Jedro

Pogodba, ki jo sklene nekdo v imenu drugega kot pooblaščenec brez njegovega pooblastila, zavezuje samo, če jo neupravičeno zastopani pozneje odobri. Takšne trditve ni ponujala nobena od pravdnih strank, zato je šteti, kot da pogodba sploh ni bila sklenjena, na kar se je sklicevala že sama tožeča stranka v vlogi z dne 19. 3. 2014. To pa pomeni, da na ta način sklenjena pogodba med pravdnima strankama ni ustvarila nobenega učinka. Že takšna ugotovitev izključuje podlago za utemeljenost izpodbojnega zahtevka tožeče stranke na razveljavitev tako sklenjene pogodbe med pravdnima strankama.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v petnajstih dneh povrniti 654,72 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev pravnega učinka pogodbe o odstopu terjatve do družbe S., d.o.o., v višini 12.614,42 EUR z dne 1.6.2012, v razmerju med pravdnima strankama. Zavrnilo je tudi zahtevek na plačilo 12.614,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.6.2012 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.064,45 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V pritožbenem roku je pritožbo zoper izpodbijano sodbo vložila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje na prvo stopnjo, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je v pravočasnem odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo na naslednjih dejanskih ugotovitvah: - na podlagi naročila tožeče stranke je tožena stranka 14.4.2012 tožeči stranki dobavila elektromaterial in ji izstavila račun v višini 12.614,42 EUR z zapadlostjo 14.5.2012, - 1.6.2012 je bila sklenjena izpodbijana cesijska pogodba, s čimer je tožeča stranka poravnala svojo obveznost do tožene stranke po računu št. 250125, - izpodbijano cesijsko pogodbo je podpisal vodja finančne službe tožeče stranke I. V., - pravdni stranki sta že v preteklosti sklepali pogodbe o odstopu terjatev in verižne kompenzacije za poravnavanje medsebojnih obveznosti.

Utemeljen je pritožbeni očitek v tistem delu, ko očita prvostopenjskemu sodišču, da je ugotavljalo dejansko stanje izven trditvene podlage pravdnih strank in sicer v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja pooblastila za podpis sporne cesijske pogodbe s strani vodje finančne službe I. V. Trditve v tej zvezi je najprej podala tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 19.3.2014 z navedbo, da podpis na pogodbi ni skladen s podpisom nekdanjega zakonitega zastopnika tožeče stranke. Takšni trditvi v pripravljalni vlogi z dne 21.3.2014 tožena stranka ni nasprotovala, saj se je zgolj sklicevala, da bi v tem primeru šlo za nično pogodbo, iz katere tožeča stranka ne bi imela nobene terjatve do toženca. Ob tem, ko tožeča stranka tudi v pritožbi vztraja pri trditvi, da izpodbijana pogodba nima pravnega učinka, ker je ni podpisala pooblaščena oseba, je pritrditi njenemu stališču, da je v tem smislu šlo za med pravdnima strankama nesporno dejstvo. Nobena od pravdnih strank namreč ni zatrjevala podlage, na podlagi katere bi lahko vodja finančne službe tožeče stranke veljavno podpisal izpodbijano pogodbo (npr. pooblastilo o zaposlitvi po 80. členu Obligacijskega zakonika). Ob takšni trditveni podlagi pravdnih strank je materialnopravno zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da nobena od pravdnih strank ni ponudila dokaza glede neobstoja pooblastila s strani podpisnika pogodbe na strani tožeče stranke. Ker to dejstvo glede na podane trditve v toku postopka pred prvostopenjskim sodiščem očitno med pravdnima strankama ni bilo sporno, ga nobena od pravdnih strank ni bila dolžna dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi izven okvira trditvenih navedb pravdnih strank na obstoj relevantnega dejstva obstoja pooblastila I. V. za podpis sporne pogodbe lahko sklepalo iz obravnavanega dejanskega stanja v drugih postopkih, kjer naj bi se ugotavljalo to dejstvo kot sporno.

Pritožbeno sodišče zato pritrjuje pritožbenemu očitku, da je prvostopenjsko sodišče v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje, ki je nasprotno od med strankama nespornih in skladnih navedb. Ker se je tožeča stranka v pravdi sklicevala na neobstoj pooblastila I. V. za podpis izpodbijane pogodbe o odstopu terjatve in tožena stranka tej dejanski okoliščini ni nasprotovala, bi prvostopenjsko sodišče upoštevanje tako zatrjevanega dejstva lahko zavrnilo zgolj v primeru, da bi šlo za nedopustno razpolaganje z zahtevkom v smislu tretjega odstavka 3. člena ZPP. Za takšen očitek v konkretnem primeru ni nobene dejanske podlage. To pa pomeni, da je tako zatrjevano in med strankama nesporno dejstvo potrebno upoštevati kot del dejanske podlage za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Ne glede na navedene ugotovitve o nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja s strani prvostopenjskega sodišča, pa le-to ni vplivalo na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi.

Pogodba, ki jo sklene nekdo v imenu drugega kot pooblaščenec brez njegovega pooblastila, zavezuje samo, če jo neupravičeno zastopani pozneje odobri (prvi odstavek 73. člena OZ). Takšne trditve ni ponujala nobena od pravdnih strank, zato je šteti, kot da pogodba sploh ni bila sklenjena, na kar se je sklicevala že sama tožeča stranka v vlogi z dne 19.3.2014. To pa pomeni, da na ta način sklenjena pogodba med pravdnima strankama ni ustvarila nobenega učinka. Že takšna ugotovitev izključuje podlago za utemeljenost izpodbojnega zahtevka tožeče stranke na razveljavitev tako sklenjene pogodbe med pravdnima strankama.

Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da naj bi bila tožena stranka posledično neupravičeno obogatena, ker je na podlagi nične pogodbe prejela plačilo terjatve, ki jo je tožeča stranka imela do svojega dolžnika. Ničnost pogodbe med pravdnima strankama posledično pomeni, da na toženo stranko ni prešla terjatev tožeče stranke do dolžnika. Zato je materialnopravno zmotno sklepanje pritožnika v pritožbi, da naj bi bila tožena stranka neupravičeno obogatena na račun tožeče stranke. Tako se tudi ob upoštevanju dejanske podlage, na katero se v pritožbi sklicuje pritožnik, izkaže, da je materialnopravno pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi dajatvenega zahtevka na plačilo 12.614,42 EUR.

Posledično se pritožbeno sodišče ni bilo dolžno opredeljevati do preostalih pritožbenih navedb, ki se tičejo ugotovitev prvostopenjskega sodišča o obstoju predpostavk izpodbojnosti iz prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP.

Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna povrniti nastale stroške pritožbenega postopka toženi stranki v skladu z Odvetniško tarifo po tar. št. 3210 (545,60 EUR), povečano za 22 % DDV.