Jedro

V času škodnega dogodka je veljal tudi ZOZP. Ta je v primerih, ko je škoda povzročena z nezavarovanim vozilom ali z neznanim vozilom, v 34. in 35. členu predvidel ustanovitev škodnega sklada, v katerega plačujejo prispevek vse zavarovalnice, in v 37. členu omogočil oškodovancem, da vložijo zahtevek pri Slovenskem zavarovalnem biroju (sedaj Slovensko zavarovalno združenje), ki mora izplačati odškodnino, nato pa zahteva povrnitev odškodnine z obrestmi in stroški od lastnika vozila ali od povzročitelja škodnega dogodka (41. člen ZOZP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka (v nadaljevanju toženec) plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) znesek 78.205,20 euro z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.093,97 euro od 5. 2. 2000 do plačila, od zneska 171,48 euro od 28. 3. 2000 do plačila in od zneska 70.939,74 euro od 22. 4. 2000 do plačila. Poleg tega je odločilo o stroških pravdnega postopka.

2. Proti sodbi se je pritožil toženec in sodišče druge stopnje, ki je pritožbi delno ugodilo, je sodbo spremenilo tako, da je tožencu naložilo plačilo 78.205,20 euro z zakonskimi zamudnimi obrestmi v znesku 78.205,20 euro, v presežku pa je obrestni zahtevek zavrnilo. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo. Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi sodišča druge stopnje je toženec pravočasno vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne ali delno zavrne, ali pa da se sodba razveljavi in vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje. Podrejeno predlaga prisoditev bistveno nižjega zneska od prisojenega. Napačno uporabo materialnega prava očita sodiščema zato, ker sta tožencu naložili povrnitev celotne odškodnine, čeprav je bil v času škodnega dogodka popolnoma trezen in star komaj 17 let. Oškodovanec je bil star 27 let, vendar je bil zaradi prirojene duševne prizadetosti mentalno prizadet in mu je bila postavljena mati za skrbnico. Izvedenec in sodišče sta napačno ocenila, da ga ne gre šteti za sedemletnega otroka in da je mati pravilno ravnala, ko ga je pustila zdoma v nočnih urah, ter mu dovolila voziti motorno kolo in uživati alkohol. Toženec trdi, da je skrbnica zanemarila svojo dolžnost varovanja osebe in je zaradi tega prišlo do prometne nesreče, v kateri je varovanec trpel hude telesne poškodbe. Zato meni, da je treba po 267. členu ZOR upoštevati soodgovornost skrbnice oziroma soodgovornost oškodovanca. Prav tako očita sodiščema, da sta napačno zavrnili uporabo 192. člena ZOR in nista zmanjšali odškodnine. Dodaja, da je po nesreči s strani K. doživel več fizičnih in verbalnih napadov, da je njegov oče doživel srčni infarkt in da je večkrat priskrbel oškodovancu medicinsko-sanitetni material. Bistveno kršitev določil zakona o pravdnem postopku iz 14. točke drugega odstavka 339. člena in iz prvega odstavka tega člena v zvezi z 8. členom ZPP pa očita sodiščema zato, ker je toženec opozoril na kontradiktornost mnenja izvedenca psihiatra in je zahteval njegovo zaslišanje ali postavitev novega izvedenca, a mu sodišče ni ugodilo. Poleg tega dr. M. ni bil primeren za izvedenca, ker je sodeloval že v postopku za odvzem posloven sposobnosti oškodovanemu K. Toženec tudi vztraja pri ugovoru aktivne legitimacije, saj Slovensko zavarovalno združenje ni upravičeno do povrnitve odškodnine po 41. členu Zakona o obveznem zavarovanju v prometu. Vztraja tudi pri ugovoru zastaranja, ker se je škodni dogodek pripetil 1. 5. 1996, posledice so bile znane 21. 5. 1996, tožba pa je bila vložena šele 13. 8. 2001, torej po preteku rokov iz 371. člena in iz prvega in drugega odstavka 376. člena ZOR.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) , ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2) , je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Dne 1. 5. 1996, ko se je zgodila prometna nesreča, je obligacijska razmerja urejal Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR).(3) Ta zakon je v členih 154 - 209 urejal razmerja v zvezi s povzročitvijo škode in določal, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, to povrniti. Ker toženec poudarja svojo mladoletnost, je treba opozoriti na tretji odstavek 160. člena ZOR, ki določa, da mladoletnik z dopolnjenimi 14 leti odgovarja po splošnih načelih o odgovornosti za škodo. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili ta pravila, saj sta ugotovili, da je toženec z nedopustnim ravnanjem povzročil prometno nesrečo, v kateri je bil poškodovan A. K., ki je bil hudo telesno poškodovan, in da je toženec za to odgovoren. Pojasnjevanje zakaj je bil A. K. v času nesreče v avtomobilu in dogajanje ter odnosi s K. po prometni nesreči, ki jih navaja toženec v reviziji, na vtoževano terjatev ne vplivajo. Sploh pa po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. V času škodnega dogodka je veljal tudi Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP),(4) ki je določal obvezna zavarovanja v prometu, med drugimi tudi zavarovanje lastnika motornega vozila proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam - zavarovanje avtomobilske odgovornosti (1. člen ZOZP). V 2. členu je zakonodajalec določil, da mora lastnik prevoznega sredstva skleniti obvezno zavarovanje, preden začne prevozno sredstvo uporabljati v prometu. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da toženec tega ni storil, temveč je brez vozniškega izpita vozil nezavarovano in neregistrirano vozilo. Namen zakona je v socializaciji rizikov, zato je v 7. členu ZOZP določeno, da mora zavarovalnica poravnati škodo in nato zahtevati povrnitev plačanega od sklenitelja zavarovanja ali odgovorne osebe. V tistih primerih, ko je škoda povzročena z nezavarovanim vozilom ali z neznanim vozilom, pa je ZOZP v 34. in 35. členu predvidel ustanovitev škodnega sklada, v katerega plačujejo prispevek vse zavarovalnice, in v 37. členu omogočil oškodovancem, da vložijo zahtevek pri Slovenskem zavarovalnem biroju. Ta mora izplačati odškodnino, nato pa zahteva povrnitev odškodnine z obrestmi in stroški od lastnika vozila ali od povzročitelja škodnega dogodka (41. člen ZOZP). Zato sta sodišči pravilno razsodili, da mora toženec povrniti izplačano Slovenskemu zavarovalnemu združenju. Da ugovor aktivne legitimacije ni utemeljen, je podrobno pojasnilo sodišče druge stopnje, ki je datumsko precizno pojasnilo, da je tožnik pravni naslednik Slovenskega zavarovalnega biroja, ki je naveden v ZOZP.

