Jedro

Tožnik v tem sporu zahteva odpravo dokončne odločbe o znižanju njegove pokojnine in da mu toženec izplača celoten neizplačan del njegove pokojnine. Sporno razmerje med strankama v postopku je bilo pravnomočno urejeno z odločbo toženca, s katero je toženec odločil glede višine pokojnine in izplačila pripadajoče razlike pokojnine po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013 in v skladu z določbami ZOPRZUJF-a. Tožnik si svojega pravnega položaja v tem sporu ne more več izboljšati. Toženec je s pravnomočno odločbo odločil tudi, na kakšen način se tožniku za nazaj izplača pripadajoča razlika in mu del te razlike tudi izplačal. Ker je bilo v zadevi tako že pravnomočno odločeno na podlagi določb ZOPRZUJF-a, bi moralo sodišče prve stopnje ob svojem odločanju to ugotoviti in v skladu z 274. členom ZPP tožbo zavreči.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter tožba zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženke št. ... z dne 17. 1. 2013 in z dne 27. 8. 2012 (I. točka izreka) ter toženko zavezalo, da je dolžna za čas od 1. 6. 2012 do vključno 22. 3. 2013 tožniku plačati razliko med že izplačanimi in pripadajočimi mesečnimi zneski starostne pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od zapadlosti vsakokratnega zneska razlike pokojnine v plačilo do plačila, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe (II. točka izreka sodbe) in tožeči stranki povrniti 248,03 EUR stroškov postopka v roku 15 dni (III. točka izreka sodbe).

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo na odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013, ki je kot protiustavne razveljavilo drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF; Ur. l. RS, št. 40/2012), ker je ocenilo, da je z njim prišlo do kršitve 14. člena Ustave RS. Ustavno sodišče RS je tudi odredilo način izvršitve svoje odločitve in sicer tako, da je toženki naložilo, da brez odlašanja izda nove odločbe vsem prizadetim uživalcem, ki jim je bila pokojnina zmanjšana na podlagi protiustavnih zakonskih določb. Sodišče prve stopnje je menilo, da je potrebno, ob uporabi drugega odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), izpodbijani odločbi, ki temeljita na razveljavljenih določbah ZUJF-a, kot nezakoniti odpraviti in odprava odločb učinkuje za nazaj od 1. 6. 2012 dalje, ko je bilo poseženo v višino pravnomočno priznane pokojninske dajatve. Sodišče je zaradi odprave pravnih posledic nezakonitega posega v višino pokojnine odredilo, da je toženka dolžna tožniku plačati razliko med že izplačanimi in pripadajočimi mesečnimi zneski pokojnine. Menilo je, da razveljavljenih določb ZUJF-a ni mogoče uporabiti za razmerja, nastala pred tem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Menilo je, da tudi ni mogoče upoštevati določil Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZOPRZUJF; Ur. l. RS, št. 47/2013), ki med drugim ureja izplačilo razlike v dveh obrokih in sicer, ob ustavno skladni razlagi, iz istih razlogov, zaradi katerih so bili razveljavljeni drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF-a. Tožnik je v skladu z 277. členom prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) in 197. členom veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012) upravičen do zakonskih zamudnih obresti, saj pokojninski prejemki, priznani s pravnomočno in izvršljivo odločbo, za nezakonito zmanjšani del na protiustavni zakonski podlagi, ob zapadlosti v plačilo, niso bili izplačevani. Ker so zamudne obresti objektivna posledica zamude v izpolnitvi denarne obveznosti, ki je v obravnavani zadevi izključno posledica razveljavljene protiustavne zakonske ureditve, jih je toženka dolžna obračunati in izplačati.

