Jedro

Nepravilno delovanje pisoarjev (zastajanje vode, pomanjkljivo izplakovanje) je bilo ugotovljeno neposredno po vgradnji, konstrukcijska, stvarna napaka pisoarjev pa več mesecev kasneje - z razkritjem vzroka za zastajanje vode in pomanjkljivo izplakovanje.

Tožniku, ki se je odkrivanja vzrokov nepravilnega delovanja pisoarjev lotil z izločanjem možnih vzrokov in kot verjetnejšega najprej izločil nepravilno montažo, ni mogoče pripisati neskrbnosti pri ugotavljanju skrite napake.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine 2.174,73 EUR z obrestmi. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 851,09 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodbo označuje za sodbo presenečenja. Povzema svoje trditve: da je dne 14. 6. 2014 in 4. 8. 2014 pri toženi stranki kupil tri pisoarje s konstrukcijsko napako (napako v zasnovi artikla, kar pa se je pokazalo šele po vgraditvi in kasnejši uporabi; voda iz pisoarjev ni odtekala oz. je bil vodostaj previsok, zaradi česar je ob uporabi škropilo po okolici; zaradi nepopolnega izpiranja je del urina zastajal in povzročal smrad; pisoarji so bili vgrajeni v stanovanjsko hišo; z uporabo pisoarjev, še pred vselitvijo v hišo, se je pokazalo neustrezno delovanje: zastajanje vode, smrad). Tožnik je napako dokazal z listinami in drugimi dokazi, tožena stranka pa ni dokazala, da so bili pisoarji ustrezni. Pisne zavrnitve reklamacije s strani proizvajalca ni predložila, čeprav je proizvajalčevo zavrnitev reklamacije zatrjevala. Tožnik ni strokovnjak in ob pojavu smradu ni vedel kaj je narobe. Obstajal je sum o ustreznosti odtoka oz. inštalacije, pozneje pa je bil ta vzrok izključen (dopis D. d.o.o., zaslišanje predstavnikov D. d.o.o.) in je šel tožnik reklamirat pisoarje. Ni vedel kaj je narobe, zato je šel 15. 1. 2015 v trgovino, kjer je pisoarje leta 2014 kupil. Tam je kontaktiral z delavko M. K. in ob ogledu pisoarjev ugotovil, da imajo sifon na drugem mestu kot prej kupljeni pisoarji. Trgovci še sami niso vedeli, da imajo te pisoarje zvedene pod isto oznako in isto prodajno kodo. Tedaj je – skupaj s predstavnico tožene stranke – prvič posumil, da bi bila vzrok za neustrezno delovanje pisoarja lahko njegova konstrukcija. Ob tej priliki je kupil nov pisoar, ki je ustrezen, kar je bilo toženi stranki sporočeno po elektronski pošti 21. 1. 2015. Dne 22. 1. 2015 je tožnik pri toženi stranki zamenjal dva pisoarja, za tretjega pa so mu vrnili kupnino. Tožnik je torej šele 21. 1. 2015 oz. po 15. 1. 2015 ugotovil, da je vzrok za nepravilno delovanje pisoarjev stvarna napaka – neustrezen priključek za sifon. Povračilo škode je zahteval 21. 1. 2015, torej v roku, zahtevanem z Zakonom o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPoT) in Obligacijskim zakonikom (v nadaljevanju OZ). Sodno varstvo je uveljavljal v enoletnem roku. Iz dejstva, da je tožena stranka 22. 1. 2015, ko tožnik niti računov ni imel pri sebi, pisoarje zamenjala, sklepa, da se je zavedala, da niso ustrezni ter napako priznala. Ne gre za dobro voljo ali poslovno prakso, kot zaključuje sodišče. Tožnik, ki je pisoarje vgradil konec leta 2014, res ni vedel točnega datuma vgradnje, kar pa ni pomembno. Ključno je, kdaj je tožnik z gotovostjo izvedel, da je vzrok težavam konstrukcijska napaka pisoarjev. To pa je bilo 15. 1. 2015, ko je vgradil pravilno konstruiran pisoar. Dne 21. 