Jedro

SPZ je opustil konstrukcijo posesti pravice in na tej podlagi varstvo služnosti ni več mogoče. Vendar za posestno varstvo zadošča že delna oblast nad stvarjo. Služnost je po svoji vsebini omejitev lastninske pravice. Za stvarne služnosti velja, da omejujejo uporabo tuje stvari. V teoriji in sodni praksi ni sporno, da izvrševanje dejanske oblasti, ki sicer lahko ustreza tudi vsebini služnosti, šteje za dejanski posestni položaj, ki opravičuje tistega, ki to oblast zatrjuje, do posestnega varstva.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdita sklep sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom v zvezi s popravnim sklepom v točki I. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek A. K. in M. T.. Identičnemu tožbenemu zahtevku ostalih tožnikov je v točki II. v pretežni meri ugodilo.

Odločilo je, da je toženka dolžna opustiti vsako poseganje v posest hoje in voženj preko parcel št. 92 in 95, vl. št. 411 k.o. S. v korist tožnikov (točka II/1 izreka), da mora odstraniti leseno ograjo, kole, deske, plohe ter verigo in železno rampo s poti, ki poteka preko parc.št. 92 in 95 k.o. S. (točka II/2 v zvezi s popravnim sklepom) in ji v prihodnje prepovedalo, da bi se s postavitvijo kakršnihkoli ovir preprečila ali otežila nadaljnje izvrševanje posesti poti preko parc.št. 92 in 95 k.o. S. (točka II/3). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II/4 izreka v zvezi s popravnim sklepom). Pravdne stroške v višini 1.275,94 EUR je naložilo v plačilo toženi stranki.

S popravnim sklepom je odpravilo očitno pisno napako v točki II/2 izreka tako, da je v drugi vrstici izpustilo pomotoma zapisano besedo: „jarek“.

Proti sklepu vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

Tožeča jo vlaga proti odločitvi o odstranitvi ovir s poti (točka II/2 v zvezi s točko III izreka). Meni, da je prišlo do očitne pisne napake in bi moralo sodišče toženi stranki naložiti tudi, da zasuje jarek na poti. Predlaga, naj prvo sodišče odpravi pisno pomoto, podrejeno vlaga pritožbo in se smiselno zavzema za spremembo sklepa v nakazani smeri.

Tožena stranka sklep izpodbija v ugodilnem delu (točka II/1, 2, 3, III). Uveljavlja vse v 1. odst. 338. člena ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in zavrženje tožbe ali zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno vrnitev zadeve v prvotno sojenje prvemu sodišču. Očita mu zmotno uporabo materialnega prava – 32. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Trdi, da je tožeča stranka vložila konfesorno tožbo po 212. členu SPZ v zvezi s 1. odst. 99. člena istega zakona. Po pozivu sodišča je šele na glavni obravnavi 26.5.2009 brez ustrezne trditvene podlage uveljavljala posestno varstvo. Postavila je nov tožbeni zahtevek, ki se kvalitativno razlikuje od tožbenega zahtevka v tožbi z dne 17.10.2008. Temelji na drugi pravni podlagi (32. in 33. člen SPZ). Tožniki so za motenje posesti izvedeli že v septembru 2008. S spremembo tožbe so zamudili prekluzivni rok za motenjsko tožbo. Sodišče bi jo moralo zavreči. Storilo je več bistvenih kršitev pravil postopka. Kljub toženkinemu nasprotovanju spremembi tožbe ji ni pustilo primernega časa za odgovor nanjo in storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP. S prepoznim pozivom za popravo tožbe je kršilo določila ZPP v členih 269 do 275. Nadalje je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do ugovorov tožene stranke o nesklepčnosti tožbenega zahtevka, ni ugotavljalo zadnjega mirnega posestnega stanja in zatrjevanega motenja od leta 2002 naprej, odločalo je mimo trditvene podlage tožeče stranke in protispisno. Dokazna ocena je nekritična do celostne zadeve. Do ugovorov na spremembo tožbe (ali na dopolnitev ali popravo) se ni opredelilo. Tožena stranka je ugovarjala neidentificiranemu odstranitvenemu zahtevku. Ob spremembi tožbe je bila tožeča stranka s konkretizacijo (koli, deske, plohi, veriga, železna rampa, jarek) prekludirana, ker je tožbeni zahtevek (prepozno) razširila. Izrek sklepa v zvezi z jarkom je v nasprotju z obrazložitvijo, ker je nadaljnja bistvena kršitev pravil postopka. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in procesnih kršitev je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče ni ugotavljalo zadnjega posestnega stanja. Če bi sledilo izpovedbi toženke in njenim pričam, bi ugotovilo, da je bila tožnikom posest motena že več let pred vloženo tožbo. O tem tudi ni zaslišalo vseh prič, ki jih je predlagala toženka.

