Jedro

Ker je tožeča stranka med pravdo prenehala obstajati zaradi zaključka stečajnega postopka, vtoževana terjatev pa je s pravnomočnim sklepom prenesena na Republiko Slovenijo, se je pravdni postopek, ki je bil prekinjen po 3. točki prvega odstavka 205. člena ZPP, nadaljeval na podlagi prvega odstavka 208. člena ZPP s prevzemnikom terjatve, ki ima položaj singularnega pravnega naslednika prvotne tožeče stranke.

Tožena stranka je upravičena uveljavljati znižanje cene, ker prvotna tožeča stranka ni uspela dokazati svojih trditev, da je blago ustrezalo evropskim standardom in ker za material ni predložila atestov, čeprav je vedela da to mora storiti

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 86.777,08 EUR z zamudnimi obrestmi po veljavni obrestni meri za kratkoročne kredite pri NLB d.d., Ljubljana, ki tečejo od 1. 3. 2006 dalje zavrne; v 4. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 302,29 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa še zakonske zamudne obresti.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se nespremenjeni del 2. točke izreka in v celoti 3. točka izreka sodbe potrdita.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 113.853,60 EUR z zamudnimi obrestmi po veljavni obrestni meri za kratkoročne kredite pri NLB d.d., Ljubljana, ki teko od 1. 3. 2006 dalje (2. točka izreka). Ugotovilo je, da v pobot uveljavljana škoda tožene stranke v višini 113.853,60 EUR ne obstoji (3. točka izreka) ter je toženi stranki naložilo v plačilo 2.725,92 EUR pravdnih stroškov (3. točka izreka).

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, s predlogom pritožbenemu sodišču, da ji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje.

3. Sodišče prve stopnje je toženo stranko s sklepom z dne 27. 9. 2010 oprostilo plačila sodne takse za pritožbo. S sklepom z dne 10. 3. 2011 je s sklepom ugotovilo, da je zaradi izbrisa tožeče stranke iz sodnega registra po zaključenem stečajnem postopku, pravdni postopek prekinjen od 11. 10. 2010 ter pozvalo Republiko Slovenijo kot prevzemnico terjatve po sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani St 573/2009 z dne 15. 9. 2010, da prevzame pravdo. Postopek je nadaljevalo 18. 3. 2011 s pravno naslednico tožeče stranke, Republiko Slovenijo (sklep z dne 25. 5. 2011). Ker je tožeča stranka med pravdo prenehala obstajati zaradi zaključka stečajnega postopka, vtoževana terjatev pa je s pravnomočnim sklepom St 573/2009 z dne 15. 9. 2010 prenesena na Republiko Slovenijo (374. člen ZFPPIPP), se je pravdni postopek, ki je bil prekinjen po 3. točki prvega odstavka 205. člena ZPP, nadaljeval na podlagi prvega odstavka 208. člena ZPP s prevzemnikom terjatve, ki ima položaj singularnega pravnega naslednika prvotne tožeče stranke (primerjaj s pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 16. 6. 1999 v zvezi s sklepom VSL I Cpg 1013/97 z dne 21. 1. 1999).

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pravdni postopek se je nadaljeval po ugovoru tožene stranke zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine zaradi plačila 51.988.149,71 SIT (216.942,70 EUR) z zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2006. Prvotna tožeča stranka je z vlogo z dne 7. 3. 2007 navedla, da je po vložitvi predloga za izvršbo prejela delna plačila, kot izhaja iz priložene kontne kartice, tako da ji tožena stranka dolguje še glavnico 113.853,60 EUR (27.283.876,70 SIT). Glede na navedeno je v celoti vztrajala pri svojem tožbenem zahtevku, zmanjšanem za delno izpolnitev.

7. Pritožbeno sodišče je najprej presojalo pritožbene trditve, s katerimi tožena stranka izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, s katerimi je zavrnilo ugovor tožene stranke po pravici do 40 % znižanje kupnine na račun stvarnih napak. Namen pravnih pravil o odgovornosti za stvarne napake je varstvo tistega interesa kupca, zaradi katerega je prodajno pogodbo sklenil – to je interesa za pravilno izpolnitev, in pa varstvo načela enake vrednosti dajatev kot temeljnega načela dvostranskih odplačnih pogodb (glej Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, stran 169, GV Založba, 2004).