1. 2015 je bilo vse razjasnjeno in sporočeno. Ni pomembno, kdaj je tožnik začutil smrad, ker takrat vzroka zanj še ni vedel. Zavrača ugotovitev, da se je tožnik izmikal odgovorom na določena vprašanja, saj je izpovedal, da se podrobnosti ne spomni, pri čemer gre za nerelevantna dejstva. Zatrjuje neenakopravno obravnavanje v postopku, ker se tožniku ne verjame, pričam tožene stranke pa se verjame. Tožena stranka je pisoarje zamenjala preden je dobavitelju poslala reklamacijo v reševanje. Tožena stranka ni dokazala, da je pisoarje zamenjala in kupnino vrnila zaradi dobre poslovne prakse. Zahtevek za povračilo škode je tožnik podal z elektronsko pošto 21. 1. 2015. Tožnik torej vtožuje odškodnino za škodo zaradi stvarne napake, ki se je pokazala 15. 1. 2015 oz. 21. 1. 2015, ko je bila tožena stranka o tem obveščena. Zaradi dokazovanja stvarne napake, je bilo predlaganih več dokazov, ki niso bili izvedeni. Meni, da se škoda lahko uveljavlja v skladu z določilom 468. čl. OZ po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Pojasnjuje višino materialne škode, nastale zaradi premontaže pisoarjev, potnih stroškov, povzročenih z reševanjem reklamacije, potnih stroškov zaradi kasnejše vselitve v hišo in stroškov izdelave izvedeniškega mnenja. Sodišče se do višine posameznih odškodninskih postavk ni opredelilo. Posledično je nepravilna odločitev o stroških postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da sodba za pritožnika predstavlja le duševno presenečenje, ker se se z vsebino sodbe ne strinja. Za sodbo presenečenja bi šlo, če tožeči stranki ne bi bilo omogočeno učinkovito varstvo pravic, bodisi zaradi uporabljene pravne podlage ali iz drugih razlogov. Zavrača svoje dokazno breme v zvezi z dokazovanjem stvarne napake. Pojasnjuje, da so zamenjani pisoarji nov model s posameznimi izboljšavami in jasno tudi z drugačnimi parametri za montažo ter različnim nivojem sifona. Kar pa ne potrjuje, da so bili sifoni pri prvotnih pisoarjih na napačnem mestu. Pritrjuje prvostopenjski sodbi, da je tožnik za napako izvedel že več kot dva meseca pred grajanjem (21. 1. 2015), saj je izpovedal, da je bilo to oktobra, novembra ali decembra 2014. Pritrjuje tudi drugim ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče meni, da se tožeča stranka o tem, kdaj je ugotovila stvarno napako dne 14. 6. 2014 in dne 4. 8. 2014 kupljenih pisoarjev, ni konkretno – z datumom – izjasnila. Navedbe označuje za takó nejasne, da iz njih ni mogoče ugotoviti zatrjevanega časa odkritja stvarne napake. Na zaključku 19. točke obrazložitve opozarja na dvoje trditev, ki so bile vse pravočasno podane: 1) v tožbi: da se je konstrukcijska napaka v delovanju pisoarjev pokazala z uporabo pisoarjev, takoj po njihovi vgradnji (tožnik je izpovedal, da je so bili pisoarji vgrajeni oktobra, novembra ali decembra 2014); 2) v pripravljalni vlogi: da se je napaka „dokončno potrdila“, ko je izvajalec D. d.o.o. primerjal novi pisoar s prvotno kupljenim (to je bilo v januarju 2015). Če je sodišče prve stopnje štelo, da so tožnikove trditve glede zatrjevanega časa odkritja stvarne napake nejasne, bi moralo to nasprotje razčistiti. Zlasti, če meni, da je zatrjevano odkritje stvarne napake neposredno po vgradnji oz. ob prvi uporabi pisoarjev. Za tak primer je z 285. čl. ZPP predvideno materialno procesno vodstvo.

