Jedro

Zagovornikova navedba v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, da je „osumljenčeva prištevnost vprašljiva“, je povsem neobrazložena in se zunajobravnavni senat do nje ni bil dolžan opredeliti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je zoper osumljenega F.K. z uvodoma navedenim sklepom odredila pripor iz pripornih razlogov vplivanja na priče in ponovitvene nevarnosti po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), in sicer od 23.5.2009 od 10.45 ure dalje, ki sme na podlagi tega sklepa trajati najdalj en mesec. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je osumljenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in Vrhovnemu sodišču predlagal, da pripor zoper osumljenca odpravi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. A.F., ki meni, da zahteva ni utemeljena, zaradi česar Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

B.

5. Osumljenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni opredelil, katero od bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja. V zahtevi pa je vložnik navedel, da se zunajobravnavni senat ni opredelil do pritožbenih navedb glede osumljenčeve prištevnosti. Nadalje je vložnik navedel, da je izpodbijani sklep sam s seboj v nasprotju, ker zunajobravnavni senat v obrazložitvi navaja, da sosedje osumljenca niso prijavili, da ne bi prišli z njim v konflikt, v spisu pa je 22 prič, ki so podale prijavo zoper osumljenca. S takšnim zatrjevanjem vložnik po vsebini zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede ponovitvene nevarnosti pa je vložnik navedel, da je šlo le za besedno nasilje in da osumljenec ni imel nikakršnega fizičnega konflikta z oškodovanci. Zaradi svoje starosti in bolezni osumljenec ni sposoben obračunati z nikomer, pa tudi orožja nima. Zgolj nenavadno obnašanje osumljenca ne more biti razlog za pripor.

6. Po pregledu izpodbijanega pravnomočnega sklepa Vrhovno sodišče ugotavlja, da vsebuje tako obrazložitev o utemeljenosti suma, o pripornih razlogih ter nujnosti in sorazmernosti pripora. Očitek vložnika zahteve, da se zunajobravnavni senat ni opredelil glede pritožbenih navedb o osumljenčevi prištevnosti, ni utemeljen. V pritožbi je osumljenčev zagovornik zgolj navedel, da je „osumljenčeva prištevnost vprašljiva“. Če bo pri sodišču nastal sum v osumljenčevo prištevnost, bo sodišče po določbi prvega odstavka 265. člena ZKP odredilo psihiatrični pregled osumljenca. Do omenjene trditve zagovornika, ki je povsem neobrazložena, se zunajobravnavni senat po oceni Vrhovnega sodišča niti ni bil dolžan opredeliti. Sicer pa sodi ugotavljanje osumljenčeve prištevnosti v okvir ugotavljanja dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Nadalje je vložnik po vsebini zatrjeval kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da je izpodbijani sklep zunajobravnavnega senata sam s seboj v nasprotju. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se vložnikove navedbe o nasprotju med izjavami prič in razlogi izpodbijanega sklepa ne nanašajo na odločilna dejstva, zaradi česar zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka tudi v tem delu ni podana. Prav tako vložnik zahteve ne more uspeti s podajanjem lastne ocene osumljenčevega ravnanja, ali je očitana dejanja sploh zmožen ponoviti, saj s tem nasprotuje dejanskim ugotovitvam v izpodbijanem sklepu, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

7. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zahteva osumljenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.