Jedro

Odgovor na dopuščeno vprašanje je prvenstveno uokvirjen v določbi 43. člena ZIZ, ki ureja procesne situacije umika in omejitve predloga za izvršbo. Četrti odstavek člena upniku jasno omogoča, da po umiku predloga vloži nov predlog za izvršbo - brez omejitev. Tudi sistematična (sistemska) razlaga ne omogoča drugačne presoje. V skladu z določbo drugega odstavka istega člena, kot tudi četrtega odstavka 194. člena ZIZ v primeru iz drugega in tretjega odstavka tega člena namreč upnik obdrži zastavno pravico na nepremičnini za zavarovanje svoje terjatve in sodišče ne razveljavi zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi; slednja določba je umeščena v ureditev prodaje nepremičnine in njenih posledic v primeru pasivnosti upnika oziroma neuspešnosti prodaje. Zakonska ureditev torej omogoča še nadaljnje opravljanje izvršbe na isti predmet izvršbe. Upoštevaje določbo drugega in tretjega odstavka 194. člena ZIZ jo z ustavitvijo omejuje le na isti za upnika neuspešen izvršilni postopek, bodisi iz razloga njegove neaktivnosti bodisi zaradi neuspešnosti prodaje. In (le) v okviru tega postopka se lahko odpre vprašanje pravne relevantnosti spremenjenih okoliščin. Meje pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka se nanašajo le na isti izvršilni postopek oziroma na tekočo izvršbo in preko tega ne segajo.

Ker sta sodišči prve in druge stopnje odločitev oprli na kategorično stališče, da bi moral upnik, ko je vložil nov – identičen predlog za izvršbo, konkretizirati še spremenjene okoliščine, sta nepravilno odgovorili na dopuščeno vprašanje. Posledično sta nepravilno presojali tudi institut res iudicata oziroma pravnomočno rešene zadeve in sta ga preko še dopustnih meja vezali na obstoj konkretiziranih spremenjenih okoliščin.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge stopnje in prve stopnje se razveljavita in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. O stroških revizijskega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Upnik je vložil predlog za izvršbo na solastni del dolžnikov na nepremičninah parc. št. 1746/1, 1746/3 ter 1746/2 vse k. o. 234 .... Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je dovolilo predlagano izvršbo. Zoper sklep o izvršbi je dolžnik vložil ugovor, kateremu je sodišče prve stopnje ugodilo in razveljavilo sklep o izvršbi z dne 5. 6. 2020 ter predlog za izvršbo zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je upnikovo pritožbo zavrnilo. Pritrdilo je razlogom sodišča prve stopnje, da upnik ni upravičen vložiti novega predloga za izvršbo na nepremičnine, na katere je že bila v drugem izvršilnem postopku izvršba pravnomočno ustavljena, ne da izkaže spremenjene okoliščine. Takšno stališče je zavzelo glede druge dolžnice, glede prvega dolžnika pa je zaključilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi zanjo, vendar iz razloga, ker bi upnik lahko zoper prvega dolžnika predlagal nadaljevanje izvršbe na njegov delež na zastavljenih nepremičninah v postopku Okrajnega sodišča v Ljutomeru opr. št. In 78/2013. 3. Na predlog upnika je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 543/2020 z dne 11. 12. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je dopustno pogojevanje ponovnega vodenja izvršilnega postopka zoper dolžnika z istimi izvršilnimi sredstvi oziroma predmeti izvršbe (vključno z izvršbo na nepremičnine dolžnika), glede katerih je bila izvršba že dovoljena, vendar iz različnih razlogov (vključno zaradi neuspešne prodaje nepremičnin na drugi javni dražbi) ni bila uspešna, z izkazom spremenjenih okoliščin?.