Tožeča stranka je na vročeno pritožbo tožene stranke odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Tožena stranka na pritožbo tožeče ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

V obravnavanem primeru gre za spor o motenju posesti med tožniki, ki so v svojih trditvah res zatrjevali pravico hoje in voženj za svoje gospodarske potrebe po poti, ki delno poteka preko toženkinih zemljišč parc.št. 92 in 95 k.o. S., in toženko, za katero so zatrjevali, da je posegla v njihov dotedanji način uporabe dela njene nepremičnine. Trdili so, da je v septembru 2008 s postavitvijo neodstranljivih fizičnih ovir na pot ovirala dostop oziroma jim vožnjo in hojo preprečila. Čeprav so zatrjevali pravico vožnje in hoje po toženkinem zemljišču, kar v posestnem sporu glede na 2. odst. 33. člena SPZ in 426. člen ZPP ni pravno relevantno, tožba ni bila nesklepčna. SPZ je opustil konstrukcijo posesti pravice in na tej podlagi varstvo služnosti ni več mogoče. Vendar za posestno varstvo zadošča že delna oblast nad stvarjo. Služnost je po svoji vsebini omejitev lastninske pravice. Za stvarne služnosti velja, da omejujejo uporabo tuje stvari. V teoriji in sodni praksi ni sporno, da izvrševanje dejanske oblasti, ki sicer lahko ustreza tudi vsebini služnosti, šteje za dejanski posestni položaj, ki opravičuje tistega, ki to oblast zatrjuje, do posestnega varstva.

Tožniki so že v tožbi zatrjevali, da je toženka posegla v njihov dotedanji način uporabe njene nepremičnine in jim z nastavitvijo ovir na pot onemogočila dostop do njihovih kmetijskih zemljišč. Tako je bilo zatrjevanje pravice oziroma služnosti že iz tožbenih navedb mogoče razumeti le kot zatrjevanje temelja, ki opravičuje delno oblast na tuji nepremičnini. Zaradi nejasnosti v prvotnem zahtevku (zahtevki iz naslova motenja posesti in služnostne pravice so po vsebini enaki) je bil poziv sodišča tožeči stranki, naj pojasni, kakšno varstvo želi, pravilen, pravočasen in skladen s pravilom o materialnem procesnem vodstvu (285. člen ZPP). V pozivu toženi stranki napačno navedeni rok za odgovor na tožbo, ki ga izpostavlja pritožba tožene stranke, na zakonitost in pravilnost odločanja ni vplivala. Drugih zatrjevanih relativnih procesnih kršitev (členov 269 do 275 ZPP) prvo sodišče ni storilo. Materialno procesno vodstvo, v okviru katerega mora sodišče stranke vzpodbuditi, da dopolnijo navedbe o pravotvornih dejstvih, namreč pride najbolj do izraza na narokih glavne obravnave. Izvaja se lahko ves čas med obravnavo. Zato pritožbeni očitki o prepoznem ukrepanju sodišča niso utemeljeni.

Element materialnega procesnega vodstva je tudi opozorilo, da stranka postavi dejanskemu stanju ustrezen stvarni (tožbeni) predlog, kadar je treba razjasniti, kakšno pravno varstvo stranka želi ali kadar je treba konkretizirati tožbeni zahtevek v objektivnem smislu tako, da bo primeren za izvršbo.

Tožeča stranka je po pozivu sodišča najprej decidirano navedla, da zahteva posestno in ne konfesorno varstvo (list.št. 52). Nato pa še (upoštevaje ugovor tožene stranke o neizvršljivosti zahtevka glede ovir na poti) tožbeni predlog popravila in dopolnila (iz njega izpustila zahtevo po varstvu pravice ter konkretizirala ovire na poti (list.št. 71).

S tem po pravilni ugotovitvi prvega sodišča ni prišlo do spremembe tožbe v smislu 2. odst. 184. člena ZPP. Poprava predloga (ko je tožeča stranka preoblikovala predlog v motenje stvari namesto prvotne pravice) ali pravilnejša formulacija (konkretizacija ovir na poti) namreč ni sprememba tožbe (3. odst. 184. člena ZPP). Prvo sodišče je pravilno uporabilo navedeno procesno pravilo in svojo odločitev na strani 5 sklepa dovolj obrazložilo, da omogoča vsebinski preizkus. Ker ni šlo za spremembo tožbe, poseben rok za izjavo toženi stranki po 5. odst. 184. člena ZPP ni bil potreben. Podatki spisa pa kažejo, da je tožena stranka na popravo tožbe obakrat tudi takoj odgovorila (primerjaj zapisnika glavne obravnave z dne 5.3.2009, list.št. 53 in zapisnik glavne obravnave z dne 26.5.2008 – list.št. 71). Pravica do izjave ji ni bila v ničemer kršena in uveljavljane absolutne bistvene kršitve iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne najde.

Tudi nadaljnje pritožbene trditve tožene stranke o odločanju sodišča mimo trditvene podlage tožeče stranke, o pomanjkanju razlogov o ugovorih tožene stranke in o pravno relevantnih dejstvih za motenjsko pravdo so neutemeljeni.

