Jedro

Če je bil tožnik mobiliziran na tistem delu Avstrije, ki ni Koroška, ne more uveljavljati statusa mobiliziranca, saj za to ni pravne podlage ne v prvotnem besedilu Zakona o žrtvah vojnega nasilja, ne v novelah iz leta 1996.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, opr. št. U 70/98-9 z dne 5.10.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.2.1998. Z njo je ta v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote M. z dne 20.1.1997 ter odločila, da se tožniku ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se v upravnem sporu presoja zakonitost upravnega akta, na podlagi materialnega predpisa, ki je veljal v času izdaje odločbe prve stopnje oziroma v času, ko je bilo o pravici odločeno, ne pa s stališča predpisov, ki so bili kasneje uveljavljeni. Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96 - ZZVN) v 4. členu določa, da je v pogojih iz 2. člena zakona žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila z aktom okupacijskih oblasti prisilno mobilizirana (prisilni mobiliziranec v redne vojaške enote okupatorja). Z novelo 2. člena v letu 1996 je bilo določeno, da je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki ji je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno na ozemlju dežele Furlanije - Julijske krajine v Republiki Italiji oziroma na ozemlju dežele Koroške v Republiki Avstriji. Pravilno je stališče tožene stranke, da je v skladu s 3. odstavkom 2. člena navedene novele moral biti prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno na določenem območju. Iz spisa je razvidno, da je tožnik v vlogi navedel, da je bil mobiliziran 24.3.1942 v W.N., tam je bil po lastnih navedbah začasno zaposlen in nastanjen. Prisilni ukrep - vpoklic v vojaške enote agresorja - je bil izvršen izven območja dežele Koroške v Avstriji. Z zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 43/99), ki je začel veljati 19.6.1999, je bil 2. člen dopolnjen. Žrtev vojnega nasilja je tudi oseba, ki je imela ob pričetku izvajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa stalno prebivališče na ozemlju, ki obsega državo in teritorij Republike Slovenije, ne glede na to, na katerem ozemlju je bil prisilni ukrep izveden. Z navedeno dopolnitvijo je zakonodajalec razširil krog upravičencev, vendar navedene pravice gredo upravičencem od uveljavitve spremembe zakona, to je od 19.6.1999 dalje. Na tej podlagi lahko tožnik vloži nov zahtevek.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da se dopolnitev 2. člena (novela ZZVN, Uradni list, št. 44/96) sploh ne nanaša na prisilne mobilizirance, ampak na ostale kategorije žrtev. Iz gramatikalne razlage prvotnega besedila ZZVN tudi ne izhaja, da bi se nasilno dejanje prisilne mobilizacije moralo izvršiti le na ozemlju Republike Slovenije ali pa na ozemlju dežele Koroške v Republiki Avstriji. Tudi ni nobene pravne logike, da bi se priznala mobilizacija na ozemlju dežele Koroške, ne pa tudi v deželi Spodnja Avstrija, kjer leži kraj W.N. Obe deželi se nahajata znotraj državnih meja Republike Avstrije. V času druge svetovne vojne pa je na celotnem ozemlju veljal enak pravni red. Predlaga spremembo sodbe in priznanje uveljavljanega statusa.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča ne v prvotnem besedilu Zakona o žrtvah vojnega nasilja, ne v novelah iz leta 1996 in 1997, ni bilo pravne podlage, da bi se tožniku - glede na dejansko stanje, ki ga sam navaja kot dejansko podlago svojega zahtevka in ki med strankama niti ni sporno - priznal uveljavljani status prisilnega mobiliziranca. Do novele iz leta 1999 je bilo uveljavljani status prisilnega mobiliziranca mogoče priznati le, če je bila prisilna mobilizacija (kar zadeva teritorij Avstrije) izvedena le v določenem delu Avstrije in to na Koroškem, ne pa tudi, če je bila izvedena v drugih krajih. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati pritožbeni ugovori. Glede na določbo 1. člena zakona ne drži, da prvotno besedilo zakona ni zahtevalo, da je bil prisilni ukrep izveden v Sloveniji. Tudi ni res, da se novela iz leta 1996 ne nanaša na prisilne mobilizirance. Kakšen pravni red je veljal na območju celotnega teritorija sedanje Avstrije, pa v tej zadevi ni pomembno, saj gre za predpise RS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.