Jedro

Z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik izraža dvome v obsojenčevo krivdo, s čimer izpodbija dokazno presojo v pravnomočni sodbi. S tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa po 2.odst. 420.čl. ZKP ni zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. A.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 11.3.1997 obs. A.Č. spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 1. odstavku 253. člena KZ in mu na podlagi 50. člena istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 253. člena KZ določilo kazen 1 leto zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 1. odstavku 96. člena KZ (pravilno bi bilo sklicevati se na 2. odstavek 105. člena Zakona o kazenskem postopku-ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan oškodovani Novi kreditni banki povrniti protipravno premoženjsko korist (iz obrazložitve odločbe je razvidno, da gre za obveznost plačila premoženjskopravnega zahtevka) v višini 1,670.120,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 7.5.1997 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obs. A.Č. izreklo kazen 1 leto zapora. Obe sodišči sta obsojenca oprostili povrnitve stroškov kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega A.Č. dne 7.7.1997 iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi ugodi in odločbi prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. v mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Vložnik zahteve v resnici uveljavlja kršitev, ki bi utegnila pomeniti zmotno ugotovitev dejanskega stanja, na katero se v okviru tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče uspešno sklicevati. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva zagovornika obs. A.Č. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve poudarja, da je zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, ker so v pravnomočni sodbi precejšnja nasprotja med tem, kar se navaja v njenih razlogih o vsebini listin ali zapisnikov in med samimi temi listinami ali zapisniki. Vendar nobenega takšnega primera v svoji vlogi ne konkretizira, zato so take navedbe v tolikšni meri posplošene, da jih sploh ni mogoče preizkusiti.

Kolikor pa zagovornik obs. A.Č. navaja, da je sodišče "šablonsko" ugotovilo, da je vse čeke, navedene v izreku sodbe obsojenec izdal vedoč, da zanje na svojem tekočem računu nima kritja, čeprav se je v postopku nedvoumno izkazalo, da obsojencu ni mogoče očitati naklepa pri izdaji tistih čekov, ki jih je kot garancijo izročil zastavljalnici S. d.o.o., da je sicer obsojenec na glavni obravnavi priznal, da je vse čeke podpisal, kar pa ne velja za datume, ki jih je vpisal očitno nekdo, ki je čeke prejel od obsojenca, izraža dvome v obsojenčevo krivdo. Na ta način izpodbija dokazno presojo v pravnomočni sodbi, na podlagi katere je sodišče ugotovilo, da je obs. A.Č. ob izročitvi čekov zastavljalnici S. d.o.o. zaradi zavarovanja terjatev tudi pristal, da bo zastavljalnica sporne čeke predložila v plačilo po preteku roka za vrnitev posojila, če izposojenega denarja ne bo vrnil in da se je to pozneje tudi zgodilo. Obsojenčev zagovornik v tem delu zahteve po vsebini uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi in da je zagovornik obs. A.Č. zahtevo za varstvo zakonitosti vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je njegovo zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.