Jedro

Koncesionar mora ves čas trajanja koncesije izvajati dimnikarsko službo s tolikšnim številom tako usposobljenih oseb, kot jih je navedel v svoji vlogi za pridobitev koncesije. Glede na navedeno določilo je bistveno to, koliko oseb je koncesionar navedel v svoji vlogi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod točko 1 izreka odločila, da se za koncesionarja za izvajanje obvezne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom na dimnikarskem območju Dornava izbere prijavitelja A. d.o.o. (v nadaljevanju stranka z interesom); pod točko 2 izreka je odločila, da mora stranka z interesom najkasneje v štirinajstih dneh pristopiti k podpisu pogodbe; pod točko 3 izreka je odločila, da se prijava prijavitelja B. d.n.o. zavrne, ker glede na merila ni bila najugodnejša; pod točko 4 je odločila, da se prijava prijavitelja C. d.o.o. zavrne, ker glede na merila ni bila najugodnejša; pod točko 5 pa je odločila, da se prijava tožeče stranke kot nepopolna zavrne. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožena stranka objavila javni razpis za podelitev koncesije za izvajanje dimnikarske javne službe za več dimnikarskih območij, med temi je tudi dimnikarsko območje Dornava. Do roka za predložitev prijav so na naslov tožene stranke prispele štiri prijave. Po opravljenem vsebinskem pregledu prijav je strokovna komisija pripravila poročilo, ki je bilo posredovano oziroma vročeno vsem prijaviteljem na ustni obravnavi. Na ustni obravnavi je imel pripombe le pooblaščenec dimnikarstva B. d.n.o.. Prvotožeča stranka je naknadno po pošti poslala pripombe, v katerih je izpodbijala ugotovitev, da je njena vloga nepopolna. Strokovna komisija je namreč ugotovila, da ni izpolnila vseh pogojev, predpisanih za opravljanje dimnikarske službe na dimnikarskem območju Ptuj, za katero je že pridobila koncesijo, saj je navedla, da na tem območju dimnikarsko službo opravlja le s tremi kadri. Po mnenju prvotožeče stranke je bila le-ta prisiljena podpisati koncesijsko pogodbo za dimnikarsko območje Ptuj, če ni hotela izgubiti pridobljenih pravic. Vložila je tudi tožbo za razveljavitev določila koncesijske pogodbe, ki je po njenem mnenju sporno. Po njenem mnenju je neekonomično in neracionalno zaposlovati 10,7 delavcev, čeprav je bil normativ zadostnega števila delavcev, določen v 18. členu Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanje obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (Uradni list RS št. 129/04 in nadaljnji, v nadaljevanju Uredba) spremenjen, in je zahteval, da mora imeti koncesionar na vsakih začetih 2000 enakovrednih kurilnih naprav zaposleno po eno osebo. Priznala je, da je v prijavi za dimnikarsko območje Ptuj prijavila 12 delavcev, vendar le zato, ker je bilo število prijavljenih usposobljenih oseb postavljeno kot merilo za izbiro koncesionarja. Nadalje je še v svojih pripombah zahtevala, da se prijava stranke z interesom zavrne kot nepopolna. Po njenem mnenju prvo in drugo prijavljanji kader ne izpolnjujeta pogoja petletnih delovnih izkušenj na področju dimnikarstva. Prvi opravlja delo direktorja komunale, ki nima zveze z dimnikarstvom, drugo prijavljeni pa je diplomirani inženir metalurgije, ki je zaposlen kot komunalni inženir in prav tako nima zveze z dimnikarstvom. Nadalje se tožena stranka v obrazložitvi odločbe sklicuje na tisto določilo Uredbe, ki določa, da mora koncendent pred pridobitvijo nove koncesije izpolnjevati vse pogoje po prejšnjih koncesijah. Ker je tožeča stranka v predhodnem postopku prijavila, da bo delo opravljala z 10,7 kadri in ji je bila ravno zato podeljena koncesija za dimnikarsko območje Ptuj, je dolžna opravljati storitve po pogodbi in na način, kot se je zavezala. Med strankama ni sporno, da na tem območju ne opravlja storitev s takim številom kadrov, kot se je zavezala v svoji prijavi. Torej ne izpolnjuje zahteve