Zoper sodbo se pritožuje toženka. Navaja, da je, skladno z določili ZOPRZUJF in odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 14. 3. 2013, tožniku dne 24. 6. 2013 izdala novo odločbo, v kateri je določila novo višino pokojnine od 23. 3. 2013 dalje, ugotovila pripadajočo razliko ter način izplačila le-te. Način plačila razlike v dveh obrokih je določen v prvem odstavku 3. člena ZOPRZUJF. Toženka je tako z navedeno odločbo z dne 24. 6. 2013 v celoti in skladno z ZOPRZUJF in ustavno odločbo „sanirala“ sporno stanje ter tako odprava izpodbijanih odločb ni potrebna, saj bi le-to, oziroma učinki odprave, bili v neskladju z določbami ZOPRZUJF. Odločba z dne 24. 6. 2013 res učinkuje za naprej, vendar je toženka s to odločbo prave posledice razveljavljenih določb ZUJF v celoti sanirala tudi za nazaj, saj je tožniku priznala izplačilo razlik za celotno obdobje za nazaj (za čas od 1. 6. 2012 do 22. 3. 2013; specifikacija pripadajoče razlike je razvidna iz tabele odločbe z dne 24. 6. 2013). Odločba z dne 24. 6. 2013 je tudi pravnomočna, saj se tožnik zoper njo ni pritožil in se je tako tožnik dejansko strinjal, da se mu razlika izplača v dveh obrokih in brezobrestno. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožniku potrebno izplačati razliko med že izplačanimi in pripadajočimi mesečnimi zneski starostne pokojnine v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe, je v nasprotju z določbo prvega odstavka 3. člena ZOPRZUJF, ki določa, da se uživalcem pokojnin, za katere obstoja obveznost poračuna razlike neposredno po odločbi Ustavnega sodišča RS odpravi tako, da se jim izplača razliko v dveh obrokih, in sicer v višini 20 % pripadajočega zneska razlike z izplačilom pokojnin za mesec junij 2013 in v višini 80 % pripadajočega zneska razlike z izplačilom pokojnine za mesec maj 2013. Gre za veljaven zakon, ki ga je potrebno v skladu z načelom zakonitosti spoštovati in upoštevati pri svojih odločitvah. Sodišče ni navedlo razlogov zakaj meni, da določb ZOPRZUJF ni mogoče upoštevati oziroma, da tega zakona ne sme uporabiti. Po mnenju pritožnice tudi ni pravno dopustno, da bi tožnik pridobil dva izvršilna naslova, kar tudi ne bi bilo v skladu z načelom enakosti in ustavno skladno razlago razlogov odločbe z dne 14. 3. 2013, zaradi katerih je prišlo do razveljavitve spornih določb ZUJF. Meni, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev in ni upoštevalo vsebine odločbe z dne 24. 6. 2013 in njene pravnomočnosti. Sodba ima tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, skladno z določbo 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Sodišče je glede priznanja zakonskih zamudnih obresti zmotno uporabilo materialno pravo. Do začetka učinkovanja ustavne odločbe (23. 3. 2013) oziroma do dneva, ko je bila odločitev Ustavnega sodišča RS javno objavljena in znana (18. 3. 2013) toženka ni mogla biti v zamudi in zatorej plačilo zakonskih zamudnih obresti ne more biti v njeno škodo. Toženka je pravočasno, v roku 60 dni, izvršila odločitev Ustavnega sodišča RS, saj je tožnik prvo nakazilo polne pokojnine, skupaj z izplačano razliko pokojnine za čas od 23. 3. 2013 do 31. 3. 2013, prejel pri nakazilu pokojnine za mesec april 2013, to je 30. 4. 2013. Tako toženka roka 60 dni, kot ga določata prej veljavni prvi odstavek 277. člena ZPIZ-1 oziroma sedaj veljavni prvi odstavek 197. člena ZPIZ-2, ni zamudila in tako „objektivna posledica zamude“, kot to razlaga sodišče prve stopnje, ni nastopila. Tožniku se zakonske zamudne obresti od neizplačanega dela pokojnine ne morejo priznati, saj ZOPRZUJF določa izplačilo razlike v nominalni vrednosti (drugi odstavek 3. člena), se pravi brez obresti. V kolikor bi zakonodajalec, kot tudi Ustavno sodišče RS menilo, da prizadetim uživalcem pokojnin v obravnavanih zadevah gredo tudi obresti, bi le-to posebej uredil. Toženka ni dolžna plačati priznanih in odmerjenih stroškov postopka, saj je tožbeni zahtevek neutemeljen.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba utemeljena, saj je bilo v predmetni zadevi odločeno v zadevi, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom ZDSS-1 preizkušalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 17. 1. 2013, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper ugotovitveno odločbo toženke z dne 27. 8. 2012. S slednjo je bilo odločeno, da starostna pokojnina, ki jo prejema tožnik, od 1. 6. 2012 znaša 664,09 EUR na mesec.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, ki izhaja tudi iz listin v sodnem spisu. Tožniku je bila z odločbo z dne 10. 11. 2011 priznana in odmerjena pravica do starostne pokojnine, ki je za mesec maj 2012 znašala 814,09 EUR. Z dnem 31. 5. 2012 je začel veljati ZUJF, ki je v 143. členu določal, da se morajo pokojnine, ki do 30. 5. 2012 presegajo 622,00 EUR, s 1. junijem 2012 uskladiti tako, da se zmanjšajo za različne zneske, če so te pokojnine tudi obveznost državnega proračuna. Tožniku se je tako z ugotovitveno odločbo toženke z dne 27. 8. 2012 pokojnina znižala na 664,09 EUR. Tožnik se s to odločbo ni strinjal in se je pritožil. O pritožbi je toženka odločila z odločbo z dne 17. 1. 2013, s katero je pritožbo zavrnila. Tožnik je zoper dokončno odločbo vložil tožbo, saj je menil, da je z izpodbijanima odločbama nezakonito in protiustavno poseženo v pridobljeno pravico.

Drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF so vplivali na tiste pokojninske prejemke, ki so bili višji od 622,00 EUR in za plačilo katerih RS v skladu s prvim odstavkom 232. člena ZPIZ-1 zagotavlja sredstva iz državnega proračuna, ker so bile pravice priznane ali odmerjene pod posebnimi pogoji. Znižanje je, po podatkih toženke, prizadelo 28.253.000 upravičencev, ki so prejemali pokojnino v znesku nad 622,00 EUR.

Po sprejetju ZUJF je toženec zavarovance, katerim je znižal pokojninske prejemke z dopisom obvestil, da se jim na podlagi 143. člena ZUJF pokojnina zniža z veljavnostjo od prvega dne naslednjega meseca po uveljavitvi ZUJF (za mesec junij). Glede navedenega dopisa toženke je Ustavno sodišče RS v obrazložitvi sklepa pod št. U-I-162/2012 z dne 12. 7. 2012 navedlo, da mora odločanje o izpolnjevanju pogojev za pridobitev pokojnine in njeni odmeri, kar pomeni oblastno dejanja nosilca javnega pooblastila, s katerim se odloča o pravici, obveznosti in pravni koristi posameznika, biti odločeno v predpisanem postopku z upravno odločbo in zato mora pristojni organ ob ustavno skladni razlagi ZUJF, na njegovi podlagi, višino pokojnine določiti z upravno odločbo, čeprav ZUJF izdaje nove odločbe izrecno ne določa, oziroma navedeno spremembo imenuje „usklajevanje pokojnin in drugih nadomestil ter prejemkov“. Nadalje je Ustavno sodišče RS menilo, da dopisa toženke ni mogoče šteti za konkretni, posamični akt, ki se nanaša na določen primer s ciljem, da povzroči neposredni učinek v pravicah in obveznostih posameznika, zato ni pravno upošteven izraz oblastvene volje pristojnega organa.

Toženec je nato izdal ugotovitvene odločbe, tudi tožniku in sicer njemu dne 27. 8. 2012, s katero je odločil koliko znaša od 1. 6. 2012 pokojninska dajatev.

Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 razveljavilo drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF. Toženki je naložilo, naj vsem uživalcem pokojnin, ki jim je bila odmerjena pokojnina na podlagi razveljavljanih določb, izda nove odločbe o odmeri pokojnine, upoštevaje ureditev, ki je veljala pred začetkom učinkovanja razveljavljenih določb ZUJF. Pri tem je Ustavno sodišče RS navedlo, da tako opredeljeni način izvršitve zakonodajalcu ne preprečuje, da zakonsko uredi odpravo posledic razveljavljene ureditve za nazaj.

