Jedro

Revizija ni dovoljena, ker tožena stranka ni navedla, v kolikšnem delu obsodilnega dela izpodbija sodbo. Samo pojasnilo, da je odškodnina v znesku šestih milijonov previsoka, ne zadošča, ker v reviziji ni navedeno, kolikšna odškodnina bi bila po mnenju tožene stranke pravična, oziroma kolikšna je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (drugi odstavek 367. člena ZPP), sodišče pa samo ne sme določati, v katerem delu naj jo preizkusi (371. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in razsodilo, da mu mora tožena stranka plačati deset milijonov tolarjev z zamudnimi obrestmi, kot so določene v zakonu in tečejo od dneva izdaje prve sodbe 20.1.2000 do plačila. Navedeni znesek mu je prisodilo za nepremoženjsko škodo, ki jo je pretrpel zaradi tega, ker je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. KO 202/47-27 z dne 20.06.1947, ki je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča LRS, opr. št. Kž 532/47 z dne 18.10.1947, neupravičeno obsojen na dvajset let odvzema prostosti s prisilnim delom in na izgubo političnih pravic za dobo petih let. Glede na to, da sta bili kasneje s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. K 88/51 z dne 23.3.1951, navedeni sodbi razveljavljeni, a je bila dotlej tožniku že odvzeta prostost za obdobje 4 let, 12 mesecev in 14 dni, in glede na to, da je sodišče ugotovilo, da je pravočasno vložil tožbo, mu je prisodilo del zahtevanega zneska za nepremoženjsko škodo, preostali del in ves tožbeni zahtevek za premoženjsko škodo pa je zavrnilo.

Proti sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka je trdila, da je prisojena odškodnina prenizka in da sodišče ni utemeljeno zavrnilo presežnega tožbenega zahtevka za nepremoženjsko in za premoženjsko škodo. Tožena stranka pa je v pritožbi vztrajala pri ugovoru zastaranja, poleg tega pa je trdila, da je prisojena odškodnina pretirana. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke. Pritožbo tožene stranke je zavrnilo glede ugovora zastaranja, glede prisojene odškodnine pa ji je delno ugodilo in odškodnino zaradi neupravičenega odvzema prostosti znižalo na šest milijonov tolarjev ter zavrnilo presežni del tožbenega zahtevka.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je pravočasno vložila revizijo tožena stranka. V reviziji navaja, da je prisojena odškodnina znatno previsoka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje. Tožena stranka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in trdi, da sodišče ni pravilno uporabilo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78-57/89), ker pri odmeri odškodnine ni upoštevalo ekonomskih in gospodarskih zmožnosti družbe. Sodišču druge stopnje očita tudi bistveno kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena zakona in trdi, da prisojenega zneska šest milijonov tolarjev ni utemeljilo. Tako kot sodišče prve stopnje, je prisodilo odškodnino samo na podlagi tožnikove izpovedi, pri čemer je kršilo temeljno načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP), saj enega samega izvedenega dokaza ni moglo vrednotiti skupaj z drugimi dokazi, ki jih tožnik ni predlagal. Zato trdi, da je odškodnina prisojena povsem arbitrarno in da sodišče ni primerjalo drugih odškodnin zaradi neupravičene povojne obsodbe. Po njenem gre za škode, ki so nastale v oddaljenem zgodovinskem obdobju in bi zadoščala simbolična odškodnina. Pri tem se sklicuje na določila Zakona o Skladu za poplačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja, ki so po naravi škode primerljive s tožnikovo škodo, saj sodijo v sklop povojnih krivic; in na nemški Zakon o ustanovitvi sklada "Spomini, odgovornost in prihodnost" z dne 11.8.2000. Navaja zneske odškodnin iz teh dveh zakonov, ne pove pa, koliko bi bila po njenem mnenju ustrezna odškodnina v spornem primeru, oziroma kolikšna je vrednost izpodbijanega dela sodbe.

Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Naknadno je tožnikov sin A. Z. sporočil, da je tožnik - njegov oče umrl dne 12.7.2002 in da sedaj prevzema pravdo on ter pooblašča za zastopanje novega odvetnika. Ker tožena stranka ni bila seznanjena z navedbami tožeče stranke in z novim dejstvom v postopku, ji je revizijsko sodišče vročilo vlogo pravnega naslednika tožeče stranke, kakor predvideva načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP in 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, EKČP, Ur.l. RS, št. 41/94-MP, št.7). S tem so bili izpolnjeni vsi procesni pogoji, da je vrhovno sodišče lahko odločalo o reviziji.

Ko je vrhovno sodišče presojalo, če je revizija pravočasna, popolna in dovoljena (374. člen ZPP) je ugotovilo, da revizija ni dovoljena, ker tožena stranka ni navedla, v kolikšnem delu obsodilnega dela izpodbija sodbo. Samo pojasnilo, da je odškodnina v znesku šestih milijonov previsoka, ne zadošča, ker v reviziji ni navedeno, kolikšna odškodnina bi bila po mnenju tožene stranke pravična, oziroma kolikšna je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (drugi odstavek 367. člena ZPP), sodišče pa samo ne sme določati, v katerem delu naj jo preizkusi (371. člen ZPP). O tem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na Občni seji dne 26.6.2002 sprejelo tudi pravno mnenje (Pravna mnenja VSRS, I/2002). Glede na navedeno je sodišče po 377. členu ZPP zavrglo revizijo.