Uredbe, po kateri mora pred pridobitvijo nove koncesije v celoti izpolnjevati kadrovske zahteve po predhodnih koncesijskih pogodbah. Glede izpolnjevanja pogojev dveh kadrov, ki delata pri stranki z interesom, pa tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da izpolnjujeta pogoje, ki so navedeni v razpisni dokumentaciji. Imata visoko izobrazbo tehnične smeri, kar je razvidno iz priloženih dokazil, prav tako pa so iz dokazil razvidne petletne delovne izkušnje na področju dimnikarstva. Stranka z interesom je bila izbrana na razpisu, ker je dosegla največje število točk (33,22 točk), pri čemer tožena stranka podrobno opisuje za vsakega prijavitelja, koliko točk je dobil in na kakšen način je bil ocenjen glede na posamezna merila.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je pravna podlaga, na katero je tožena stranka oprla svojo odločitev pri njeni zavrnitvi, 19. člen Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe (Uradni list RS št. 57/06, v nadaljevanju Uredba/06), ki določa, da koncesionar, ki je že pridobil koncesijo za določeno dimnikarsko območje, ne more pridobiti koncesije za novo dimnikarsko območje, če v skladu s 4. odstavkom 41. člena Uredbe oziroma 17. členom Uredbe/06 ali v skladu z 18. členom Uredbe/06 še ni izpolnil vseh pogojev, predpisanih za opravljanje dimnikarske službe na dimnikarskem območju, za katero je pridobil koncesijo. Po mnenju tožeče stranke gre pri tem za zmotno uporabo materialnega prava, saj to določilo ne ustreza obravnavani zadevi. Četrti odstavek 41. člena Uredbe se nanaša izključno na podelitev prve koncesije za opravljanje dimnikarske javne službe brez javnega razpisa, izključno na podelitev prve koncesije se nanaša tudi 17. člen Uredbe/06, medtem ko gre pri 18. členu Uredbe/06 za primer, ko je koncesija podeljena osebi, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev po 1. ali 2. točki 10. člena Uredbe, vendar se na javni razpis ni prijavila oseba, ki te pogoje izpolnjuje. V primeru podelitve koncesije za dimnikarsko območje Ptuj pa ni šlo za podelitev prve koncesije niti ni šlo za primer, ko bi bila koncesija prvotožeči stranki podeljena zato, ker se na javni razpis za območje Ptuja ni prijavila oseba, ki bi izpolnjevala pogoje po 1. in 2. točki 10. člena Uredbe in ki jih prav tako ni izpolnjevala prvotožeča stranka. V primeru dimnikarskega območja Ptuj je bila koncesija podeljena na podlagi javnega razpisa prvotožeči stranki kot kandidatki, ki je v postopku ocenjevanja prejela najvišje število točk, hkrati pa izpolnjevala vse pogoje tako po 1. in 2. točki 10. člena Uredbe, kot tudi druge pogoje koncesijskega akta. Zaradi tega je tolmačenje tožene stranke, da prvotožeča stranka za dimnikarsko območje ne izpolnjuje zahteve po 19. členu Uredbe/06, nepravilno. Razen tega še navaja, da tožena stranka prvotožeči stranki koncesije za dimnikarsko območje Ptuj ni odvzela in da je koncesijska pogodba še vedno veljavna. Tudi sicer ne drži, da prvotožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dimnikarske službe na območju Ptuja. Na tem območju je število naprav ocenjeno na 4800, glede na tako število pa znaša število zahtevanih kadrov za to območje 2,40 in ne 10,7, kot to določa koncesijska pogodba. Prvotožeča stranka na tem območju opravlja dimnikarsko službo s tremi usposobljenimi delavci, kar pomeni, da je zasedenost na tem področju 100% in da izvaja dimnikarsko službo celo z več delavci, kot je potrebno. Iz koncesijskega akta izhaja, da je treba pri določanju števila zaposlenih oseb upoštevati, da mora imeti koncesionar na vsaki začetih 2000 enakovrednih kurilnih naprav na dimnikarskem območju zaposleno po eno osebo. Določilo koncesijske pogodbe, katero ima tožeča stranka sklenjeno za območje Ptuja, pa je v nasprotju z določili koncesijskega akta. 39. člen Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS št. 32/93) določa, da v primeru neskladja med določbami koncesijskega akta in določbami koncesijske pogodbe veljajo določbe koncesijskega akta. Pogojevanje števila v prijavi na javni razpis navedenih delavcev je nedopustno, nezakonito in protiustavno. Tega Uredba v času sklenitve koncesijske pogodbe še ni določala. Ta kriterij je postavila šele zadnja novela Uredbe (Uradni list RS št. 105/07, v nadaljevanju Uredba/07), ki v času koncesijske pogodbe še ni stopila v veljavo, zato je uporaba njenih določb kršitev prepovedi retroaktivne veljave pravnih aktov po 155. členu ustave. Zaradi tega je bila zoper toženo stranko vložena tožba na ugotovitev, da so določena določila koncesijske pogodbe nična. Tožeča stranka se na območje Dornava ni prijavila z nobeno od oseb, ki opravljajo dimnikarsko službo že na območju Ptuja. Zaradi tega tožena stranka prijave tožeče stranke za območje Dornava iz tega razloga ne more zavrniti. Tožeča stranka navaja tudi to, da pri stranki z interesom dva prijavljena kadra ne izpolnjujeta pogoja petletnih delovnih izkušenj na področju dimnikarstva, saj Č.Č. opravlja delo direktorja podjetja, D.D. pa je diplomirani inženir metalurgije, ki je zaposlen kot komunalni inženir, to dvoje pa nima nobene zveze z dimnikarstvom. Tožena stranka v odločbi ni dovolj obrazložila izpolnjevanje tega pogoja, zaradi tega se v tem delu pravilnosti izpodbijane odločbe ne da preveriti, kar pomeni, da gre za kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva iz 25. člena ustave, enakega varstva pravic iz 22. člena ustave in kršitev ustavnega načela o pravni državi iz 2. člena ustave. Točke po merilu T2 razpisne dokumentacije se po mnenju tožeče stranke lahko dodelijo le tistim delavcem, ki bodo opravljali terensko izvajanje meritev, pregledovanje in čiščenje kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov oziroma ki imajo najmanj pet let delovnih izkušenj na področju dimnikarstva. Tožena stranka bi morala preveriti, ali so delavci stranke z interesom dejansko taki delavci. Čeprav je bila tožena stranka na to opozorjena, se na ta opozorila ni odzvala. Poleg kršitve načel lojalne konkurence iz 74. člena ustave je tako točkovanje tudi v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena ustave. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo v 1., 2. in 5. točki odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Predlaga tudi, naj sodišče naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila v petnajstih dneh.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila vloga tožeče stranke izločena, ker ta ni v celoti izpolnjevala kadrovskih zahtev v predhodno sklenjenih koncesijskih pogodbah. Med strankama ni sporno, da se je tožeča stranka s prijavo za dimnikarsko območje Ptuj zavezala, da bo opravljala storitev z 11 kadri. Merilo za izbiro koncesionarja na tem območju je bilo tudi število kadrov. Koncesija ji je bila podeljena zato, ker je ta prijavila, da bo na tem območju opravljala storitev z največjim številom kadrov. Prav tako ni sporno, da tožeča stranka na dimnikarskem območju Ptuj ne opravlja dejavnosti s prijavljenim številom kadrov. Nadalje tožena stranka meni, da materialni predpis (19. člen Uredbe/06) ni bil nepravilno uporabljen in se pri tem sklicuje na odločitev upravnega sodišča v identičnem dejanskem stanju (sodba Upravnega sodišča RS opr. št. U 2302/2008-7 z dne 12. 11. 