Jedro

Določba četrtega odstavka 178. člena ZOR, ki določa, da odgovorjata za škodo, ki jo pretrpijo drugi, imetnika motornih vozil solidarno, ni samostojen zakonski temelj za odškodninsko odgovornost samo, marveč je le podlaga za določeno obliko obveznosti več dolžnikov zunajpogodbene deliktne odgovornosti - imetnikov motornih vozil. To obliko določa ta predpis kot solidarno. Pravni temelj za odškodninsko odgovornost samo pa je v 173. členu ZOR, ki določa, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo šteje, da izvira iz te stvari, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok, in v prvem odstavku 174. člena ZOR, ki določa, da odgovarja za škodo od nevarne stvari njen imetnik. Iz opisanega torej izhaja, da ureja četrti odstavek 178. člena ZOR, drugače kot v svojih prvih treh odstavkih, objektivno odgovornost imetnikov motornih vozil, nasproti drugim, ki pretrpijo škodo, pa je ta odgovornost solidarna. Res sicer določa zakon, da je imetnik stvari prost odgovornosti, če je škoda nastala izključno zaradi dejanja tretjega (drugi odstavek 177. člena ZOR oziroma jo je dolžan povrniti v razmerju s svojo krivdo, če je zanjo deloma kriv kdo tretji (četrti odstavek 177. člena ZOR), vendar v obeh primerih ni mišljen kot tretji imetnik motornega vozila, ki je bilo udeleženo v prometni nesreči. Sodišče je v pravdnem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil toženec spoznan za krivega - tretji odstavek 12. člena ZPP, ne pa na sklep o izreku vzgojnega ukrepa, ker ne gre za sodbo in ker se s takšnim sklepom ne ugotavlja mladoletnikova krivda - tretji odstavek 483. člena zakona o kazenskem postopku kot del kazenske odgovornosti - prvi odstavek 15. člena kazenskega zakonika Republike Slovenije.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 1.5.1988, v kateri se je smrtno ponesrečila hči tožnice in tožnika oziroma sestra mladoletnega tožnika, je sodišče prve stopnje odškodninski tožbeni zahtevek proti tožencu - toženkinemu očetu zavrnilo, toženki, pri kateri je bila ponesrečenka v času nesreče sopotnica, pa naložilo, naj plača tožnikom 424.000,00 din odškodnine za negmotno in gmotno škodo, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da so tožniki že prejeli 60 % odškodnine od zavarovalnice drugega povzročitelja škode, ki je vozil osebni avtomobil. Pravni temelj odškodninske odgovornosti je videlo v določbi četrtega odstavka 178. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, pri čemer je zavzelo stališče, da je krivdna odgovornost toženke ugotovljena v postopku Km 46/88, pravdno sodišče pa je vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Prvo sodišče je pravilno uporabilo četrti odstavek 178. člena ZOR in "predlog za obnovo kazenskega postopka, ki je izredno pravno sredstvo, v času odločanja o odgovornosti prvotožene stranke za škodo, ki jo je povzročila tožeča stranka, ni bila spremenjena". Pavšalne pritožbene navedbe o previsoki odškodnini za psihične bolečine in materialno škodo ne držijo.