8. Sodišče prve stopnje je glede ugovora tožene stranke po znižanju cene sicer ugotovilo, da bi bila tožena stranka upravičena uveljavljati znižanje cene, ker prvotna tožeča stranka ni uspela dokazati svojih trditev, da je blago ustrezalo evropskim standardom in ker za material ni predložila atestov, čeprav je vedela da to mora storiti (primerjaj z 2. točko prvega odstavka 468. člena v zvezi s 465. členom OZ). Ustrezno je torej upoštevalo tudi pomen dejstva, da je bila prodajalcu stvarna napaka znana. Ugovor pa je zavrnilo iz razloga, ker je ocenilo, da trditve tožene stranke ne zadoščajo za presojo višine procenta znižanja kupnine od celotne dobave blaga, ker ni zatrjevala pravno relevantnih dejstev, iz katerih bi izhajala primernost znižanja kupnine ravno za 40 %.

9. Kupnina se zniža v razmerju med vrednostjo stvari brez napake in vrednostjo stvari z napako ob sklenitvi pogodbe (478. člen OZ).

10. V pripravljalni vlogi z dne 29. 5. 2009, ki jo je sodišče prve stopnje obravnavalo kot pravočasno (na pošto je bila priporočeno oddana 29. 5. 2009, torej v roku, ki ga je sodnica odobrila v zvezi s predlogom za podaljšanje roka za pripravljalno vlogo dne 25. 5. 2009), je tožena stranka zatrjevala tržno manjvrednost spornih profilov s priborom, vsaj v vrednosti 40 % pogodbene cene. Trdila je, da morajo biti profili mavčnih plošč standardizirani po veljavnem standardu DIN 18182 in da se je tožeča stranka toženi stranki zavezala izdobaviti profile v kvaliteti, ki jih terja standard DIN 18182, kar pa mora biti potrjeno s spremljajočim veljavnim atestom. Pojasnila je, da je tržno blago zaradi nekvalitete in nepredloženih atestov nekurantno, zanj je težko najti kupca, ker njegova vgradnja, čemur pa je namenjeno, po predpisih ni dovoljena. Zanj se odločajo eventualno zasebni graditelji, ki na lastno odgovornost pristanejo na nekvaliteto, seveda proti bistveno nižji ceni. Tožena stranka je glede na navedeni opis manjvrednosti blaga podala oceno, da je vrednost blago, ki ji ga je prodala tožeča stranka, vsaj za 40 % nižja od cene izdelkov te kvalitete, ki jo je ponujala ob sklenitvi pogodbe tožeča stranka. Pojasnila je tudi namen določitve višje cene s tem, da je želela tožeča stranka prevzeti toženo stranko (s konverzijo terjatve v poslovni delež).

11. Sodišče je prvotni tožeči stranki na naroku za glavno obravnavo 2. 6. 2009 v zvezi z njeno prošnjo odobrilo rok, da na trditve tožene stranke odgovori. Prvotna tožeča stranka se je neutemeljeno sklicevala na prekluzijo trditev, ki jih je podala tožena stranka v vlogi, oddani 29. 5. 2009, iz previdnosti pa je na vlogo tudi odgovorila. Vztrajala je pri stališču, da je dobavila blago ustrezne kvalitete, pri čemer naj bi bili dobavljeni profili celo močnejši, kot jih predpisuje standard DIN 18182. Ni pa trdila, da je zato njihova cena enako visoka kot cena profilov po tem standardu, niti, da je ravno zaradi tega bila sklenjena pogodba po nižji ceni kot bi bila cena za profile po tem standardu. Zanikala je kakršenkoli pomen dejstva o nameravanem prevzemu. Ni pa se opredelila do trditev tožene stranke, da imajo profili, ki ne ustrezajo standardu DIN 18182, za 40 % nižjo ceno od tistih, ki so po tem standardu in da jih vgrajujejo predvsem zasebniki zaradi bistveno nižje cene. S tem pa so ostale trditve, s katerimi je tožeča stranka obrazložila svojo oceno manjvrednosti blaga, po stališču pritožbenega sodišča neprerekane. Zato jih toženi stranki tudi ni bilo treba dokazovati in je imelo s tem sodišče prve stopnje zadostno oporo, da zniža kupnino za tak procent, kot ga je ocenila tožena stranka.

