Jedro

S tem, ko je državni tožilec v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo izpostavil obteževalne okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje pri izbiri in odmeri kazenske sankcije ni presojalo, je izpodbijal tudi presojo sodišča glede pomembnosti olajševalnih okoliščin.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 19.5.2006 spoznalo R.T. za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po prvem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po določbi prvega odstavka 69. člena KZ je obsojencu odvzelo orožje in naboje. Obsojencu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 22.2.2008 ugodilo pritožbi državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izreklo kazen sedem mesecev zapora.

2. Obsojenčevi zagovorniki so dne 2.4.2008 zoper sodbo sodišča druge stopnje vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo, "zaradi kršitev določbe KZ glede dejanja kot takšnega in glede odmere kazni". Vrhovnemu sodišču so predlagali, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo Višjega sodišča v Mariboru spremeni tako, da pritožbo državnega tožilca zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 26.8.2008, predlaga zavrnitev zahteve. Z odgovorom državnega tožilca so bili obsojenčevi zagovorniki seznanjeni dne 2.9.2008; obsojencu pa sodno pismo ni bilo vročeno, ker se je kljub obvestilom obsojencu o pošiljki z dne 2. in 3.9.2008, dne 22.9.2008 sodišču vrnilo z oznako "obveščen, ni dvignil".

B-1.

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahtevek izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; - da je Vrhovno sodišče v tej zadevi s sodbo I Ips 285/2007 z dne 4.10.2007 zahtevi obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Ugotovilo je kršitev prvega odstavka 392. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ker je pritožbeno sodišče samo, ne da bi opravilo obravnavo, na novo ugotovilo dejstvo, da je obtoženec segel po pištoli in na podlagi tega novo ugotovljenega dejstva sklepalo o nagibu, čeprav sodišče prve stopnje tega ni ugotavljalo; ob tako na novo ugotovljenem dejanskem stanju glede okoliščine, relevantne za izrek kazenske sankcije, pa obtožencu s strani sodišča prve stopnje izrečeno opominjevalno sankcijo spremenilo in mu izreklo zaporno kazen.

B-2.

5. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti niso navedli nobene določbe zakona, ki naj bi jo sodišče v izpodbijani sodbo prekršilo. Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je v ponovni odločitvi pritožbenega sodišča "zaznati kršitev določbe KZ glede dejanja kot takšnega in glede odmere kazni" ter da je "pritožbeno sodišče odločalo na seji senata, po oceni in prepričanju zagovornika bi moralo opraviti glavno obravnavo ali sodbo razveljaviti in določiti novo sojenje pred sodiščem prve stopnje, pa se je temu preprosto izognilo tako, da je ignoriralo bistvene pritožbene navedbe in tako odločalo preko obsega pritožbe" ter da je "ocenjevalo, kako je prvostopno sodišče precenilo olajševalne okoliščine, na precenitev olajševalnih okoliščin pa pritožba sploh ne opozarja, pritožbeno sodišče pa tudi ne obrazloži, kako in zakaj je prvostopno sodišče zmotno ali napačno ocenilo olajševalne okoliščine", je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve prvega odstavka 394. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ki pa po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

6. Kazenski zakonik pri posameznem kaznivem dejanju določa okvire kazni tako, da določa spodnjo in zgornjo mejo kazni. Ko sodišče izbere vrsto kazni, ki jo bo izreklo, mora določiti tudi njeno višino. To stori z uporabo splošnih pravil za odmero kazni in višino kazni določi ob upoštevanju teže dejanja in stopnje storilčeve krivde (prvi odstavek 41. člena KZ). Nato pa sodišče upošteva tiste okoliščine, ki vplivajo na to, da bo kazen v tem okviru manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine). Veljavno kazensko pravo opredeljuje olajševalne in obteževalne okoliščine primeroma in so lahko objektivne ali subjektivne, glede na to, ali se nanašajo na kaznivo dejanje in njegove objektivne značilnosti, ali pa na storilčevo krivdo in na njegovo osebnost. Sodišče tako pri odmeri kazni upošteva poleg krivde tudi težo dejanja, kar je treba razumeti tako, da sodišče odmerja kazen na podlagi krivde v okviru vrednotenja, ki je izraženo že s samim inkriminiranjem dejanja v kazenskem zakoniku.

