Jedro

Če ravnanja dolžnika, ki sicer lahko pomenijo kršitev pogodbenih določb, niso nevarna za premoženje dolžnika oziroma njegovo sposobnost poplačati dolg, jih ne moremo šteti za pravno relevantna pri uporabi 2. odstavka 270. člena ZIZ.

Obrazložitev

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

O B R A Z L O Ž I T E V Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da začasna odredba, opr. št. I P 1286/2010, z dne 24. 5. 2010, ostane v celoti v veljavi. V omenjenem sklepu o začasni odredbi je sodišče prve stopnje blokiralo denarna sredstva tožene stranke na njenih transakcijskih računih v višini 651.487,42 EUR in prepovedalo toženi stranki ali komu drugemu po njenem nalogu ali pooblastilu v breme transakcijskih računov tožene stranke izplačati kakršenkoli denarni znesek, če bi se zaradi tega izplačila skupno stanje denarnih sredstev tožene stranke na transakcijskih računih znižalo na manj kot 651.487,42 EUR.

Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da sklep o začasni odredbi razveljavi oziroma spremeni tako, da predlog tožečih strank za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne, tožečima strankama pa naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka je v ugovoru obrazložila, zakaj so v obravnavanem primeru vsi pogoji za nastop predpravdnega pobotanja izpolnjeni. Sodišče se glede teh ugovorov ni opredelilo. Tožena stranka vztraja, da sta vtoževani terjatvi ugasnili, takih terjatev pa ni mogoče zavarovati z začasno odredbo. Tudi v zvezi z nevarnostjo se sodišče ni opredelilo do izvedenskega mnenja J. D.. Dejstvo, da ima tožena stranka hčerinske družbe v državah na Balkanu in da z njimi poslovno sodeluje, še ne zadostuje za izpolnitev zakonske domneve iz 4. odstavka 270. člena ZIZ. Poslovanje tožene stranke z njenimi hčerinskimi družbami je običajno in redno. Upniki zaradi dokapitalizacij hčerinskih družb, ki so bile izvedene v letu 2009, niso bili ogroženi v poplačilu svojih terjatev. Tožena stranka vsem upnikom tekoče poravnava obveznosti. Svoj registriran sedež in premoženje ima v Ljubljani, kjer bo potekala morebitna izvršba. Tožena stranka je tožnikoma posredovala vso dokumentacijo v skladu s posojilno pogodbo. Tožnika bi lahko vpogledala v poslovno dokumentacijo, v primeru kršitve posojilne pogodbe, a kršitve ni bilo. Zato tudi ni bila dolžna obveščati nasprotne stranke o reprogramiranju kredita. Spremembe kreditne pogodbe z NLB niso bile takšne, da bi zahtevale izrecno predhodno soglasje tožnikov, zato o spremembah tožnika nista bila obveščena. Tožnika nikoli nista zahtevala preveriti pravilnost izračuna količnika DSCR. Morebitno onemogočanje pregleda poslovne dokumentacije in prikrivanje podatkov o reprogramiranju kreditov, ne bi moglo vplivati na izpolnjenost pogoja nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Navedena ravnanja bi lahko pomenila kršitev posojilne pogodbe in bi lahko vplivala na verjetnost obstoja terjatev. Ne predstavlja pa razpolaganja tožene stranke s premoženjem. Glede povečanja drugih stroškov storitev za 130.000,00 EUR v letu 2009 tožena stranka opozarja na stališče J. D., po katerem je navedeno povečanje skladno z običajno poslovno prakso. Tožena stranka zavarovanja posojil ni zagotovila, ker do kršitve pogodbe ni prišlo. Pa tudi sicer tožena stranka zavarovanja posojila glede na izrecno prepoved v Dogovoru ne bi smela zagotoviti. Toženi stranki zaradi začasne odredbe nastaja velika in nesorazmerna škoda, ki kljub uspešnemu poslovanju pred izdajo začasne odredbe, sedaj trajno ogroža poslovanje tožene stranke (veliki vstopni stroški pri dejavnosti, poslovanje na zahtevnem mednarodnem telekomunikacijskem trgu, izgubljanje kreditne bonitete in konkurenčne prednosti, izguba zaupanja poslovnih partnerjev). Po drugi strani tožnikoma primerljiva škoda v primeru neizdaje začasne odredbe ne bi nastala.

