Jedro

1. Ker tožnik ni zatrjeval, da je opustitev obvestila po 83/3 členu ZDR bistveno posegla v njegove pravice v postopku odpovedi PZ, to ni razlog razlog za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga.

2. Pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je uporaba kriterijev po 99. členu ZDR predvidena le pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev.

Če je PZ prenehala le dvema delavcema, uporaba kriterijev po tem členu ni potrebna.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Pritožba tožeče stranke se šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 14.7.2003 in naložilo toženi stranki, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 119.444,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.3.2004 do plačila.

Zoper sodbo se podredno pritožuje tožnik (primarno zahteva izdajo dopolnilne sodbe o zahtevku, postavljenem v vlogi z dne

27.11.2003). Meni, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem zahtevku in da ni ravnalo v skladu s 23. in 24. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94), po katerih stranka ni dolžna postaviti zahtevka, če uveljavlja sodno varstvo zoper dokončno odločbo delodajalca. Glede na to določbo bi moralo sodišče prve stopnje vzpostaviti stanje, kot je bilo pred izdajo izpodbijane odpovedi in po uradni dolžnosti odločiti o reintegraciji. Zato predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in

3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje pri izpodbijani sodbi upoštevalo dejstva, ki jih nobena od strank ni navajala. Na izvedenih narokih strankama ni dalo vedeti, da bo presojalo ravnanje tožene stranke v zvezi z obvestilom po 3. odstavku 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002). Če bi tožena stranka vedela, da bo sodišče presojalo to, bi dokaz predložila. Tako pa je menila, da glede obvestila o nameravani odpovedi ni spora, saj je bilo obvestilo podano. Tudi če ne bi bilo, pa to še ne bi bil razlog za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prav tako tožnik ni ugovarjal uporabi kriterijev v programu reševanja trajno presežnih delavcev. Navajal je le, da je delo vseh petih delavcev še potrebno. Oporekal je torej obstoju poslovnega razloga - v presojo tega pa se sodišče ni spuščalo. Zato ni jasno, od kod ugotovitev, da "delodajalec ni izkazal resnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi". Uporaba kriterijev po novi delovnopravni zakonodaji v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni več potrebna, zato njihova pravilnost ne more biti predmet sodne presoje. Kljub temu pritožba pojasnjuje, da je izbiro med petimi delavci, od katerih sta bila dva odvečna, opravila na podlagi podatkov o delovni uspešnosti, ki se meri sproti. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka. Priglaša stroške pritožbe.

Na pritožbo tožene stranke odgovarja tožnik in navaja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, če niso podane vse predpostavke. Materialno pravo mora sodišče poznati po uradni dolžnosti. Meni, da bi morala tožena stranka uporabiti kriterije iz 18. člena panožne kolektivne pogodbe in dokazati, da je postopek odpovedi izvedla zakonito. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba tožnika se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik je s tožbo (pravilno) zahteval ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nato pa je po zamenjavi pooblaščencev tožbo na naroku z dne 12.11.2003 razširil in jo z vlogo z dne 27.11.2003 modificiral tako, da je tokrat (napačno) zahteval razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dodatno pa še izplačilo plač za čas od 14.12.2003 do vrnitve nazaj na delo in izplačilo 354.694,00 SIT. V delu, ki se nanaša na izplačilo plač s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od

14.12.2003 do vrnitve nazaj na delo in na izplačilo 354.694,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2003 do plačila je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 6.1.2004 postopek zaradi neplačila sodne takse ustavilo. Sklep je pravnomočen, zato se v njegovo pravilnost pritožbeno sodišče ne more več spuščati. Kljub pravnomočnemu sklepu o ustavitvi postopka glede dela tožbe, je tožnik predlagal izdajo dopolnilne sodbe prav v zvezi z umaknjenim delom zahtevka (in podredno vlogo naslovil kot pritožbo). Sodišče prve stopnje o predlogu za dopolnitev sodbe ni odločilo, ampak je vlogo odstopilo kot pritožbo pritožbenemu sodišču. Pri tem je spregledalo 2. odstavek 325. člena ZPP, po katerem mora sodišče prve stopnje o prepoznem ali neutemeljenem predlogu odločiti. Očitno je namreč sodišče prve stopnje predlog štelo za neutemeljen (sicer upravičeno), vendar pa bi o tem moralo odločiti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. odstavka 327. člena ZPP vlogo, čeprav je podredno naslovljena kot pritožba, štelo primarno kot predlog za dopolnitev sodbe, o katerem mora sodišče prve stopnje še odločiti.