Proti tej sodbi vlaga revizijo toženka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga revizijskemu sodišču, naj ravna v skladu s 395. členom zakona o pravdnem postopku (ZPP). Trdi, da okoliščine ne nakazujejo kazenske odgovornosti toženke. Sodišče prve stopnje ne bi smelo zaključiti zadeve, ampak bi moralo postopek prekiniti do pravnomočne odločitve sodnika za mladoletnike, saj je toženka predlagala obnovo postopka.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je svoj odškodninski zahtevek utemeljila na krivdni odgovornosti obeh toženecev. Iz tožbenih navedb, da se je hči oziroma sestra tožnika smrtno ponesrečila kot sopotnica na toženkinem kolesu z motorjem, in iz temu ustreznih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da gre pri toženki in drugem udeležencu prometne nesreče - vozniku osebnega avtomobila za objektivno odgovornost za škodo od nevarne stvari (173. in nasledji členi ZOR). Tudi sodišče druge stopnje je očitno sprejelo takšno pravno presojo. Obe sodišči pa sta nenatančni v navedbi predpisa, ki naj bi bil pravna podlaga takšne odločitve. Določba četrtega odstavka 178. člena ZOR, ki določa, da odgovorjata za škodo, ki jo pretrpijo drugi, imetnika motornih vozil solidarno, namreč ni samostojen zakonski temelj za odškodninsko odgovornost samo, marveč je le podlaga za določeno obliko obveznosti več dolžnikov zunajpogodbene deliktne odgovornosti - imetnikov motornih vozil. To obliko določa ta predpis kot solidarno. Pravni temelj za odškodninsko odgovornost samo pa je v 173. členu ZOR, ki določa, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo šteje, da izvira iz te stvari, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok, in v prvem odstavku 174. člena ZOR, ki določa, da odgovarja za škodo od nevarne stvari njen imetnik. Iz opisanega torej izhaja, da ureja četrti odstavek 178. člena ZOR, drugače kot v svojih prvih treh odstavkih, objektivno odgovornost imetnikov motornih vozil, nasproti drugim, ki pretrpijo škodo, pa je ta odgovornost solidarna. Sodišče prve stopnje je sprejelo trditve tožene stranke, da je toženec kolo z motorjem zaklepal tako, da je bila toženki onemogočena vožnja z njim, kar pomeni, da ga je to pot vzela protipravno. Tako je pravilno štelo toženko za imetnico nevarne stvari (175. člen ZOR). Končno je pravilno zavzelo stališče, da so trditve tožene stranke o tem, da toženka ni zakrivila prometne nesreče, nepomembne, in ni ugodilo zadevnim dokaznim predlogom tožene stranke. Spričo toženkine objektivne odgovornosti je res nepomembno vprašanje njene krivde za nesrečo in škodo, saj je nekrivdno ravnanje ne oprošča takšne odgovornosti. Tožena stranka tudi ne zatrjuje kakšnih drugih razlogov, ki bi toženko oprostili odgovornosti (177. člen ZOR). Res sicer določa zakon, da je imetnik stvari prost odgovornosti, če je škoda nastala izključno zaradi dejanja tretjega (drugi odstavek 177. člena ZOR oziroma jo je dolžan povrniti v razmerju s svojo krivdo, če je zanjo deloma kriv kdo tretji (četrti odstavek 177. člena ZOR), vendar v obeh primerih ni mišljen kot tretji imetnik motornega vozila, ki je bilo udeleženo v prometni nesreči. Tako se torej pokaže, da je nepomembno, kakšen je oziroma kakšen naj bi bil izid postopka proti mladoletnikom, se pravi, postopka proti takratni mladoletni toženki, ker pač vprašanje njene krivde ni pomembno (mimogrede povedano, je sodišče v pravdnem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil toženec spoznan za krivega - tretji odstavek 12. člena ZPP, ne pa na sklep o izreku vzgojnega ukrepa, ker ne gre za sodbo in ker se s takšnim sklepom ne ugotavlja mladoletnikova krivda - tretji odstavek 483. člena zakona o kazenskem postopku kot del kazenske odgovornosti - prvi odstavek 15. člena kazenskega zakonika Republike Slovenije.) Edina revizijska trditev, da bi moralo sodišče počakati na izid postopka, ki naj bi bil izpeljan na podlagi predloga za obnovo postopka proti mladoletni toženki, je potemtakem neutemeljena in torej ne gre za primer iz drugega odstavka 195. člena ZPP, saj je bilo za pravilno uporabo materialnega prava dejansko stanje popolno ugotovljeno. Stališče sodišča druge stopnje do vprašanja vpliva toženkine krivde je sicer drugačno, vendar je bila njegova odločitev o zavrnitvi pritožbe toženke pravilna.

Revizijsko sodišče je preizkusilo po uradni dolžnosti še, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, kar zadeva višino prisojene odškodnine, in mora na to odgovoriti pritrdilno. Ker ob takšnem preizkusu tudi ni ugotovilo kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in ker uveljavljani revizijski razlog, kot rečeno ni podan je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).