4. Zoper sklep sodišča druge stopnje je upnik vložil dopuščeno revizijo.

**Povzetek revizijskih navedb**

5. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava iz 370. člena ZPP ter predlaga, da se reviziji ugodi, oba sklepa razveljavi ter zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma da se odločitev prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča spremeni ter odloči, da se dovoli predlog za izvršbo upnika z dne 2. 6. 2020 ter dolžnikoma nerazdelno naloži v plačilo vse stroške izvršilnega, pritožbenega in revizijskega postopka, v petnajstih dneh od prejema odločitve sodišča do plačila, za naprej pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo. Navaja, da mu je bila z izpodbijanim sklepom kršena pravica do učinkovitosti izvršilnega postopka (kot element pravice do učinkovitega sodnega varstva – prvi odstavek 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), načelo enakega varstva pravic iz 22. člena URS, načelo pravne države iz 2. člena URS, načelo ekonomičnosti, načelo pospešitve postopka, načelo sorazmernosti iz 3. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in namen izvršilnega postopka, ki je v zagotavljanju učinkovitega poplačila upnika. Zatrjuje tudi kršitev tretjega odstavka 43. člena ZIZ ter nepravilno razlago določbe o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (drugi odstavek 319. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) in 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ, v postopku izvršbe. Očita odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča. V sodni praksi višjih sodišč ni enotnega stališča glede učinkov pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka. Razumevanje se razlikuje v zvezi z vprašanjem, ali ima pravnomočnost učinek le za posamezni konkretni postopek ali vsebuje tudi prepoved ponovnega odločanja o isti stvari v novem postopku, iz česar izhaja tudi zahteva po spremenjenih okoliščinah, da bi se tovrstni učinki v pravnomočnosti presegli. Analizira več odločb višjih sodišč. Z izpodbijano odločitvijo je storjena tudi kršitev 22. člena URS, saj je ob enakem dejanskem in pravnem stanju, prišlo do različne obravnave bistveno enakih dejanskih stanj. Izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča v sklepu II Ips 332/2011 z dne 22. 12. 2011, po katerem lahko upnik vloži nov predlog za izvršbo, spremenjenih okoliščin pa ni treba dokazovati. Izpodbijana odločitev pa nasprotuje tej odločbi in je pretirano stroga ter v nasprotju z bistvom izvršilnega postopka, ki je v poplačilu upnika. Izvršbo je namreč mogoče voditi vse dokler upnik ni poplačan. Iz različnih razlogov neuspešno zaključen izvršilni postopek v procesnem smislu ni ovira za ponovno vodenje postopka zoper dolžnika z novim ali istim izvršilnim sredstvom. Ker v prejšnjem postopku In 78/2013 do poplačila zneska, ki se izterjuje v tej zadevi, ni prišlo, negativna procesna predpostavka res iudicata ni podana. Splošne razmere na trgu nepremičnin tudi ne morejo vplivati na odločitev sodišč o dopustnosti vnovičnega poskusa prodaje nepremičnin, saj ne glede na razmere kot tudi ne glede na časovno oddaljenost zadnje prodaje, verjetnosti pojava novih potencialnih kupcev nepremičnin v nobenem primeru ni možno vnaprej izključiti oziroma so spremenjene okoliščine pri vsaki ponovni prodaji podane same po sebi. Niti upniki niti sodišča tudi nimajo ustreznega strokovnega znanja za ocenjevanje razmer na nepremičninskem trgu, promet z nepremičninami pa lahko tudi vsako leto upada. Sodišče druge stopnje je izvršbo dovolilo in je predlog za izvršbo zaradi neizkazanih spremenjenih okoliščin zavrnilo šele v ugovornem postopku, ko je na to opozoril dolžnik, pri čemer spremenjenih okoliščin ne konkretizira, kar predstavlja nedopustno pravno vrzel. Ustvarja paradoksalno pravno situacijo, ki je zakonodajalec ni predvidel oziroma jo je v 43. členu ZIZ izrecno izključil. Hkrati pa ne zapolni pravne praznine s svojim razlogovanjem. Takšno ravnanje je v nasprotju z načelom varstva zaupanja v pravo iz 2. člena URS. Poudarja še, da mora sredstva za izvršilne stroške za sprožitev in vodenje novega izvršilnega postopka (vključno s predujmom za plačilo stroškov cenitve nepremičnin) najprej plačati upnik in zato upniki ne sprožajo takojšnjih vnovičnih izvršilnih postopkov, če ne menijo, da bo vnovična prodaja nepremičnin uspešna oziroma na to vsaj ciljajo, česar pa razen v izjemnih primerih, ko z upnikom že sklene dogovor zainteresirani potencialni kupec nepremičnin, niti ni mogoče napovedati s stopnjo verjetnosti. Ponovno vlaganje izvršilnih sredstev tudi spodbuja dolžnika k prostovoljni izpolnitvi obveznosti. Čimprejšnje poplačilo terjatve s kupnino je v interesu dolžnika zaradi pripisovanja zamudnih obresti. Postavlja se tudi vprašanje ali pravnomočnost sklepa o ustavitvi neuspešne izvršbe na nepremičnine preprečuje, da bi se v enakih okoliščinah, ki so utemeljevale ustavitev, izvršba na isto nepremičnino izvajala v novem postopku samo za upnika, ki je predlagal ustavljeno izvršbo, ali tudi za zastavne upnike, ki imajo na nepremičninah zastavno pravico in predhodne izvršbe na nepremičnine niso predlagali. Stališče sodišča druge stopnje tudi ne prestane testa sorazmernosti, kot jo je v izvršilnem postopku ugotovilo URS; sklicuje se na odločbe U-I-339/98 z dne 21. 1. 1999, U-I-93/03-26 z dne 18. 11. 2004, U-I-344/2006 z dne 20. 11. 2008, U-I-93/03 z dne 18. 11. 2004 in U-I-344/06 z dne 20. 11. 2008, ter na zadeve ESČP Corbu proti Romuniji z dne 10. 4. 2018, Vrzić proti Hrvaški z dne 12. 7. 2016, F. J. M. proti Združenemu kraljestvu z dne 6. 11. 2018 ter Hagman proti Finski z dne 14. 1. 2003. Iz odločb ESČP izhaja, da nepremičninska izvršba praviloma ne pomeni nesorazmernega ukrepa še posebej tedaj, ko je bila predlagana zaradi poplačila denarne terjatve upnika, ki je bila zavarovana s hipoteko na sporni nepremičnini.