Zakonodajalec je na podlagi zgoraj navedenega sprejel Zakon o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ - ZOPRZUJF. Za vse uživalce pokojnin, ki so bile usklajene po določbah razveljavljenega drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF se je določil način odprave posledic razveljavitve navedenih določb ter roki in način poračuna razlike in sicer na takšen način, da se vsem uživalcem pokojnin na podlagi pravnomočnih odločb, usklajenih po določbah drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF, izplača razlika med zneskom pokojnin, ki bi jim pripadal za posamezni mesec brez uskladitve po ZUJF in zneski pokojnin, usklajenih po ZUJF, za obdobje do 22. marca 2013 oziroma do 31. 12. 2012 za dele pokojnin z upoštevanjem obdobji pokojninske dobe do 31. marca 1992 pri nosilcih zavarovanja v drugih republikah nekdanje SFRJ. Na takšen način se je opravil poračun tudi uživalcem pokojnin, usklajenih po razveljavljenih določbah ZUJF, za katere obstaja obveznost poračuna razlike neposredno po odločbi Ustavnega sodišča RS. Tem uživalcev Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije izplača razliko v dveh obrokih, in sicer v višini 20 % pripadajočega zneska razlike z izplačilom pokojnin za mesec junij 2013 in v višini 80 % pripadajočega zneska razlike z izplačilom pokojnin za mesec maj 2013. Zavod je dolžan uživalcem izdati odločbe najpozneje do konca junija 2013. Ta odločba se šteje za odločbo, s katero je ta organ ugodil pritožbi uživalca za izplačilo pokojnine brez uskladitve po ZUJF, če o njej še ni odločil. Tožniku je toženka 24. 6. 2013 pod št. ... izdala odločbo, s katero je, kakor to izhaja iz obrazložitve te odločbe, odločila glede višine pokojnine in izplačila pripadajoče razlike pokojnine po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013 in v skladu z določbami ZOPRZUJF-a. Odločila je, da starostna pokojnina, ki jo prejema tožnik, od 23. marca 2013 znaša 814,90 EUR na mesec. Pripadajoča razlika v znesku 291,37 EUR se izplača z izplačilom pokojnin za mesec junij 2013, pripadajoča razlika v znesku 1.165,498 pa z izplačilom pokojnin za mesec maj 2013. Navedena odločba je po navedbah toženke, katerim tožnik ni ugovarjal, postala pravnomočna.

Na podlagi zgoraj navedenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje dne 12. 9. 2013 izdalo izpodbijano sodbo.

Pritožbeno sodišče je do sedaj odločalo že o več podobnih zadevah, v okviru katerih so tožeče stranke zahtevale odpravo dokončnih odločb o znižanju pokojnine na podlagi 143. člena ZUJF. V zadevah pod opr. št. Psp 484/2013 z dne 25. 11. 2013 in Psp 485/2013 z dne 14. 11. 2013 je zadevi rešilo tako, da je pritožbi toženke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbi zavrglo. Menilo je, da si tožniki po pravnomočnosti odločb z dne 24. 6. 2013 ne morejo več izboljšati svojega pravnega položaja v sporu, kajti toženka je s pravnomočno odločbo odločila tudi, na kakšen način se izplača pripadajoča razlika za nazaj v (v skladu ZOPRZUJF) in je del te razlike tudi že izplačala. Če bi tožeče stranke menile, da je način izvršitve plačila nastalih razlik pokojnin, ki so nastale z zmanjšanjem pokojnin, na podlagi ugotovitvene odločbe, napačne, bi morale zoper odločbo z dne 24. 6. 2013 vložiti pritožbo, kakor so bile pravilno poučene v pouku o pravnem sredstvu. Ker tega niso storile, sodišče ni imelo več podlage za presojo, da je toženka dolžna za čas od 1. 6. 2012 do ključno 22. 3. 2013 izplačati razliko med izplačanimi in pripadajočimi zneski pokojnin, saj je bil način razlike v izdani pravnomočni odločbi urejen na drug način. Sama odprava izpodbijanih odločb pa sama po sebi ne bi v ničemer izboljšala pravnega položaja tožečih strank. Pritožbeno sodišče je v obeh navedenih sklepih menilo, da tudi ni podan pravni interes za vodenje socialnega spora in je tožbo zavrglo na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP. Menilo je, da pritožba utemeljeno, v zvezi s pravnomočno odločbo toženca, smiselno očita kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Tudi v danem primeru pritožbeno sodišče meni, da toženka sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno z odločbo toženke z dne 24. 6. 2013. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka z odločbo z dne 24. 6. 2013 tožniku izdala odločbo, da njegova starostna pokojnina od 23. 3. 2013 znaša 814,90 EUR na mesec in da se mu za nazaj (od 1. 6. 2012) izplačajo pripadajoče razlike (med 814,09 EUR in 664,09 EUR). Tožniku je 20 % razlika bila tudi že izplačana (izplačilo 291,37 EUR dne 28. 6. 2013). Toženka je z odločbo z dne 24. 6. 2013 v celoti sanirala pravne posledice razveljavljenih določb ZUJF tudi za nazaj. Tožnik se je strinjal, da se mu nastala razlika izplača v dveh obrokih in brezobrestno, kakor to navaja toženka v svoji pritožbi.