12. Kupnina v višini 216.942,70 EUR, znižana za 40 % znese 130.165,62 EUR. V znižani kupnini je že upoštevan dobropis v višini 5.966.206,11 SIT (24.896,54 EUR), zato znižane celotne kupnine ni treba zmanjševati še za priznani dobropis. Ni pa našlo pritožbeno sodišče podlage za sklepanje, da naj bi tožena stranka prvotni tožeči stranki od dobavljenega blaga vrnila še blago v vrednosti 94.570,80 EUR, kar zatrjuje tožena stranka v pritožbi, saj iz listin, ki so v spisu in ki jih je presojalo tudi sodišče prve stopnje, tak podatek ne izhaja.

13. Sodišče prve stopnje je neprerekane trditve o delnem plačilu dolga po vložitvi predloga za izvršbo sprejelo kot priznano dejstvo. Na račun priznane delne izpolnitve je zato treba upoštevati razliko med 216.942,70 EUR in 113.853,60 EUR, ki znese 103.089,10 EUR (24.704.271,92 SIT), saj je prvotna tožeča stranka na račun delnih plačil tožbeni zahtevek zmanjšala na 113.853,60 EUR.

14. Dolg tožene stranke, upoštevaje znižanje kupnine za 40 %, in upoštevaje delno plačilo, znaša tako še 27.076,52 EUR (130.165,62 – 103.089,10). Glede na navedeno je tožena stranka uspela s pritožbenim razlogom zmotne uporabe materialnega prava zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, v delu odločitve, s katero je sodišče prve stopnje ugotovilo dolg tožene stranke v višini 86.777,08 EUR (113.853,60 – 27.076,52).

15. Tožena stranka po stališču pritožbenega sodišča ni uspela ovreči pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da v pobot uveljavljane odškodnina za škodo, tožeča stranka ni izkazala. Res je sicer, da ima kupec pravico poleg zahteve za znižanje kupnine, uveljavljati tudi odškodnino za povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi stvarnih napak (2. odstavek 468. člena OZ), vendar pritožnica ni uspela izpodbiti pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da nastanka škode in njene višine ni v zadostni meri zatrjevala, da bi bilo v zvezi z njenimi trditvami sploh treba izvajati dokazni postopek (1. odstavek 7. člena ZPP, 212. člen ZPP, 213. člen ZPP). Zato njen pritožbeni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni zaslišalo pravdnih strank, čeprav je bilo to predlagano, ni utemeljen. Katera relevantna dejstva v zvezi s škodo naj bi tožena stranka zatrjevala, sodišče prve stopnje pa naj jih ne bi upoštevalo, pa tožena stranka v pritožbi ne pove. Njena trditev, da gre za dejstva, ki bi pripomogla k razjasnitvi zadeve, je presplošna. S tem pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Zato pritožba zoper odločitev iz 3. točke izreka sodbe ni utemeljena.

16. Očitek tožene stranke, da prvotna tožeča stranka ni bila pravilno zastopana, ni utemeljen, saj je pooblaščeni odvetnik tožeče stranke predložil pooblastilo stečajnega upravitelja (A51). Zato uveljavljana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in 2. točko izreka sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za 86.777,08 EUR z zamudnimi obrestmi po veljavni obrestni meri za kratkoročne kredite pri NLB d.d., ki tečejo od 1. 3. 2006 dalje, zavrnilo (358. člen ZPP). Posledično je spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških.

18. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu 2. točko izreka in v celoti 3. točko izreka sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

19. Izrek o pravdnih stroških temelji na določbi 2. odstavka 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP). Sodišče prve stopnje je tožeči stranki odmerilo stroške v višini 2.725,92 EUR. Glede na 31 % uspeh v pravdi, je upravičena do povračila 845,00 EUR. Stroške tožene stranke pa je pritožbeno sodišče odmerilo glede na stroškovnik v ugovoru in sicer 1400 točk po OT (642,60 EUR), povečano za 2 % od tega zneska (12,85 EUR), skupaj 655,45 EUR, povečano za 20 % DDV, skupaj 786,54 EUR. 69 % od tega zneska znese 542,71 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 302,29 EUR pravdnih stroškov. Pritožbenih stroškov ni priglasila, zato je izrek o pritožbenih stroških odpadel.