Na vročeno pritožbo sta tožnika odgovorila in sodišču druge stopnje predlagata, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje Pritožba je utemeljena.

V skladu z 270. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami; v nadaljevanju ZIZ) sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije. V skladu z 239. členom ZIZ se določbe tega zakona o izvršbi smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje, če ni drugače določeno. V skladu z 58. členom ZIZ sodišče odloči o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi po prejemu odgovora na ugovor ter izjemoma po opravljenem naroku. Ostalih navedb podanih izven omenjenih procesnih dejanj, sodišče v postopku izdaje začasne odredbe ni dolžno upoštevati. Tako sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ni bilo dolžno upoštevati navedb v repliki na odgovor na ugovor z dne 29. 6. 2010 in pripravljalni vlogi tožnikov z dne 28. 6. 2010, posledično pa jih ni upoštevalo niti sodišče druge stopnje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo verjetnost obstoja vtoževane terjatve, saj so razlogi v prid temu močnejši od razlogov, ki govorijo proti. Ni namreč sledilo ugovornim navedbam, da naj bi tožena stranka pred pravdo pobotala terjatev tožnikov, poleg tega pa le-ta ni zatrjevala, da bi vtoževano terjatev plačala. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo ugovorne navedbe, a je ugotovilo, da predpostavke za izpolnjenost pogoja pobotanja terjatve niso podane. Vztrajanje tožene stranke na stališču, da je prišlo do predpravdnega pobotanja, tudi za sodišče druge stopnje ni verjetno. Tožena stranka namreč v ugovoru z dne 28. 5. 2010 pojasnjuje zgolj utemeljenost samega predpravdnega pobotanja, ne utemelji pa verjetnosti obstoja nasprotne terjatve, ki naj bi bila podlaga za pobotanje. Pojasni zgolj, da gre za nasprotno terjatev iz naslova zmanjšanja kupnine zaradi stvarne napake, brez pojasnila, kakšna stvarna napaka naj bi bila, ali je bila pravočasno grajana, kako ta vpliva na predmet prodaje in za kolikšen znesek naj bi se kupnina zmanjšala. Glede na to, da sta tožnika podlago svoje terjatve natančneje opredelila, je sodišče prve stopnje v tej fazi postopka pravilno ocenilo, da je terjatev verjetno izkazana, pritožbene trditve pa v tem delu neutemeljene.

Utemeljeno pa pritožba izpodbija nadaljnje zaključke sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo tudi obstoj nevarnosti. Razlogi sodišča na koncu 6. strani in začetku 7. so tudi sicer pomanjkljivi in materialnopravno zmotni. Upoštevaje relevantno sodno prakso v zvezi z obstojem nevarnosti pri izdaji začasne odredbe (VSL sklep I Cpg 11/2004, VDS sklep Pdp 223/2005, VSK sklep I Cpg 93/2007, VSM sklep Cpg 311/94, idr.) mora pri izkazu subjektivnega pogoja upnik zatrjevati in verjetno izkazati konkretno ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem, ki meri na izigravanje upnika. Izkazano mora biti dolžnikovo aktivno ravnanje v navedeni smeri. Zgolj objektivna nevarnost za uspešno izvedbo morebitne bodoče izvršbe za izdajo začasne odredbe ne zadostuje. Razpolaganje s sredstvi dolžnika v okviru rednega poslovanja tudi ne more biti utemeljen razlog za izdajo začasne odredbe.

V predmetni zadevi so se stroški storitev tožene stranke v letu 2009 povečali za 130.000,00 EUR, a tožena stranka v ugovoru pojasni razloge za takšno povečanje. Do povečanja je prišlo zaradi vzdrževanja telekomunikacijske opreme, odvetniških, pravnih in notarskih storitev ter stroškov vzpostavitve novih medmrežnih povezav in vzpostavitev novega obračunskega sistema skupaj v višini 126.000,00 EUR. Tožnika sta na takšno pojasnilo v odgovoru na ugovor pavšalno navedla, da trditve tožene stranke niso izkazane. V skladu s 58. členom ZIZ se štejejo neprerekane trditve dolžnika v ugovoru za resnične. Sodišče druge stopnje tako šteje, da je tožena stranka izkazala razloge za povečane stroške storitev, ki pa po mnenju sodišča druge stopnje niso neobičajni ali takšni, da bi jih lahko šteli za nevarnost, ki bi oteževala uveljavitev terjatve, zato ne predpostavljajo obstoja nevarnosti.