6. Da gre za konstrukcijsko napako, je tožnik zatrdil že v tožbi, pa tudi v IV. točki vloge z dne 23. 3. 2017. V tej vlogi je navedel, da je pisoarje reklamiral (stvarno napako uveljavljal) takoj, ko je ugotovil in je bilo potrjeno, da s pisoarji nekaj ni v redu; ko je z delavko tožene stranke M. K. ugotavljal napake in vzel še en pisoar za primerjavo, potem pa z mojstri družbe D. d.o.o. ugotovil, da gre pri prvotno kupljenih pisoarjih za napako s sifonom. V nadaljevanju je navedel, da je o napaki sifona še istega dne 21. 1. 2017 (verjetno pisna napaka, pravilno 2015) obvestil pri toženi stranki zaposlenega F. Glede na to, da tožnik trdi, da je vzrok nepravilnega delovanja pisoarjev ugotovil dne 16. 1. 2015 (ob obisku trgovine) in dne 21. 1. 2015 (ko je D. d.o.o opravila primerjavo in vgradila nov pisoar), je zatrjevani datum odkritja stvarne napake pisoarjev eden od teh datumov (16. 1. 2015 ali 21. 1. 2015), ne pa dan vgradnje in prve uporabe pisoarjev.

7. Tožnik je v tožbi kot napako res navajal prevelik vodostaj v pisoarju in smrad zaradi nezadostnega izplakovanja, kar je ugotovil neposredno po vgradnji. Napako je že v tožbi opredelil za konstrukcijsko napako. V nadaljevanju je svoje trditve nadgradil z navedbo, na kakšen način ter kdaj je ugotovil napako pisoarjev, torej s časom odkritja konstrukcijske napake. S celovito obravnavo trditev se izkaže, da je bilo nepravilno delovanje pisoarjev – zastajanje vode, pomanjkljivo izplakovanje – ugotovljeno neposredno po vgradnji, konstrukcijska, stvarna napaka pisoarjev pa v januarju 2015 – z razkritjem vzroka za zastajanje vode, pomanjkljivo izplakovanje. Iz trditev torej sledi, da gre za skrito napako, ki ob prevzemu stvari ni bila ugotovljiva1; zaradi več možnih vzrokov nepravilnega delovanja pisoarjev pa tudi neposredno po vgradnji ne. Z vgradnjo se je izkazalo nepravilno delovanje pisoarjev, ki ni nujno posledica konstrukcijske (stvarne) napake pisoarjev. Pri navajanju, kdaj je zatrjevano stvarno napako (konstrukcijsko napako) ugotovil, tožnik res ni bil natančen in strokoven. S prizanesljivo razlago njegovih navedb pa je mogoče razbrati, da je bila konstrukcijska napaka odkrita po tem, ko je monter D. d.o.o. primerjal stari in novi pisoar, vgradil nov pisoar in ugotovil, da ta pravilno deluje. Takrat so bili izključeni drugi možni vzroki nepravilnega delovanja pisoarjev, na katere se je do takrat sumilo.

8. Tožniku, ki se je odkrivanja vzrokov nepravilnega delovanja pisoarjev lotil z izločanjem možnih vzrokov in kot verjetnejšega najprej izločil nepravilno montažo, ni mogoče pripisati neskrbnosti pri ugotavljanju skrite napake. Iz tožnikove izpovedbe (Zapisnik naroka 21. 12. 2017 – 21. stran spodaj) je razvidno, da 16. 1. 2015 ob ogledu pisoarjev v trgovini in ob ugotovitvi različnih lokacij sifonov (na istem artiklu) še ni vedel vzroka težav. Iz tožnikove izpovedbe (Zapisnik naroka 21. 12. 2017 – 6. stran spodaj, 12. stran zgoraj, 22. stran zgoraj) je razvidno, da je vzrok neustreznega delovanja vgrajenih pisoarjev ugotavljal inštalater D. d.o.o. V dvomih o vzroku nepravilnega delovanja pisoarjev torej ni bil samo tožnik, ampak tudi izvajalec, saj je, kakor je izpovedal tožnik, vgrajene pisoarje zaradi ugotavljanja neustreznega delovanja večkrat odmontiral in ponovno montiral. Na vprašanje, kdaj je ugotovil, kaj je z vgrajenimi pisoarji sploh narobe, je tožnik odgovoril, da po 16., ko je domov prinesel nov pisoar (Zapisnik naroka 21. 12. 2017 – 14. stran).

9. Prvostopenjska odločitev je zaradi neupoštevanja materialnopravnega določila o skriti napaki in posledično nepravilno ter pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje, da pravočasnost grajanja stvarne napake – upoštevajoč določila o skriti napaki – ponovno preveri. Zaradi nepravilnega materialnega izhodišča je ostal neobravnavan cel sklop pravno odločilnih dejstev. Če bi jih prvič obravnavalo pritožbeno sodišče, bi bila strankama odvzeta pravica do pritožbe. Pritožbeno sodišče se je zato odločilo, da dokaznega postopka ne bo sámo dopolnjevalo, ampak bo v ponovljenem postopku to storilo sodišče prve stopnje. Odločitev je zato razveljavljena (355. čl. ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. čl. ZPP.

PRAVNI POUK Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Za odgovornost za stvarne napake se uporabljajo določbe OZ, če ZVPoT ne določa drugače (tretji odstavek 37. čl ZVPoT). S prvim odstavkom 462. čl. OZ je kot skrita napaka opredeljena napaka, ki je pri prevzemu ni bilo mogoče opaziti.