Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, saj sta upoštevali poravnalni sporazum obeh polnoletnih pravdnih strank po 1089. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l.SFRJ, št. 29/78 do 57/89), poleg tega pa sta ugotovili, da poravnalni sporazum ni v nasprotju s predpisi (81. člen ZZZDR) in družbeno moralo.
Revizija se zavrne.
Tožena stranka krije svoje stroške za odgovor na revizijo.
Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki sklenili 6.2.1965 v L. in tožencu naložilo, da mora od 1.9.1998 dalje plačevati mesečno preživnino v znesku 15.000 tolarjev do vsakega 5. dne v mesecu, do pravnomočnosti sodbe natekle obroke pa mora plačati v 15 dneh. V primeru zamude mu je naložilo plačilo zamudnih obresti, kot so določene v zakonu. Kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo.
Po pritožbi obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje delno ugodilo toženčevi pritožbi in v zvezi z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora toženec tožnici plačevati preživnino v znesku 15.000 tolarjev šele od 14.5.1999, kot sta se pravdni stranki sporazumeli na glavni obravnavi dne 14.5.1999. Sicer je pritožbi proti sodbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo.
Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, je pravočasno vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev vsemu tožbenemu zahtevku, ali pa razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo določila Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur.l. SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo in RS, št. 13/94 in 82/94), ki določa, da sodišče prisodi preživnino, ki ustreza zmožnostim. Toda odmerjena preživnina ne ustreza zmožnostim in je znatno prenizka, saj tožnici ne zadošča za normalno življenje niti za preživetje. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi v uporabi 93. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), ker sodišče druge stopnje ni upoštevalo tožničinega preklica izjave. Navaja, da je tožnica v svoji izpovedi vsebinsko pojasnila, da ne more živeti s tako nizkim dohodkom in njivo, ki jo najema, in sodišče bi moralo njeno izjavo šteti za preklic izjave, ki jo je dal njen pooblaščenec. Če sodišče razsodi v okviru sporazuma pravdnih strank, potem jih ne zaslišuje.
Po 390. členu ZPP 1977 je bila revizija vročena toženi stranki, ki je predlagala njeno zavrnitev. Navaja, da je tožnica na naroku dne 14.5.1999 pristala na mirno rešitev spora, sprejela ponujeno ter umaknila verzijski in preživninski zahtevek za čas do izdaje prve sodbe, sodišče pa je pravilno uporabilo 81. člen ZZZDR. Pri tem je sodišče pravilno ravnalo, da je zaslišalo pravdni stranki in se prepričalo, da ima tožnica nepremično premoženje, iz katerega ustvarja dohodek, in da zase pridela hrano. Sklenjenega sporazuma tožnica ni preklicala.
Naknadno je tožena stranka obvestila sodišče, da je tožeča stranka umrla 25.1.2000, to je po tem, ko je izpodbijana sodba postala pravnomočna in je tožnica vložila revizijo.
Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.
Revizija ni utemeljena.
Uvodoma je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.
V zvezi z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka je treba ugotoviti, da očitana opustitev uporabe 93. člena ZPP 1977 ni podana. Na naroku dne 14.5.1999 je tožena stranka ponudila mirno rešitev spora in tožeča stranka se je strinjala s preživnino v znesku 15.000 tolarjev mesečno, od sodbe dalje, ter umaknila verzijski del tožbenega zahtevka in preživninski zahtevek za nazaj. Na istem naroku je bila tudi zaslišana, toda niti iz njene izpovedi, niti iz nadaljevanja zapisnika ne izhaja preklic dane izjave. Zato uveljavljana kršitev postopka ni podana in ker sodišče tudi ni zaznalo kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977), revizijski razlog bistvenih kršitev postopkovnih določb ni podan.
Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Ker zakonske zveze ni mogoče razvezati na podlagi poravnave, je sodišče prve stopnje z zaslišanjem strank ugotovilo, da je skupno življenje nevzdržno. V zvezi s tožbenim zahtevkom na plačilo preživnine, pa sta sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali poravnalni sporazum obeh polnoletnih pravdnih strank po 1089. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Poleg tega sta ugotovili, da poravnalni sporazum ni v nasprotju s predpisi (81. člen ZZZDR) in družbeno moralo, ker ima tožnica tudi svoje premoženje, toženec pa zmore plačevati po 15.000 tolarjev mesečno Tako se izkaže, da tudi očitana zmotna uporaba materialnega prava ni podana.
Čeprav je tožena stranka sporočila, da je tožeča stranka v času revizijskega postopka umrla, je revizijsko sodišče preverilo pravilnost izpodbijanih sodb, ki sta bili izdani še v času, ko je bila tožnica živa. Pri tem poudarja, da je namen preživnine v zagotavljanju sredstev za življenje, zato lahko pripada le živi osebi, z njeno smrtjo pa ta pravica ugasne.
V zvezi z revizijskimi stroški je sodišče ugotovilo, da tožeča stranka ni uveljavljala zahtevka za njihovo povrnitev, zato o njenih stroških ni odločalo. Tožena stranka, ki je zahtevala povrnitev stroškov za odgovor na revizijo, pa do njih ni upravičena, ker odgovor na revizijo ni bil potreben, saj v njem ni nič novega in pomembnega za odločitev (prvi odstavek 166. člena v zvezi s 155. členom ZPP 1977).