Sodišče prve stopnje nevarnost utemeljuje tudi s pogodbeno določbo 6.2.c, ki zahteva, da posojilojemalec za primer kršitve posojilne pogodbe zagotovi ustrezno zavarovanje svojega dolga (priloga A10). Nevarnost naj bi predstavljalo tudi ravnanje tožene stranke, ki onemogoča tožnikoma pogled v poslovno dokumentacijo, kar je tožnikoma omogočeno v primeru kršitve posojilne pogodbe (točka 6.2.d pogodbe). Končno tožena stranka naj ne bi omogočila tožnikoma preveritev pravilnosti izračuna DSCR, prikrila pa naj bi tudi podatke o reprogramiranju kreditov NLB (tretji odstavek točke III Dogovora o podrejenosti kreditov – priloga A3). Vsi omenjeni razlogi za sodišče druge stopnje ne predstavljajo izpolnitev pravnega standarda nevarnosti, kot ga zahteva 270. člen ZIZ. Nekateri izmed omenjenih razlogov namreč predstavljajo dodatne pogodbene obveznosti po posojilni pogodbi, če bi tožena stranka pogodbo kršila, drugi pa obveznosti po kasneje sklenjenem Dogovoru. Sodišče druge stopnje se strinja, da je izkazana verjetnost kršitve pogodbe z neplačilom posojenega zneska, kar posledično pripelje do ugotovitve, da so verjetno kršene tudi ostale pogodbene določbe, ki so pogojene s kršitvijo pogodbe. Te kršitve, kot pravilno opozarja pritožba, pa same po sebi ne predstavljajo nevarnosti za izpolnitev obveznosti. Niti ena pogodbena kršitev namreč ni namenjena odtujevanju, skrivanju ali kakšnemu drugačnemu razpolaganju s premoženjem. Če pa ravnanja dolžnika, ki sicer lahko pomenijo kršitev pogodbenih določb, niso nevarna za premoženje dolžnika oziroma njegovo sposobnost poplačati dolg, jih ne moremo šteti za pravno relevantna pri uporabi 2. odstavka 270. člena ZIZ.

Zadnja predpostavka nevarnosti za sodišče prve stopnje predstavlja tudi vlaganje sredstev tožene stranke v hčerinske družbe na Balkanu. Tožena stranka pojasnjuje, da je dokapitalizirala svoja hčerinska podjetja, hkrati pa je od teh podjetij prejela vrnjena posojena sredstva, ki predstavljajo višjo vrednost, kot so bila vložena sredstva za dokapitalizacijo. Tožnika sta tekom postopka vztrajala, da se v tem primeru nevarnost domneva, saj bi morala uveljavljati terjatev v tujini (četrti odstavek 270. člena ZIZ). Za sodišče druge stopnje takšno vlaganje v dokapitalizacijo ne predstavlja neobičajnega poslovanja tožene stranke. Res je, da je bil določen del premoženja prenesen v tujino, a to samo po sebi ne pomeni, da bo morebitna izvršba potekala v tujini. Kot pravilno pojasni tožena stranka, sedež le-te in premoženje ostaja v Republiki Sloveniji, iz spisovnega gradiva pa ne izhaja, da bi se to v prihodnosti spremenilo. Bistveni prihodki tožene stranke se stekajo na bančne račune, na katere je naperjena tudi predmetna začasna odredba, ti bančni računi pa so pri bankah na območju Slovenije. Na podlagi povedanega ni podana zakonska domneva nevarnosti iz 4. odstavka 270. člena ZIZ, zato tudi ta pogoj ni izpolnjen.