2008). Če bi 19. člen Uredbe/06 tolmačili tako, kot navaja tožeča stranka, potem koncedent ne bi imel nobenega mehanizma, po katerem bi lahko prijavo koncesionarja, ki dokazano krši že sklenjene istovrstne koncesijske pogodbe na drugih dimnikarskih območjih, izločil iz nadaljnjih istovrstnih postopkov. To določilo Uredbe/06 je treba interpretirati v tem smislu, da koncesionar ne more pridobiti nove koncesije, če še ni izpolnil pogojev, predpisanih za opravljanje dimnikarske službe na dimnikarskem območju, za katerega je že pridobil koncesijo. Kakršnakoli drugačna interpretacija bi pomenila, da bi bil koncedent dolžan sklepati nove koncesijske pogodbe za istovrsten predmet naročila s koncesionarjem, ki dokazano ne izpolnjuje pogojev, predpisanih za opravljanje dimnikarske službe na že pridobljenem dimnikarskem območju. Edina smiselna interpretacija tega člena je v prepovedi podelitve novih koncesij v primeru neizpolnjevanja pogojev pri vseh že pridobljenih koncesijah. Glede navedbe tožeče stranke o nekorektni zavrnitvi ugovorov, da kadra stranke z interesom ne bosta opravljala vseh dimnikarskih storitev, pa je treba poudariti, da opis glavnih nalog posameznika na delovnem mestu na obrazcu M-1/M-2 ne pomeni, da zaposleni delavec drugih nalog ne sme opravljati, če le-te izhajajo iz njegove pogodbe o zaposlitvi. Razporeditev dela med zaposlenimi je stvar notranje organizacije prijavitelja. Nedopustno je zahtevati, da bi vsi zaposleni morali opravljati vsa posamezna dela. Način organizacije dela je v celoti prepuščen koncesionarju. Razen tega tožeča stranka zmotno zatrjuje, da ni dolžna opravljati storitev z večjim številom kadrov, kot to minimalno zahteva Uredba. Ta v 5. poglavju - Pogoji za koncesionarja - v členih 10. in 11. opredeljuje minimalne pogoje za opravljanje dejavnosti. Prvotožeča stranka je pridobila koncesijo za dimnikarsko območje Ptuj, ker se je v svoji prijavi zavezala, da bo opravljala koncesionirane storitve s prijavljenim številom kadrov. Prijavitelj je dolžan opravljati koncesionirano dejavnost s toliko kadri, s kolikor se je zavezal. Kakršnakoli drugačna interpretacija izniči smisel 15. člena Uredbe. Tožena stranka še navaja, da je v času preverjanja prijav naredila hipotetične izračune točkovanja števila prijavljenih kadrov pri vseh prijaviteljih, vendar pa tega pri tožeči stranki pozneje ni upoštevala, ker je ugotovila, da ta ne izpolnjuje pogojev. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da v nobenem primeru odstopanje števila kadrov, ki opravljajo dimnikarsko službo od števila prijavljenih kadrov za dimnikarsko območje Ptuj, ne more biti zakonit razlog za zavrnitev prijave za dimnikarsko območje Dornava. Primer iz sodbe opr. št. U 2302/2008-7 ni enak obravnavani zadevi iz razloga, ker je šlo, kot izhaja iz odgovora na tožbo, v tej zadevi za podelitev prve koncesije. Razen tega tožena stranka k odgovoru na tožbo ni priložila sodbe, na katero se sklicuje. Dokler je tožeča stranka ne prejme, se do nje ne more izjasniti. Razen tega 19. člen Uredbe/06 govori o pogojih za opravljanje dimnikarske službe, kot jih opredeljuje koncesiji akt. Kateri so ti pogoji, določata 10. in 11. člen Uredbe, 18. člen pa pojasnjuje, koliko delavcev pomeni zadostno število (na vsakih začetih 2000 kurilnih naprav po eno osebo). Uredba/07 je dodala 18. členu nov 3. odstavek, ki koncesionarja za čas trajanja koncesije veže s tolikšnim številom delavcev, kot jih je navedel v svoji vlogi za pridobitev koncesije. To določilo je irelevantno, saj v času sklenitve koncesije pogodbe še ni veljalo. Zaradi tega je v nasprotju s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov (155. člen ustave). Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-32/59 navedlo, da je v postopku podeljevanja koncesij za rabo naravnih dobrin država dolžna spoštovati pridobljene pravice. Za neizpolnjevanje koncesijske pogodbe z dne 16. 11. 