Trditvena podlaga o pravno pomembnih dejstvih za motenjsko varstvo je bila zadostna že v tožbi in nadaljnjih vlogah tožeče stranke. Podala je tako opis posesti (kateri del nepremičnine tožene stranke so imeli tožniki v posesti – uporabi), motilno dejanje (postavitev ovir na traso poti, ki so jo uporabljali) ter opredelila način posestnega varstva, ki so ga tožniki zahtevali (prepoved nadaljnjega motenja oziroma odreditev vrnitve odvzete posesti ter vzpostavitev posestnega stanja pred motilnim dejanjem: odstranitev ovir s poti – 34. člen SPZ). V okviru podane tožbene trditvene podlage je sodišče pravilno ugotavljalo pravno relevantna dejstva za motenjsko pravdo in jih popolno in v celoti ugotovilo. Povsem primerno in zadosti jasno jih je obrazložilo v razlogih sklepa, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, in zatrjevane absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP v sklepu ne najde. Pritožbena graja v smeri poprave tožbe brez nadaljnjih navedb je zato neutemeljena. Pa tudi kritika, da je sodišče v obrazložitvi samo spreminjalo trditveno podlago tožnikov, ne.

Prav tako pritožba nima prav, da je šlo pri popravi tožbe s konkretizacijo ovir na poti za razširitev tožbenega zahtevka in s tem za prekluzijo glede na materialnopravni rok iz 32. člena SPZ za uveljavljanje posestnega varstva. Tožeča stranka je že v točki IV. tožbe podala navedbe o fizičnih ovirah na poti, jih po ugovoru tožene stranke o neizvršljivosti zahtevka še pred izvajanjem dokazov konkretizirala in dopolnila, dokazni postopek pa jih je po pravilni ugotovitvi prvega sodišča deloma potrdil. S konkretizacijo tožbenega zahtevka zaradi zagotovitve izvršljivosti torej ni prišlo ne do spremembe tožbe ne do novih trditev, ampak do poprave tožbenega zahtevka, podanega že v tožbi. To pomeni, da je zmotno pritožbeno naziranje o prekluziji zahtevka v delu, ki se nanaša na odstranitev kolov, desk, plohov, verige, železne rampe in jarka s poti.

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni prvega tako o pravočasnosti kot o obsegu zahtevanega sodnega varstva. Glede pravočasnosti je utemeljena v prepričljivih razlogih na straneh 6 do 8 sklepa, ki jih pritožbi ne grajata in jim v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Odločitev o naloženih ukrepih, potrebnih za varstvo pred nadaljnjim motenjem, pa grajata obe pritožbi. Očitno pisno napako v točki II/2 izreka pri zapisu „jarek“ je prvo sodišče ustrezno popravilo s popravnim sklepom. S strani tožene stranke uveljavljanega razhajanja med izrekom in obrazložitvijo sklepa na ta način ni več.

Ker pa s popravnim sklepom sodišče ni sledilo navedbam tožeče stranke, jih je zato pritožbeno sodišče obravnavalo kot pritožbo. Pri tem ugotavlja, da je prvo sodišče tudi v tem delu v okviru pravočasno podane trditvene podlage tožeče stranke z zaslišanjem strank in prič popolno in pravilno ugotovilo, katere v tožbi zatrjevane fizične ovire motijo posest tožnikov ter nato o njihovi odstranitvi na podlagi 34. člena SPZ tudi pravilno odločilo. Zanesljivo se je namreč prepričalo, da gre za leseno ograjo, kole, deske, plohe, verigo in železno rampo, medtem ko jarka na poti izvedeni dokazi niso potrdili. Zato je v tem delu zahtevek pravilno zavrnjen, obe pritožbi pa sta neutemeljeni.

V razlogih sodbe je prvo sodišče natančno pojasnilo tudi vsa druga pravnorelevantna dejstva za posestni spor. Po izvedenem dokaznem postopku jih je pravilno in popolno ugotovilo in nato tudi pravilno uporabilo materialno pravo 32. do 34. člena SPZ.

Tako ne držijo pritožbene trditve tožene stranke, da ni ugotavljalo zadnjega posestnega stanja. Na podlagi zaslišanja vseh tožnikov, toženke in prič, predlaganih s strani obeh strank, se je zanesljivo prepričalo, da so imeli tožniki vse do ugotovljenega motenja del toženkine nepremičnine v posesti. Zato je nerelevantno, kaj se je dogajalo od leta 2002 naprej in je prvo sodišče pravilno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov, na katere se za dokazovanje zatrjevanih predhodnih motenj sklicuje pritožba. Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje (1. odst. 33. člena SPZ). Oboje je prvo sodišče ugotovilo in o zahtevanem posestnem varstvu pravilno odločilo. Svojo odločitev je dovolj jasno utemeljilo v razlogih sklepa na straneh 8 in 9, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne v dejanskem in pravnem pogledu.

Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena istega zakona za toženo stranko in v zvezi s 1. odst. 155. člena ZPP za tožečo stranko. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Tožeča, ki je priglasila le stroške z odgovorom na pritožbo, pa z njim ni prispevala k hitrejši rešitvi zadeve na drugi stopnji. Zato naj trpita vsaka svoje stroške tega postopka.