Tožnika v predlogu opozarjata tudi na odtujevanje opredmetenih sredstev tožene stranke v višini približno 200.000,00 EUR, do česar pa se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo. Tožnika zatrjujeta, da naj bi tožena stranka v letu 2009 zmanjšala opredmetena osnovna sredstva za več kot 30 %. Tožena stranka v ugovoru pojasni, da je zmanjšanje vrednosti opredmetenih sredstev posledica amortizacije opredmetenih sredstev v višini 227.000,00 EUR in odpisa neuporabne in zastarele telekomunikacijske opreme v znesku 22.000,00 EUR. V letu 2009 je podjetje investiralo v novo telekomunikacijsko opremo v višini 40.000,00 EUR. Tožnika v odgovoru na ugovor opozorita, da neposredni problem niso amortizacija in odpisi, temveč absolutna nepokritost amortizacije in odpisov z investicijami, ki so dosegle zgolj 16 % amortizacije in odpisa sredstev. Tožnika tako v odgovoru priznavata, da opredmetena osnovna sredstva niso zmanjšana za 30 %, temveč za 16 %, kot posledica pomanjkljivih investicij v ohranitev vrednosti osnovnih sredstev. Zgolj 16 % zmanjšanje osnovnih sredstev v enem letu pa za sodišče druge stopnje ne pomeni tolikšno razpolaganje s premoženjem, predvsem pa to razpolaganje ni namenjeno skrivanju in odtujevanju, ki bi imelo za posledico obstoj nevarnosti, še posebej, ker gre za običajno delovanje podjetja.

Sodišče prve stopnje v nadaljevanju razlogov pojasnjuje, da izdana začasna odredba ne ogroža poslovanje tožene stranke, nasprotno pa bi tožnika utrpela hujše neugodne posledice. V tem delu sodišče prve stopnje napačno povzema besedilo 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZPP, ki se uporablja za začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Za upnika je namreč dovolj, da v primeru neizkazane nevarnosti (kot v predmetni zadevi), verjetno izkaže, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo (3. odstavek 270. člena ZIZ). Tožnika po mnenju sodišča druge stopnje tudi tega pogoja nista izkazala. Sodišče prve stopnje v razlogih sklepa sicer pojasni, da je tožena stranka kljub izdani začasni odredbi uspela pridobiti kredit pri NLB ter da je njeno poslovanje učinkovito in da omejitev ne predstavlja pretiranega posega v poslovanje. Ti dejanski zaključki sodišča prve stopnje pa utrjujejo zaključek, da v konkretni zadevi ni podana nevarnost, da bi bila v prihodnosti terjatev težko izterljiva, ne kažejo pa na obstoj zakonskega pogoja neznatne škode. Škoda namreč nastaja s plačevanjem obresti od s strani tožene stranke na novo pridobljenega kredita pri NLB, hkrati pa prokurist tožene stranke pojasni, da je njihov mesečni priliv za približno 500.000,00 EUR manjši kot je bil pred izdajo začasne odredbe. Ta v postopku nesporna dejstva ne predstavljajo neznatno škodo. Po drugi strani presoja morebitne škode na strani tožnikov v skladu s 3. odstavkom 270. člena ZIZ ni potrebna.

Sodišče druge stopnje je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj niso bili podani pogoji za izdajo začasne odredbe v skladu z 270. členom ZIZ, zato je pritožbi ugodilo in sklep z dne 1. 7. 2010, (v katerem bi moralo sodišče ugovor tožene stranke zavrniti – a ga ni), razveljavilo. Ker sta tožnika v predlogu za izdajo začasne odredbe podredno predlagala izdajo začasne odredbe v skladu s 1. odstavkom 275. člena ZIZ na podlagi položene varščine za škodo, ki bi jo dolžnik utegnil utrpeti zaradi izdaje in izvršitve začasne odredbe v višini 87.950,80 EUR na posameznega tožnika, sodišče prve stopnje pa o predlagani varščini ni podalo razlogov, sodišče druge stopnje ni spremenilo izpodbijanega sklepa, temveč je zadevo vrnilo v nov postopek. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odločiti o predlagani višini varščine, upoštevaje tudi ugovorne navedbe tožene stranke v zvezi z nastajajočo škodo. Po določitvi varščine bo moralo sodišče prve stopnje počakati na založitev zneska s strani tožnikov v določenem roku, šele po tem pa ponovno odločiti o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi. Sodišče druge stopnje se do vseh ostalih pritožbenih navedb glede na razveljavitev sklepa ni opredeljevalo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (3. odstavek 165. člen ZPP).