7. S sodbo sodišča prve stopnje je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 310. člena KZ, za katero je predpisana kazen zapora od šestih mesecev do petih let. Sodišče prve stopnje je obsojencu izreklo pogojno obsodbo ter pri tem upoštevalo, da je obsojenec obžaloval storjeno dejanje, da se je odločil za zdravljenje odvisnosti od alkohola, da se je zavedal, da mora biti njegovo dejanje sankcionirano ter da želi spremeniti svoje življenje; pri odmeri kazni in določitvi trajanja preizkusne dobe pa je upoštevalo tudi, da obsojenec še ni bil obsojen za tovrstna kazniva dejanja in da zaradi njegovega ravnanja ni prišlo do kakih škodljivih posledic. Posebnih olajševalnih in obteževalnih okoliščin pa sodišče ni našlo (stran 5 sodbe sodišča prve stopnje). Državni tožilec je sodbo sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbijal zaradi odločbe o izreku kazenske sankcije (iz razloga po prvem odstavku 374. člena ZKP v zvezi s 4. točko 370. člena ZKP), ker, kot izhaja iz navedb v pritožbi, bi moralo sodišče pri odločanju o izbiri kazenske sankcije upoštevati tudi obteževalne okoliščine: dejstvo, da je obtoženec pri sebi v predalu vrata avtomobila imel napolnjeno pištolo ter da je po tem, ko sta ga policista ustavila, z roko segel po pištoli, kar kaže na njegovo nevarnost, da bi le to tudi uporabil, pri čemer že iz njegovega zagovora, da je s to pištolo tudi streljal, izhaja, da je bila pištola brezhibna; da na obsojenčevo nevarnost kaže tudi okoliščina, da je naboje za pištolo hranil še celo v spodnjicah in da je tudi sicer imel veliko število nabojev tako za pištolo (kot tudi za puško), zaradi katerih izrek pogojne obsodbe ni primeren. Sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izreklo kazen zapora. V razlogih sodbe je presodilo, da je sodišče prve stopnje pri izreku kazenske sankcije precenilo olajševalne okoliščine (da je obsojenec storitev kaznivega dejanja obžaloval, da se je sam odločil za zdravljenje odvisnosti od alkohola ter da želi spremeniti svoje življenje, da do sedaj za tovrstna kazniva dejanja še ni bil kaznovan ter da ni prišlo do škodljivih posledic) v obsojenčevo korist, ni pa sodišče prve stopnje upoštevalo teže očitanega kaznivega dejanja, na kar smiselno pravilno v pritožbi opozarja državni tožilec (stran 2 sodbe sodišča druge stopnje).

8. Neutemeljene so navedbe vložnikov v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je državni tožilec v pritožbi uveljavljal kot edino obteževalno okoliščino le okoliščino, da na obdolženčevo nevarnost, da bi pištolo uporabil, kaže to, da je, ko sta ga policista ustavljala, z roko segel po pištoli (česar glede na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 285/2007 ne bi smelo, ker gre za dejstvo, ki ga sodišče prve stopnje ni ugotovilo in na podlagi katerega je sodišče druge stopnje samo ugotavljalo nagibe). Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da je državni tožilec v pritožbi (pred tem pa že v zaključni besedi na glavni obravnavi 19.5.2006) kot obteževalne okoliščine, ki naj jih sodišče upošteva pri izreku kazni, navedel, da je obsojenec ob zaustavitvi vozila imel v vozilu orožje - avtomatsko puško in pištolo, da je naboje za pištolo imel takrat na sebi, večjo količino nabojev pa hranil tudi doma. Teh okoliščin, ki kažejo težo obsojencu očitanega kaznivega dejanja, sodišče prve stopnje, glede na razloge sodbe, pri izreku kazenske sankcije ni presojalo. Kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje (stran 5), sodišče posebnih olajševalnih in obteževalnih okoliščin ni našlo. Navedene obteževalne okoliščine, na katere je državni tožilec opozoril tako v končni besedi, kot tudi v pritožbi, izhajajo iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja ter glede presoje teh okoliščin na seji pritožbenega senata sodišče ni prekršilo določbe prvega odstavka 392. člena ZKP. Zato so neutemeljene navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče druge stopnje ob ugoditvi pritožbi državnega tožilca in izreku kazni obsojencu, "odločalo preko obsega pritožbe". S tem, ko je državni tožilec (ponovno) v pritožbi izpostavil obteževalne okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje pri izbiri in odmeri kazenske sankcije ni presojalo, je izpodbijal presojo sodišča prve stopnje glede pomembnosti olajševalnih okoliščin. Zato so neutemeljene tudi navedbe v zahtevi, da na precenitev olajševalnih okoliščin pritožba državnega tožilca zaradi odločbe o kazenski sankciji (kateri je sodišče druge stopnje ugodilo in glede na težo dejanja ter smiselno ob upoštevanju olajševalnih okoliščin, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in obteževalnih okoliščin, ki izhajajo iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja in jih je v pritožbi tudi izpostavil državni tožilec, obsojencu izreklo kazen zapora) ni opozarjala.

9. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki so jih zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazovali, je sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker iz podatkov spisa izhaja, da je obsojenec zaposlen ter nima preživninskih obveznosti, po presoji Vrhovnega sodišča s plačilom sodne takse ne bo ogroženo njegovo vzdrževanje.