Jedro

Obdolženka je krivdo po obtožbi na glavni obravnavi priznala, sodišče je njeno priznanje sprejelo in na tej podlagi, po opravljenem naroku za izrek kazenske sankcije, izreklo sodbo na podlagi sprejetega priznanja krivde. Tako izrečena sodba pa se v skladu z določbo drugega odstavka 370. člena ZKP ne sme izpodbijati iz razloga po 3. točki prvega odstavka tega člena, to je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

I. Pritožba obdolžene M. K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženo M.K. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in ji po istem zakonskem določilu izreklo kazen pet mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je obdolženka dolžna plačati oškodovani družbi S. d.o.o. priglašeni premoženjskopravni zahtevek v znesku 582,16 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženka, z laično pritožbo in hkrati prošnjo za „spremembo“ izrečene kazni zapora v družbeno koristno delo oziroma hišni zapor.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obdolženka s pritožbenimi navedbami, da je krivdo dejansko sama priznala, sicer pa je bila T.Š. tista, ki jo je povabila ter se dogovarjala za plačilo in podaljšanje hotelskih storitev, zagotovila pa tudi, da je račun plačala, uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Obdolženka je namreč krivdo po obtožbi na glavni obravnavi priznala, sodišče je njeno priznanje sprejelo in na tej podlagi, po opravljenem naroku za izrek kazenske sankcije, izreklo sodbo na podlagi sprejetega priznanja krivde. Tako izrečena sodba pa se v skladu z določbo drugega odstavka 370. člena ZKP ne sme izpodbijati iz razloga po 3. točki prvega odstavka tega člena, to je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja ugotovitev sodišča, da je obdolženka razumela naravo in posledice danega priznanja, da je bilo priznanje dano prostovoljno, da je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu, kar pomeni ustrezno presojo sodišča v skladu z določbami prvega odstavka 285.c člena ZKP. Na tej podlagi je obdolženkino priznanje krivde utemeljeno sprejelo, povzete pritožbene navedbe obdolženke pa glede na navedeno ne morejo biti predmet te pritožbene presoje.

5. Obdolženka se pritožuje tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, z navedbami, da se ne strinja z višino izrečene kazni. Vendar ji ni mogoče pritrditi, saj je sodišče prve stopnje v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe višino izrečene kazni zapora obdolženki utemeljilo s prepričljivimi razlogi, ki jim višje sodišče v celoti pritrjuje. Poleg ugotovljenih olajševalnih okoliščin je namreč kot obteževalno okoliščino pravilno izpostavilo in pri odmeri višine kazni zapora ustrezno upoštevalo obdolženkino večkratno predkaznovanost za premoženjska kazniva dejanja, tudi istovrstna, ter pravilno poudarilo, da predhodne obsodbe, tudi na zaporno kazen, obdolženke niso odvrnile od ponavljanja kaznivih dejanj. Utemeljeno je zaključilo, da je izrečena kazen v višini pet mesecev zapora, glede na težo obravnavanega kaznivega dejanja ter ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine, pravična in primerna kazenska sankcija. Zato je tudi po presoji višjega sodišča ne gre spreminjati v korist obdolženke.

6. O predlogu obdolženke za izvršitev kazni zapora z nadomestitvijo z delom v splošno korist ali hišnim zaporom, pa višje sodišče ni pristojno odločati v okviru tega pritožbenega postopka, temveč bo morala obdolženka ta predlog, v skladu z določbo prvega odstavka 129.a člena ZKP, nasloviti na sodišče, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji.

7. Po obrazloženem, in ker višje sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z določbo 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbo obdolženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

8. Iz istih razlogov, kot že sodišče prve stopnje, je tudi višje sodišče obdolženko oprostilo plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).