2007 bi šlo, če zaradi ravnanja koncesionarja ne bi bil dosežen namen pogodbe. Ta namen pa je dosežen. Ne drži trditev v odgovoru na tožbo, da prijavitelja veže ponudba v njegovi prijavi z navedenim številom delavcev. Prijavljeno število zaposlenih oseb kaže le na to, da gre za bolj ekipirano dimnikarsko podjetje, ki bo lahko v primeru odsotnosti zagotavljajo nemoteno izvajanje koncesionirane dejavnosti. Tožena stranka nasprotuje vsakršnim načelom dobrega gospodarjenja in tekme z drugimi, ki ponujajo enake storitve. Kriterij zadostnosti števila delavcev je normativ zgolj in samo tiste uredbe, ki je veljala v času prijave na javni razpis. Tožena stranka tudi ni odgovorila, kako je preverila zahtevani pogoj petletnih delovnih izkušenj na področju dimnikarstva pri stranke z interesom. Obrazec M-1/M-2 nesporno izkazuje glavne naloge, ki jih nek delavec opravlja in je na podlagi tega obrazca mogoče preveriti, ali ima posamezni prijavljeni dejansko pet let delovnih izkušenj na področju dimnikarstva. Brezpredmetno je tudi razpravljanje o avtonomnosti delodajalca pri načinu organizacije dela. Stranka z interesom ni bila upravičena do točk, ki se na ta pogoj nanašajo.

Tožena stranka je v pripravljalni vlogi priložila sodbo upravnega sodišča, na katero se sklicuje. Navaja, da vprašanje obveznosti tožeče stranke na podlagi koncesijske pogodbe za izvajanje dimnikarske službe na območju Ptuja ni predmet tega upravnega spora. Tožeča stranka je dolžna opravljati delo s tolikšnim številom delavcev, kot jih je prijavila. Iz dikcije razpisne dokumentacije za predmetno dimnikarsko območje je razvidno, da mora prijavljeni kader izvajati dimnikarsko službo na dimnikarskem območju ves čas trajanja koncesije. Uredba/07 ni spreminjala pogojev glede potrebnega števila delavcev, temveč je zgolj izrecno določila logično dejstvo, da mora koncesionar opravljati dejavnost s toliko kadri, kot jih je prijavil na javnem razpisu. Koncedent je kot merilo višje kakovosti štel število prijavljenih usposobljenih oseb, ki bodo izvajale dimnikarsko službo na dimnikarskem območju, ki je predmet razpisa. Tožeča stranka napačno ugotavlja, da višje število prijavljenih kadrov na posameznem dimnikarskem območju pomeni samo to, da gre za referenčno boljšega ponudnika, ne pa, da mora na predmetnem dimnikarskem območju izvajati dejavnost z vsemi prijavljenimi kadri. To, da je tožeča stranka kar deset kadrov prijavila za 100% zasedenostjo na dimnikarskem območju Ptuj pomeni, da je te kadre namenila zgolj za delo na dimnikarskem območju Ptuj in zato te dejavnosti ne morejo opravljati nikjer drugje. Tožena stranka je pogoje petletnih delovnih izkušenj preverjala preko delovne knjižice, pri čemer je za izpolnjevanje pogoja štela zaposlenost pri podjetju, ki izvaja storitve dimnikarske službe.

Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Uredba/2006 v 19. členu določa, da koncesionar, ki je že pridobil koncesijo za določeno dimnikarsko območje, ne more pridobiti koncesije za novo koncesijsko območje, če v skladu s 4. odstavkom 41. člena Uredbe oziroma 17. členom Uredbe/06 ali v skladu z 18. členom Uredbe/06 še ni izpolnil vseh pogojev, predpisanih za opravljanje dimnikarske službe na dimnikarskem območju, za katerega je pridobil koncesijo. Iz besedila tega člena, konkretno iz uvodnega dela citiranega stavka, ki se glasi „koncesionar, ki je že pridobil koncesijo za določeno dimnikarsko območje“, nedvoumno izhaja, da so naslovniki te norme vsi koncesionarji, ki so že pridobili koncesijo za določeno dimnikarsko območje, ne glede na to, na kakšen način so pridobili koncesijo, bodisi na javnem razpisu oziroma brez javnega razpisa oziroma kako drugače. Ni razloga, da bi to določilo veljalo le za tiste koncesionarje, ki so pridobili koncesijo brez javnega razpisa, na podlagi vloge o zainteresiranosti, ali ker je bila koncesija podeljena zato, ker se na razpis ni javila oseba, ki bi izpolnjevala zahtevane pogoje po 10. členu Uredbe. V konkretnem primeru je po presoji sodišča tožena stranka ravnala pravilno, ko je ugotavljala, ali tožeča stranka izpolnjuje pogoje na dimnikarskem območju Ptuj, kjer ji je bila koncesija že podeljena. Zaradi tega so neutemeljeni tožbeni očitki, da je šlo za nepravilno uporabo materialnega prava.