Pritožbeno sodišče šteje, da ZOPRZUJF velja za nazaj tudi za tiste uživalce pokojnin, ki so vložili tožbe zoper dokončno odločbo o znižanju pokojnine. Navedeno po mnenju pritožbenega sodišča izhaja iz 3. člena ZOPRZUJF, ki izrecno določa, da: „tudi uživalcem pokojnin, usklajenih po razveljavljenih določbah ZUJF, za katere obstaja obveznost poračuna razlike neposredno po odločbi ustavnega sodišča, se poračun opravi na način, določen v prejšnjem členu. Navedenim uživalcem in uživalcem po prejšnjem členu, ZPIZ Slovenije (v nadaljnjem besedilu zavod) izplača razliko v dveh delih in sicer v višini 20 % pripadajočega zneska razlike z izplačilom pokojnin za mesec junij 2013 in v višini 80 % pripadajočega zneska razlike z izplačilom razlike za mesec maj 2013“. Zakon je bil sprejet po nujnem postopku. Iz predloga Vlade RS za sprejem zakona z dne 25. 4. 2013, poročila Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide k predlogu zakona z dne 16. 5. 2013 in iz mnenja zakonodajne pravne službe Državnega zbora RS z dne 13. 5. 2013 določno izhaja, da ZOPRZUJF velja tudi za nazaj, tudi za tiste uživalce pokojnin, ki so vložili tožbe zoper dokončno odločbo in znižanje pokojnine, torej tudi v primeru tožnika.

Vsebina spornega predmeta v tem sporu je razvidna iz tožbenega zahtevka. Tožnik zahteva, da se odpravita odločbi toženke, s katerima se je njegova pokojninska dajatev znižala in izplačevanje starostne pokojnine, priznane in odmerjene s pravnomočno odločbo št. ... z dne 10. 11. 2011 z uskladitvami ter izplačilo razlike od 1. 6. 2012 dalje v višini 150,00 EUR mesečno, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrnitev stroškov postopka.

Vsebina spornega zahtevka tožnika je pomembna zaradi zatrjevanja toženke, da je zahtevek tožnika bil izpolnjen z izdajo odločbe z dne 24. 6. 2013 oziroma da je ZOPRZUJF odpravil vse posledice razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF.

Pritožbeno sodišče, kot je že navedeno, meni, da je zakonodajalec s sprejetjem ZOPRZUJF-a zajel vse prizadete uživalce pokojnin in uredil podlago za izplačilo razlike med zneski pokojnin, ki so točno določeni kategorijam zavarovancem (upokojencev) pripadali pred uveljavitvijo razveljavljenih določb 143. člena ZUJF in zneski pokojnin, ki jih te kategorije prejemajo po odločitvi Ustavnega sodišča RS oziroma po uveljavitvi ZUJF-A. Gre za zelo konkreten predpis, ki je nastal v posledici odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012 z dne 14. 3. 2013. Ustavno sodišče RS je s svojo odločbo (3. točka izreka) tožencu naložilo, naj vsem uživalcem pokojnin, ki jim je bila pokojnina odmerjena na podlagi predpisov iz 1. in 2. točke izreka navedene odločbe, brez odlašanja izda nove odločbe. Obvezno napotilo Ustavnega sodišča RS se nanaša na vse upravičence, tako na tiste, katere odločbe o znižanju pokojnin še niso postale pravnomočne (kot je v tožnikovem primeru) kot na upravičence, ki so bili po izdaji odločb pasivni in so odločbe postale pravnomočne. Hkrati je v svoji obrazložitvi Ustavno sodišče RS zapisalo, da takšen način izvršitve ustavne odločbe ne preprečuje zakonodajalcu, da bi tudi za nazaj zakonsko uredil odpravo posledic razveljavljene ureditve. Zakonodajalec je na podlagi navedenega dejanskega stanja sprejel ZOPRZUJF, ki je začel veljati 1. 6. 2013. Toženec je sledil napotilu Ustavnega sodišča RS in ob uporabi določil ZOPRZUJF-a dne 24. 6. 2013 vsem uživalcem pokojnin, ki jim je bila pokojnina odmerjena na podlagi drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF-a, izdal odločbe.

