrabo letnega dopusta. Tožnik je glede tega izpovedal (list. št. 58 in 59), da je na takšno možnost opozoril direktorja na začetku dela in od njega dobil zagotovilo, da bo dopust, če bodo dopuščale možnosti, lahko izrabil in se bosta o natančnem obdobju njegove izrabe dogovorila. Vendar tožnik zaradi obilice dela tudi v zadnjem mesecu zaposlitve dopusta ni mogel izrabiti, čeprav je to želel in nakazal direktorju, kar pomeni da je za to odgovorna tožena stranka. Zato mu je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo zahtevano odškodnino ter pri njeni višini pravilno izhajalo iz dogovorjene kvote pripadajočega dopusta oziroma ustreznega števila delovnih ur in skladno z višino urne postavke glede na dogovorjeno plačo v pogodbi o zaposlitvi.

Ker niso podani pritožbeni razlogi niti ne razlogi, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke ter v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Ker z njo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).