Jedro

V primeru prenehanja delovnega razmerja na podlagi 51. čl. ZPPSL po 3.7.1999 ima delavec pravico do odpravnine, tako kot delavci, ki jim je prenehalo delovno razmerje iz nujnih operativnih razlogov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja v znesku 557.553,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.10.2000 do plačila, v 8 dneh. Toženi stranki je naložilo tudi, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 92.434,00 tolarjev, v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne. V pritožbi navaja, da je med strankama nesporno, da je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje v postopku prisilne poravnave na podlagi 51. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l. RS št. 67/93, 39/97 in 72/99). Zmoten pa je zaključek sodišča prve stopnje, da zadnja novela Zakona o Jamstvenem in preživninskem skladu RS (ZJPSRS, Ur.l. RS št. 25/97, 10/98, 41/99, zadnja novela pa ZJSRS-C, Ur.l. RS št. 53/99) ustvarja novo pravico, to je pravico do odpravnine. ZJPSRS namreč ureja zgolj vrsto in obseg pravic, ki se krijejo iz sredstev sklada, ne določa in tudi ne more pa določati obveznosti delodajalca do delavca. Pri ugotavljanju pomena določbe 19. čl. ZJSRS-C je potrebno poleg gramatikalne uporabiti tudi teleološko razlago in pri tem ugotoviti, kakšen je bil namen zakonodajalca pri sprejemanju navedene določbe. V kolikor bi zakonodajalec želel, da se uzakoni pravica delavca do odpravnine v primeru prenehanja delovnega razmerja delavcem v stečaju in prisilni poravnavi, bi nedvomno sprejel novelo ZPPSL in s tem opredelil materialno podlago. Zakon tega ni storil, temveč je opredelil le pravico delavca do odpravnine v odnosu do jamstvenega sklada, takšen zaključek pa izhaja tudi iz namena, kot je določen v 1. čl. ZJPSRS. Takšno stališče je zavzelo tudi pritožbeno sodišče v svoji sodbi opr.št. Pdp 465/98, Ustavno sodišče RS pa je v svoji odločbi (objavljeni v Ur.l. RS št. 17/94) navedlo, da naj se pravice delavcev, ki bodo z izvajanjem ZPPSL izgubili delo, zagotovijo s posebnim zakonom, iz posebnih finančnih virov in ne iz sredstev družbe. Tožena stranka meni, da bi tožeči stranki tudi v primeru, če bi bila sicer upravičena do odpravnine, ta pripadala pod pogoji prisilne poravnave, nikakor pa ne v višjem znesku od odpravnine, kot jo priznava in izplačuje delavcem Jamstveni in preživninski sklad RS.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje (ki v pritožbenem postopku tudi ni sporno), da je dejanske in pravne zaključke pravilno, popolno in razumljivo obrazložilo, da v postopku ni storilo nobene od bistvenih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in da je pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Ker so razlogi izpodbijane sodbe jasni in prepričljivi, jih pritožbeno sodišče ne ponavlja ponovno, temveč se nanje le sklicuje, glede na pritožbo tožene stranke pa le še dodaja: Ob nespornem zaključku, da je tožeči stranki 6.10.2000 delovno razmerje prenehalo na podlagi 51. čl. ZPPSL, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo 19. čl. ZJSRS-C o tem, da tožeči stranki pripada tudi odpravnina v višini in pod pogoji, kot jo imajo delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90-71/93). Določba 19. čl. ZJSRS-C je jasna in ne zahteva posebne interpretacije ali posebnih pravil razlage, na podlagi katerih bi bilo mogoče šele ugotoviti njeno pravo vsebino.