Upoštevaje določilo 3. odstavka 18. člena Uredbe mora koncesionar ves čas trajanja koncesije izvajati dimnikarsko službo s tolikšnim številom tako usposobljenih oseb iz 1. točke 1. odstavka 11. člena te uredbe, kot jih je navedel v svoji vlogi za pridobitev koncesije. Glede na navedeno določilo je bistveno to, koliko oseb je koncesionar navedel v svoji vlogi. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka v svoji vlogi prijavila 10,7 kadrov, prav tako pa tudi ni sporno, da storitve opravlja le s tremi kadri. To pa pomeni, da na dimnikarskem območju Ptuj ne izpolnjuje vseh pogojev, zato ker ne izvaja dimnikarske službe s tolikšnim številom kadrov, kot so bili prijavljeni. Iz navedenega razloga ni mogoče upoštevati tožbenih navedb o tem, da je število naprav na dimnikarskem območju Ptuj ocenjeno na 4800 in bi glede na tako število znašalo število zahtevanih kadrov za to območje 2,40 in ne 10,7. Pogojevanje števila v prijavi na javni razpis navedenih delavcev ni nedopustno niti nezakonito, saj 3. odstavek 18. člena Uredbe zavezuje koncesionarja, da mora izvajati dimnikarsko službo s tolikšnim številom usposobljenih oseb, kot jih je navedel v svoji vlogi. Neutemeljena je tožbena navedba, da se v obravnavni zadevi tega določila ne bi smelo uporabiti, ker v času sklenitve koncesijske pogodbe za območje Ptuja še ni veljalo. Bistveno v tej zadevi je, da je to določilo veljalo v času izdaje izpodbijane odločbe. Odločba je bila izdana dne 11. 9. 2008, Uredba/07 pa je začela veljati 20. 11. 2007. Torej je v času izpodbijane odločbe že veljalo, da morajo koncesionarji ves čas trajanja koncesije izvajati dimnikarsko službo s tolikšnim številom usposobljenih, kot so jih sami prijavili, zato je bilo tudi pravilno upoštevano, da prvotožeča stranka na dimnikarskem območju Ptuj ne izpolnjuje pogoja glede števila usposobljenih oseb. Tudi če v času sklenitve koncesijske pogodbe tega določila še ni bilo, pa je v času izdaje izpodbijane odločbe že veljalo, zato ne gre za kršitev 155. člena ustave.

Glede zatrjevanja tožeče stranke, da stranka z interesom ne izpolnjuje kadrovskega pogoja, ker naj bi prvo in drugo prijavljeni kader ne imela petletnih delovnih izkušenj na področju dimnikarstva, pa sodišče meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da oba izpolnjujeta pogoj petletnih delovnih izkušenj na področju dimnikarstva, saj ni nikjer določeno, da bi veljale le tiste izkušnje na področju dimnikarstva, kjer gre za opravljanje dimnikarske službe na terenu. Podobno stališče je sodišče zavzelo tudi v zadevi opr. št. U 499/2008-16. Iz navedenih razlogov so vse navedbe tožeče stranke v zvezi s tem neutemeljene in ne gre za kršitev ustavnih določil, kot jih navaja tožeča stranka.

Ker je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje kadrovskih zahtev na dimnikarskem območju Ptuj po predhodni koncesijski pogodbi, je odločitev o prijavi tožeče stranke pravilna, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, ZUS-1) zavrnilo.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi v skladu s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka svoje stroške postopka, zato sodišče ni ugodilo zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.