8. Ker je tožnik likvidiral škodo, ki jo je povzročil toženec, tako da je izplačal materi oškodovanca za posebno hude bolečine ob posebno hudi invalidnosti sina 7.093,97 euro, stroške likvidacije v znesku 171,48 euro in oškodovanemu A. K. 70.939,74 euro, je pridobil pravico in dolžnost zahtevati povrnitev navedenih zneskov na podlagi 41. člena ZOZP. Glede na to, da je likvidiral škodo 4. 2. 2000, 27. 3. 2000 in 21. 4. 2000, do dneva vložitve tožbe 13. 8. 2001 ni potekel splošni petletni rok iz iz 371. člena ZOR in revizija neutemeljeno navaja zastaranje terjatve.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, ko nista uporabili določil o soodgovornosti oškodovanca in njegove skrbnice. Okoliščin, ki bi opredeljevale soprispevek oškodovanca, toženec niti ne zatrjuje. Glede skrbnice pa sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bila materi podaljšana roditeljska pravica, ker so bile oškodovančeve umske sposobnosti manjše od povprečnih in bi jih lahko primerjali z ravnjo pri 6 do 7 letnem otroku, toda telesno je bil oškodovanec normalno razvit, zato z njim ni bilo ravnati kot z otrokom. Na splošno je center za socialno delo ugotavljal ustrezno skrb, ker ga je bilo treba spodbujati k samostojnosti in avtonomnosti ter druženju z vrstniki pa je bilo prav, da je v obravnavanem primeru skrbnica sinu dovolila odhod na praznovanje 1. maja. Tega, da bo toženec vozil prehitro in povzročil prometno nesrečo, ni mogla vedeti, saj ni vedela, da se bo oškodovanec peljal z njim.

10. Prav tako sta sodišči pravilno ravnali, da nista uporabili pravila o zmanjšanju odškodnine po 191. členu ZOR, ker za to ni bilo pogojev. Pravilno sta ocenili, da je vožnja nezavarovanega in neregistriranega vozila brez vozniškega dovoljenja hudo malomarno ravnanje toženca.

11. Tudi očitane bistvene kršitve določil ZPP ni, ker bi moral toženec, če je menil, da so podani razlogi za izločitev izvedenca po 70. členu v zvezi s 247. členom ZPP, na to pravočasno opozoriti. Sicer pa je izvedenec primarij dr. G. M. izdelal pisno mnenje, v katerem je dovolj obširno in razumljivo odgovoril na vsa vprašanja sodišča, nato pa je dodatno odgovoril še na vse toženčeve pomisleke, tako da ni bilo potrebe po dodatnem zasliševanju ali celo postavitvi drugega izvedenca, saj ni bilo razlogov, ki jih predvideva 254. člen ZPP.

12. Ker torej revizija ni utemeljena, jo je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2000. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008. Op. št. (3): Uradni list SFRJ, št. 29/1978-57/1989. Op. št. (4): Uradni list RS, št. 70/1994.