Kot je razvidno tudi v primeru tožnika, se z izdano odločbo po uradni dolžnosti z dne 24. 6. 2013 (B3), uredi višina pokojnine in izplačilo pripadajoče razlike pokojnine. Z odločbo je bilo za tožnika odločeno, da starostna pokojnina, ki jo prejema od 23. 3. 2013 znaša 814,90 EUR na mesec, pripadajoča razlika v znesku 291,37 EUR se izplača z izplačilom pokojnin za mesec junij 2013, pripadajoča razlika v znesku 1.165,48 EUR pa z izplačilom pokojnin za mesec maj 2014. Zoper navedeno odločbo tožnik ni vložil pritožbe in je postala pravnomočna.

Glede navedb toženke v pritožbi, da so bile z odločbo z dne 24. 6. 2013 sanirane pravne posledice razveljavljenih odločb ZUJF v celoti tudi za nazaj v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 14. 3. 2013 in skladno z ZOPRZUJF, pritožbeno sodišče, na podlagi do sedaj navedenega, meni, da je pritožbena navedba v tej smeri utemeljena.

S pravnomočno odločbo toženke z dne 24. 6. 3013 je bilo odločeno tako o višini pokojnine tožnika, kakor o izplačilu razlike med že izplačanim in pripadajočimi mesečnimi zneski pokojnine, ki se izplačata v dveh obrokih. Po mnenju pritožbenega sodišča je tako toženka z izdano odločbo z dne 24. 6. 2013 odločila o istem sklopu dejstev, ki pomenijo isti historični dogodek, na katerem temelji tudi tožbeni zahtevek.

Tožnik je v tožbi zahteval tudi obresti od neizplačanih zneskov pokojnin, od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF navedeno vprašanje rešil na takšen način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti (2. člen ZOPRZUJF). Na podoben način je nominalizen zakonodajalec določil tudi v 1. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZV-A, Ur. l. RS, št. 118/06). Ustavno sodišče RS je v sklepu št. U-I-15/07-14 z dne 17. 1. 2008, ko je obravnavalo pobudo za oceno ustavnosti prej navedenega zakonskega določila, po katerem se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine izplačajo v nevaloriziranih zneskih, obrazložilo, da takšna ureditev ni v neskladju z ustavnimi jamstvi.

Pritožbeno sodišče meni, da je, navedeno v prejšnji točki, potrebno uporabiti tudi v tem primeru in tako ni mogoče slediti obrazložitvi sodišča prve stopnje, da ni mogoče upoštevati določil ZOPRZUJF v delu, ki določa izplačilo razlike v dveh obrokih in, da je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti.

Sporno razmerje med strankama v postopku je bilo tako, po stališču pritožbenega sodišča, pravnomočno urejeno na način, kakor to izhaja iz citirane odločbe toženke z dne 24. 6. 2013. S to odločbo tožena stranka res da ni odpravila v tožbi napadani odločbi z dne 27. 8. 2012 in 17. 1. 2013, vendar si kljub temu tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Tudi v kolikor bi toženka ali sodišče navedeni odločbi odpravilo, to ne bi vplivalo na ničesar. Tožena stranka je s pravnomočno odločbo odločila tudi, na kakšen način se tožniku za nazaj izplača pripadajoča razlika in mu del te razlike tudi izplačala.

Ker je bilo v zadevi tako že pravnomočno odločeno na podlagi določb ZOPRZUJF-a, bi moralo sodišče prve stopnje ob svojem odločanju dne 12. 9. 2013 to ugotoviti in v skladu z 274. členom ZPP tožbo zavreči. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pri izpodbijani sodbi podana bistvena kršitev določb ZPP iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je, v skladu s 351. členom ZPP ob uporabi drugega odstavka 354. člena ZPP, pritožbi ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo zavrglo.