Jedro

Dejstvo je, da je zakonodajalec predpisal nagrado v razponu, da bi se pri odmeri nagrade lahko upoštevale tako aktivnosti kot tudi ostale okoliščine, ki se jih mora upoštevati pri odmeri nagrad v razponu v skladu s 13. členom ZOdvT, pri čemer je treba upoštevati takšne aktivnosti tožnikov, ki sodijo v okvir okoliščin, ki jih navedeni člen navaja (predvsem obseg in težavnost odvetniške storitve, uporabo tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij oz. pravnega specialističnega znanja ali tujega jezika, pomen zadeve ter prihodki in premoženjske razmere stranke). Te okoliščine pa v konkretnem primeru niso podane.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zahtevi za povračilo stroškov tožnikov delno ugodila in odločila, da Carinski urad Sežana trpi stroške postopka in jih je dolžan tožnikoma plačati v znesku 2.214,83 EUR z izplačilom v 30 dneh po vročitvi sklepa, v preostalem delu pa je zahtevo za vračilo stroškov kot neutemeljeno zavrnila. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je Ministrstvo za finance z odločbo 29. 12. 2010 delno ugodilo pritožbama tožnikov zoper odločbo Carinskega urada Sežana št. DT 4242-50/2009-2 z dne 13. 8. 2009 v delu, ki se nanaša na DDV za znotraj Skupnosti pridobljeno blago- motor in katalizator, ki je bilo vgrajeno v dokončno izdelavo vozila ter pripadajoče obresti, v skupnem znesku 334.498,13 EUR in v tem delu odpravilo prvostopenjsko odločbo. Pritožbeni organ je zato v tem delu odločil tudi o povračilu priglašenih stroškov postopka v skladu s petim odstavkom 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Stroški so zaznamovani v višini nagrade za posel 5.687,50 EUR (tarifna št. 2200, količnik 2,5) ter 2.975,50 EUR (tarifna št. 2201, količnik 1,3), materialni stroški v višini 20 EUR (tarifna št. 6002), povečano za DDV po stopnji 20 % ter zakonite zamudne obresti, ki jih je tožnik priglasil. Tožena stranka ugotavlja, da sta tožnika uporabila najvišje dovoljene količnike po Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT). Sklicuje se na 13. člen ZOdvT, ki ga citira. Tožena stranka je po pravičnem preudarku glede na okoliščine primera odločila, da nagrado za posel iz tarifne št. 2200 odmeri z uporabo količnika 1,0 in ne 2,5, kot tožnika predlagata, saj ne gre za zadevo, ki bi zahtevala uporabo tujih pravnih virov, posebno strokovno znanje z izvenpravnih področij, kot tudi ne pravno specialistično znanje ali znanje tujega jezila. Iz enakih razlogov se je odločil, da pri odmeri stroškov pri tarifni št. 2201 uporabi količnik 0,5 in ne 1,3. Glede na sorazmernost uspeha v postopku (53,50 %) znaša nagrada iz tarifnih št. 2200 in 2201 skupaj 1.825,69 EUR, povečano za pavšalni znesek (tarifna št. 6002) v znesku 20,00 EUR in 20 % DDV, tako da priznava stroške v skupni višini 2.214,83 EUR.

2. Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Tožnika sta priglasila nagrado za posel v višini 5.687,50 EUR ter 2.975,50 EUR, ter materialne stroške, DDV in zakonske zamudne obresti. Tožnika se ne strinjata z utemeljitvijo tožene stranke glede višine nagrade, saj objektivno ni mogoče šteti, da predmetna zadeva predstavlja podpovprečno zahtevno zadevo, kar je v konkretni zadevi storila tožena stranka, saj je pri obeh nagradah uporabila količnike, ki so bistveno nižji celo od srednje vrednosti nagrade v razponu, kaj šele od dejanske vrednosti nagrade v predmetni zadevi (srednja vrednost znaša 1,5 oz. 0,9). To pomeni, da je tožena stranka ocenila, da predmetna zadeva ne sodi niti med povprečne zadeve, s čimer se tožnika ne strinjata. Navaja, da so kriteriji, ki so zapisani v 13. členu ZOdvT našteti primeroma, ter v nadaljevanju navaja obseg in težavnost konkretne odvetniške storitve. Navaja, da je bistvo spora v pravilni uporabi določb ZDMV in ZDDV (6. člen ZDMV v zvezi z 38. členom ZDMV in več carinskimi in davčnimi predpisi), glede katerih je pred začetkom konkretnega inšpekcijskega postopka obstajala različna praksa pred različnimi carinskimi uradi. Navaja, da so naloge in odgovornost odvetnika v predmetni zadevi znatno presegle povprečne zadeve, v katerih gre le za različno interpretacijo predpisov. Navaja uporabo tujih pravnih virov, med njimi Uredbo Sveta (EGS) 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (z dne 12. oktober 1992; v nadaljevanju CZ), Uredbo Komisije EGS št. 2454/93 z dne 2. julij 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju: Izvedbene Uredbe), Uredbo Sveta (EGS) št. 2658/87 z dne 23. julij 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi, Direktivo Sveta 2006/112ES z dne 28. november 2006 o skupnem sistemu DDV. Treba je bilo preučiti in razlagati enotno dovoljenje za uporabo postopka pasivnega oplemenitenja, ki ga navaja, ki so ga potrdile vse carinske administracije vseh držav članic EU, ter uporabiti in razlagati Sodno prakso Sodišča EU, na katero se sklicuje tudi sama tožena stranka. Uporabiti je bilo treba pravno specialistično znanje, saj gre za prepletanje pravnih, davčnih, carinskih in postopkovnih vprašanj. Treba je bilo uporabiti tuj jezik, zaradi morebitnih in pogostih napak pri izdelavi prevodov in predpisov v slovenski jezik, predvsem pa je to potrebo, ker Sodna praksa EU, ki se nanaša na relevantna pravna vprašanja, sploh ni prevedena v slovenski jezik. Tožnik navaja, da je več kot očitno, da je pomen zadeve izjemno velik, saj pravno stališče prvostopenjskega organa in tožene stranke, glede pravilne razlage relevantnih predpisov, dejansko pomeni spremembo v praksi več carinskih uradov. Uspešna rešitev pa je pomembna za obe tožeči stranki iz čisto premoženjskega in ekonomskega vidika, saj bi plačilo obveznosti pomenilo izjemno hud udarec zanju. Šlo je tudi za uporabo posebnega strokovnega znanja za izven pravnih področij. To je postopek pasivnega oplemenitenja osebnih vozil, poleg tega pa je bilo pri oceni ekonomskih učinkov morebitnega plačila zneskov po odločbi CU Sežana v postopku z več predlogi za odlog izvršbe carinske obveznosti potrebno ekonomsko znanje. Torej meni, da ni mogoče trditi, da gre za povprečno zadevo, še manj pa za podpovprečno, kot zatrjuje tožena stranka. Sodišču predlagata, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo reši zadevo oz. podrejeno, zadevo vrne organu, ki je odločbo izdal, v ponoven postopek, v obeh primerih pa toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijanem sklepu, prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve. Tožnika poudarjata, da je bistvo spora v pravilni uporabi določb 6. člena ZDMV, v zvezi z 38. členom ZDDV-1 in več carinskimi in davčnimi predpisi, kar že samo po sebi negira večino navedb tožnikov, ki spregledata, da v tem delu s pritožbo sploh nista uspela, temveč sta uspela v delu, ki se nanaša na obračun DDV za znotraj Skupnosti pridobljeno ter na začasno oplemenitenje izvoženo blago. Pripombe na zapisnik glede obračuna DDV sploh ne vsebujejo nobenih navedb, v pritožbi pa je glede tega zgolj razvidno, da tožnika s tako odločitvijo ne soglašata. V zvezi s tem citirata utemeljitev carinskega organa in ugotovitev, da takšna odločitev nima pravne podlage niti v ZDDV-1 niti v carinski zakonodaji, sklicujoč se na Pravilnik o izpolnjevanju enotne upravne listine. Tožnika izpodbijata pravilnost ugotovitev glede šifre, predvidene za vpisovanje vrednosti evropskega blaga. Navedeno ne izkazuje tožbenih trditev glede uporabe tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja za izven pravnih področij, pravnega specialističnega znanja ter tujega jezika. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Sodišče je vpogledalo v upravne spise v zadevi, ki se vodi pred tem sodiščem pod opr. št. I U 229/2011 in v sodni spis pridobilo odločbo Ministrstva za finance z dne 29. 12. 2010. 5. Tožba ni utemeljena.

6. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. 13. člen ZOdvT glede višine nagrad v razponu določa, da se nagrada določi po pravičnem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin, predvsem obsega in težavnosti odvetniške storitve, uporabo tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij oz. pravnega specialističnega znanja ali tujega jezika, pomena zadeve ter prihodkov in premoženjskih razmer stranke. V povprečnem primeru se določi srednja vrednost nagrade v razponu. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da v delu, v katerem sta tožnika uspela in kateri je predmet tega postopka, glede na kompleksnost tako dejanske kot materialnopravne podlage, šlo za primer, ki ni povprečno zahteven. Pri tem sodišče upošteva tožnikovo angažiranje tako v pripombah kot tudi v pritožbi glede odločanja o vprašanju obdavčitve z DDV za znotraj Skupnosti pridobljeno in vgrajeno blago, kar vpliva na presojo težavnosti zadeve. V delu, kjer sta tožnika uspela, to je obračun DDV za znotraj Skupnosti pridobljeno blago, izvoženo na začasno oplemenitenje, tudi ne gre za uporabo tujih pravnih virov ter posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij oz. pravnega specialističnega znanja ali tujega jezika, da bi bilo potrebno upoštevati višjo nagrado, kot je dovoljena.

7. Tožnikovi očitki, da je bistvo spora v pravilni uporabi določb ZDMV v zvezi z ZDDV (6. člen ZDMV in 38. člen ZDDV-1) in več carinskih in davčnih predpisov, pa so za odločitev v tem sporu brezpredmeten, saj tožnik v tem delu ni uspel, zato se sodišče glede tega niti ne opredeljuje, ker na odločitev ne vplivajo. Sklicevanje na CZS, Izvedbeno Uredbo ter druge Uredbe, ki jih carinski organi in udeleženci v carinskih postopkih uporabljajo, pa po mnenju sodišča tudi sicer ne predstavljajo uporabe tujih pravnih virov.

8. Po mnenju sodišča je tožena stranka preudarek, ki ji gre po določbi 13. člena ZOdvT, tudi uporabila v okviru pooblastil, ki ji ga navedeni člen daje, ki je po mnenju sodišča tudi pravičen. Vrednostni okvir oz. presoja težavnosti zadeve kot povprečne oz. nadpovprečne, kot tožnik nakazuje v tožbi, ko meni, da mu gre glede na zahtevnost vsaj srednja vrednost nagrade v razponu, po povedanem v obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča ni izpolnjen. Tudi ni razvidno, katera sodna praksa SEU je bila uporabljena oz. jo je tožnik prevedel, ki bi se nanjo uspešno skliceval v delu, v katerem je uspel. Potemtakem ne drži tožnikov očitek glede uporabe tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij, pravnega specialističnega znanja ali tujega jezika, pomen zadeve ter prihodkov in premoženjskih razmer stranke. Slednje tožnik navaja v okviru predloga za odlog izvršbe, zato na presojo težavnosti konkretne zadeve niti nima vpliva.

9. Po mnenju sodišča je tožena stranka pravičen preudarek primerno pojasnila in pri odmeri nagrade upoštevala spodnji minimumu v razponu, saj tožena stranka nikjer ne šteje, da gre za povprečen primer, kar je tudi pojasnila. Dejstvo je, da je zakonodajalec predpisal nagrado v razponu, da bi se pri odmeri nagrade lahko upoštevale tako aktivnosti kot tudi ostale okoliščine, ki se jih mora upoštevati pri odmeri nagrad v razponu v skladu s 13. členom ZOdvT, pri čemer je treba upoštevati takšne aktivnosti tožnikov, ki sodijo v okvir okoliščin, ki jih navedeni člen navaja. Te pa v konkretnem primeru tudi po mnenju sodišča niso podane.

10. Ker je po mnenju sodišča izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 11. Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.