Pritožba tožene stranke pa je utemeljena. Stališče sodišča prve stopnje, da opustitev obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pomeni pomanjkljivost, ki ima za posledico vedno nezakonitost odpovedi, je napačno. Ne glede na to, da se med postopkom izdaja obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ni postavila kot sporna, pritožbeno sodišče opozarja na že zavzeto stališče Vrhovnega sodišča RS v zvezi s tem vprašanjem in sicer v zadevi z opr. št. VIII Ips 250/2003. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, če je bila dana iz razlogov, navedenih v zakonu. Pri pogojih, ki jih za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga predpisuje ZDR-02, pa je poleg navedenega potrebno upoštevati tudi to, ali je opustitev kakega zakonskega določila vplivala na zakonitost odpovedi ali ne.

Obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namenjeno temu, da je delavec seznanjen z nameravano odpovedjo in da v zvezi s tem, če želi, obvesti in angažira sindikat. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga morebitno nasprotovanje sindikata ne zadrži učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Taka možnost obstoja le v primeru odpovedi iz krivdnega razloga in iz razloga nesposobnosti (85. člen ZDR-02).

Mnenje, ki ga v skladu z 2. odstavkom 84. člena ZDR-02 in nasprotovanje, ki ga v skladu s 3. odstavkom 84. člena ZDR-02 poda sindikat, delodajalca ne zavezuje in na sam potek odpovedi nima neposrednega vpliva. Tožnik ni zatrjeval, da je opustitev obvestila bistveno posegla v njegove pravice v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zato navedena pomanjkljivost, tudi če bi jo tožena stranka zares zagrešila, ne more biti razlog za nezakonitost odpovedi.

Prav tako pa ima pritožba prav, da pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga uporaba kriterijev za določitev delavcev, ki se jim odpoveduje pogodba o zaposlitvi, ni potrebna.

ZDR-02 predvideva uporabo kriterijev (in tudi izdelavo programa) le pri odpovedi večjemu številu delavcev (96. člen ZDR-02). V spornem primeru ni šlo za večje število delavcev ampak le za dva.

Tožena stranka je pri izbiri dveh izmed petih delavcev lahko uporabila kriterije, ni pa jih bila dolžna. Zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem ali so bili kriteriji za določitev odvečnih delavcev pravilno uporabljeni.

Ugotoviti pa bi moralo, ali je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko obstajal. Tožena stranka je razloge obrazložila v programu, do njih pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tožena stranka je glede na tožnikovo nasprotovanje odpovednemu razlogu predlagala tudi postavitev izvedenca strojne stroke. Pri tem pritožba nima prav v zatrjevanju, da sodišče ne sme presojati vprašanja, ali odpovedni razlog obstaja. Prav to je predmet sodne presoje v postopku zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče se sicer v poslovne odločitve delodajalca (da npr. modernizira proizvodnjo ali spremeni organizacijo dela) ne spušča, presojati pa mora, ali so te odločitve pripeljale do situacije, ko določena dela pod pogoji iz pogodb o zaposlitvi niso več potrebna.

V spornem primeru je torej pomembno, ali je obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, konkretno ali je delo tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu energetik zaradi posodobitve strojnice hladilnih naprav ter izvedbe dveh nadzornih sistemov delovanja strojnice hladilnih naprav še potrebno ali ne. Ker sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje oceni razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot so predstavljeni v programu z dne 26.6.2003, po potrebi pa angažira tudi izvedenca strojne stroke. Le ta dva dokaza je namreč tožena stranka tudi predlagala (čeprav bi bilo enostavnejše in bolj ekonomično dokazovanje z zaslišanjem direktorja, ki je odločitev sprejel). Po dopolnjenem dokaznem postopku in z upoštevanjem zgoraj navedenega naj sodišče prve stopnje ponovno odloči o zahtevku - ki ga naj tožnik primerno in pravilno oblikuje v skladu s 3. odstavkom 204. člena ZDR-02, saj določb o nevezanosti sodišča na zahtevek v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi (tu ne gre več za dokončne odločitve delodajalca) ni mogoče uporabiti.

Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.