Jedro

Z izpodbijanim enotnim dovoljenjem za gradnjo ni bilo odločeno le o legalizaciji objekta, temveč je bilo poseženo tudi v položaj denacionalizacijskega upravičenca, saj je bilo določeno funkcionalno zemljišče in to za vso preostalo površino parcele, za katero je sicer vložena zahteva za denacionalizacijo. Postopek za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo bi se moral zato prekiniti, do odločitve o zahtevku za denacionalizacijo, pri čemer bi se v okviru denacionalizacijskega postopka v skladu s prakso tožene stranke določil obseg zemljišča, ki se vrača v naravi, in bi se o tem vračanju odločilo, šele nato pa bi se lahko na preostalem zemljišču določilo funkcionalno zemljišče.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani U 2306/2004-11 z dne 17.11.2005 se spremeni tako, da:1. se tožbi ugodi ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor RS, Ljubljana z dne 11. 11. 2004, in odločbe Upravne enote Ljubljana z dne 19.1.2004, odpravita ter se zadeva vrne Upravni enoti Ljubljana, v ponovni postopek; 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora na prvi stopnji v znesku 323,63 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva po preteku paricijskega roka. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v pritožbenem postopku v znesku 509,70 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11. 11. 2004, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 19. 1. 2004, s katero je upravni organ prve stopnje Lovski družini ... dovolil legalizacijo Lovskega doma na zemljišču prac. št. 19 k.o. ..., pod tam navedenimi pogoji.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom obeh upravnih organov. Ugotavlja, da že vložena zahteva za denacionalizacijo ne more biti razlog, zaradi katerega izdaja gradbenega dovoljenja ne bi bila mogoča. Izdaja dovoljenja na postopek denacionalizacije nima bistvenega vpliva. V obravnavanem primeru, ko gre za legalizacijo že obstoječega objekta, se položaj denacionalizacijskega upravičenca, nikakor ne spreminja.

3. Tožnica vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je gradbeno dovoljenje poseglo v parcelno številko 19 k.o..., s tem pa tudi v denacionalizacijski postopek. V denacionalizacijskem postopku bo ugotovljeno, v kolikšnem delu je možno vrniti nepremičnino parc. št. 19 v naravi, hkrati pa se bo odločilo tudi o lastništvu te parcele. Šele potem bodo izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja. Tožnica je v denacionalizacijskem postopku predlagala, da se odmeri stavbno zemljišče in funkcionalno zemljišče k lovskemu domu, ostali del naj se upravičenki vrne v naravi. Postopek zaradi izdaje gradbenega dovoljenja bi moral biti prekinjen, dokler ne bo odločeno v denacionalizacijskem zahtevku.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožena stranka in stranka z interesom (Lovska družina ...) na pritožbo nista odgovorili.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006). Po določbi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred vložitvijo tega zakona, Vrhovno sodišče obravnava kot pritožbe po tem zakonu, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po tem zakonu, v primerih, ko je pravnomočna sodba po zakonu pogoj za izvršitev akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe obravnavajo kot dovoljene in pravočasne revizije po ZUS-1. V obravnavanem primeru se pritožba tožnice obravnava kot pritožba po ZUS-1, saj je pravnomočnost sodbe pogoj za začetek gradnje na podlagi enotnega dovoljenja za gradnjo.

7. Odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in obeh upravnih organov, da se Lovski družini ... izda enotno gradbeno dovoljenje za legalizacijo Lovskega doma na zemljišču s parc. št. 19 k.o..., temeljijo na ugotovitvi, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo in na stališču, da začeti postopek za denacionalizacijo istega zemljišča ne more biti razlog, zaradi katerega izdaja enotnega dovoljenja ne bi bila mogoča. 8. Glede na dejansko stanje, ugotovljeno v obravnavanem primeru, se pritožbeno sodišče s takšnim stališčem ne more strinjati. Enotno dovoljenje je bilo investitorju (stranki z interesom) izdano za legalizacijo objekta na zemljišču parc. št. 19 k.o..., z isto odločbo pa je določeno funkcionalno zemljišče. Parcela, na kateri je objekt, naj bi v celoti merila 2746 m2, od tega naj bilo stavbišče 71 m2, kot funkcionalno zemljišče pa je bilo določeno vse ostalo zemljišče, to je preostalih 2675 m2. 9. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju se ni mogoče strinjati s stališčem , da se položaj denacionalizacijskega upravičenca z izdajo gradbenega dovoljenja ne spreminja. Z izpodbijanim enotnim dovoljenjem za gradnjo ni bilo odločeno le o legalizaciji objekta, temveč je bilo poseženo tudi v položaj denacionalizacijskega upravičenca, saj je bilo določeno funkcionalno zemljišče in to za vso preostalo površino parcele, za katero je sicer vložena zahteva za denacionalizacijo. Postopek za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo bi se moral zato prekiniti, do odločitve o zahtevku za denacionalizacijo, pri čemer bi se v okviru denacionalizacijskega postopka v skladu s prakso tožene stranke določil obseg zemljišča, ki se vrača v naravi, in bi se o tem vračanju odločilo, šele nato pa bi se lahko na preostalem zemljišču določilo funkcionalno zemljišče. 10. Ker sta oba upravna organa in sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, odpravilo izpodbijana upravna akta ter na podlagi tretjega odstavka 64. člena istega zakona zadevo vrnilo prvostopnemu upravnemu organu v nov postopek, torej v stanje, v katerem je bila zadeva preden so bile odpravljeni akti izdani. V novem postopku bo moral upravni organ prve stopnje postopek izdaje določitve funkcionalnega zemljišča prekiniti do rešitve denacionalizacijskega postopka.

11. K točkam I/2 in II. izreka:

12. ZUS-1 v prehodnih in končnih določbah v 104. členu določa, da se za postopke, ki so ob uveljavitvi tega zakona v teku, uporabljajo določbe ZUS, kolikor ni v členih 105 do 107 tega zakona drugače določeno. V obravnavanem primeru se je postopek v upravnem sporu začel z vložitvijo tožbe dne 22.12.2004, torej pred začetkom veljave ZUS-1 in je tako za odločitev o stroških postopka treba uporabiti določbe ZUS. Upoštevati pa je tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-68/2004 z dne 6. 4. 2006, s katero je ustavno sodišče delno razveljavilo tretji odstavek 23. člena ZUS, ki je določal, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti upravnega akta, zaradi česar ni več izrecno in posebej urejena povrnitev stroškov v sporu o zakonitosti posamičnega akta. Ker ZUS v prvem odstavku 16. člena določa, da se za vprašanje postopka, ki niso urejena s tem zakonom, smiselno uporablja določbe ZPP, delna razveljavitev tretjega odstavka 93. člena ZUS pomeni, da se tudi pri sporih o zakonitosti posamičnega akta odloči o stroških postopka po določbah ZPP.

13. Pri odločanju o povrnitvi stroškov upravnega spora je pritožbeno sodišče upoštevalo določilo prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007, 101/2007 - odločba US RS, 102/2007 - odločba US RS in 48/2008), ki določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in intervenientu povrniti stroške, in drugega odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru da sodišče spremeni odločbo, zaradi katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi v celoti uspela s svojim zahtevkom. Stroške upravnega spora je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z ob vložitvi pritožbe in tožbe veljavno odvetniško tarifo (OT, Uradni list RS, 67/2003, 155. členom ZPP - UPB3 - priznajo se samo potrebni stroški) in Zakonom o sodnih taksah (ZST - UPB1, Uradni list RS, št. 20/2004). Pooblaščencu tožeče stranke je pritožbene sodišče tako priznalo naslednje priglašene stroške po stroškovnikih: za sestavo tožbe 500 točk (tarifna številka 30 1/B) in za sestavo pritožbe 625 točk (tarifna številka 30/4, skupno torej 1125 točk, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT (člen 25/1 OT) oziroma 0,459 EUR (člen 13/1 Zakona o uvedbi EUR - ZUE; Uradni list RS, št. 114/2006) predstavljajo znesek 516,30 EUR. Na ta znesek je pritožbeno sodišče pooblaščencu tožnice priznalo še 20 % DDV v skupnem znesku 105,34 EUR (člen 14/2 OT) ter 2% administrativne stroške v znesku 4,59 EUR in 5,74 EUR (tretji odstavek 13. člena OT). Priznalo je tudi stroške sodnih taks za tožbo v znesku 15.200 SIT oziroma 63,43 EUR in za sodbo v znesku 19.000 SIT oziroma 19,29 EUR in za pritožbo v znesku 38.000 SIT oziroma 158,57 EUR. Skupni stroški tožeče stranke tako predstavljajo znesek 933,93 EUR. Vse priznane stroške je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15. dni od prejemu sodbe, po poteku paricijskega roka pa dolguje tudi zakonske zamudne obresti do plačila.