Edino, s čemer se je mogoče strinjati glede pritožbenih navedb tožene stranke je to, da je bila določba navedenega člena dejansko sistemsko neustrezno vnešena v ZJPSRS, saj iz 1. čl. tega zakona izhaja, da naj bi urejal le ustanovitev in poslovanje Jamstvenega in preživninskega sklada RS, vrsto in obseg pravic, ki se pokrivajo iz sredstev sklada ter roke in postopek za njihovo uveljavitev. Ne glede na to pa je jasno, da je določba 19. čl. ZJSRS-C presegla okvir, ki ga je zakon začrtal v 1. čl. in opredelila povsem novo pravico delavcev, in to v razmerju do delodajalca, ne pa do Jamstvenega in preživninskega sklada RS. Pri tem je tudi sistemsko mogoče ugotoviti, da določba 19. čl. ZJSRS-C v bistvu spada med prehodne in končne določbe zakona, ureja pa tudi sicer pravice delavcev iz 16. čl. istega zakona (ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, pri katerem so bili zaposleni neprekinjeno najmanj tri mesece pred datumom prenehanja delovnega razmerja) le za čas do uveljavitve novega ZDRĐ Namen določbe je bil izenačiti položaj delavcev, ki jim je prenehalo delovno razmerje zaradi prisilne poravnave ali stečaja, s pravicami delavcev, ki jim je prenehalo delovno razmerje zaradi nujnih operativnih razlogov prav do novega ZDR, ki tudi predvideva to pravico delavcev do odpravnine.

Določba je sicer povsem jasna: delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, imajo pravico do odpravnine v višini in pod pogoji, kot jo imajo delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov po ZDR, to pravico uveljavljajo v postopku in na način, ki ga določajo predpisi o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, sklad pa izplačuje odpravnino v višini, določeni s 3. alineo 2. odst. 19. čl. zakona. Iz besedila 19. čl. ZJSRS-C torej izhaja tudi, da gre za ločevanje med odpravnino, do katere so delavci upravičeni v primeru insolventnosti svojega delodajalca (enako kot delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo po ZDR zaradi nujnih operativnih razlogov), od odpravnine, ki jo takšnim delavcem izplačuje sklad na podlagi 19. čl. ZJPSRS in ki je omejena največ na znesek v višini ene minimalne plače, določene z zakonom na dan izdaje odločbe, zmanjšane za davke in prispevke. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke glede njene teleološke razlage navedene določbe in tega, da delavcem ne pripada odpravnina, ki je bila višja od odpravnine, kot jo priznava in izplačuje Jamstveni in preživninski sklad RS.

Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 465/98 in tolmačenje Ustavnega sodišča RS, saj gre očitno za odločbi, ki sta bili sprejeti še pred ZJSRS-C oz. celo pred uveljavitvijo ZJPSRS in kot taki nimata nobene zveze s pravno ureditvijo, do katere je prišlo s 3.7.1999, t.j. z začetkom veljavnosti ZJSRS-C. Pritožba tudi neutemeljeno meni, da bi bila tožeča stranka upravičena le do odpravnine pod pogoji prisilne poravnave. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da takšno tolmačenje ni pravilno, saj v primeru, če je kot ena od metod finančne reorganizacije predvideno zmanjšanje števila pri dolžniku zaposlenih delavcev v skladu s programom prenehanja delovnih razmerij, delavcem preneha delovno razmerje šele po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave (1. in 4. odst. 51. čl. ZPPSL). Takšni delavci torej pridobijo pravico do odpravnine šele po tem, ko je prisilna poravnava že pravnomočno potrjena, kar obenem pomeni, da so v drugačnem položaju od ostalih upnikov (ki se razen izjem lahko poplačajo le pod pogoji iz potrjene prisilne poravnave), saj so terjatve takšnih upnikov do dolžnika v prisilni poravnavi že obstajale kot dospele ali nedospele denarne in nedenarne terjatve in torej v tem primeru ne gre za terjatve, ki bi nastale prav v posledici postopka prisilne poravnave in celo šele po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave (kot je to primer pri delavcih, ki jim zaradi prisilne poravnave preneha delovno razmerje).

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožena stranka ni zaznamovala.