**Navedbe odgovora na revizijo**

6. Dolžnika v odgovoru navajata, da so brezpredmetne vse revizijske navedbe, ki se ne nanašajo na dopuščeno vprašanje; takšne so tudi upnikove navedbe o napačnih ugotovitvah višjega sodišča o predmetu izvršbe v postopku In 78/2013, saj gre za navedbe v zvezi z dejanskim stanjem. Sodna praksa je enotna, da predhodno ustavljen postopek zaradi neuspešnosti, omejuje možnost upnika vložiti nov predlog za izvršbo na isti predmet izvršbe z istim sredstvom, če ni prišlo do sprememb okoliščin. Tudi če je ta ustavljena zaradi neuspešnih dražb, upnik obdrži vrstni red pred drugimi upniki. V zemljiški knjigi namreč ostane vpisana hipoteka in zaznamba izvršbe. Če pride do prodaje nepremičnine na predlog poznejšega upnika, upnik z boljšim vrstnim redom prejme plačilo pred novim upnikom. Iz sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 332/2011 ne izhaja, da je dovoljena ponovna izvršba na iste nepremičnine. Tudi ni navedeno pod kakšnimi pogoji se lahko vloži nov predlog. Iz omenjene odločbe izhaja, da je v isti izvršbi možno ponovno predlagati izvršbo na isti predmet in isto sredstvo, vendar pod pogojem, da je prišlo do spremembe okoliščin. Nanaša se na primer, ki ni podoben predmetnemu, gre za izvršilni postopek, ki je bil končan zaradi upnikove neaktivnosti in ne zaradi neuspešnosti. Upnik se neutemeljeno sklicuje na dolžnost sodišča ugotavljanja po uradni dolžnosti v skladu s preiskovalnim načelom. Spremenjenih okoliščin ni zatrjeval v predlogu za dovolitev izvršbe, niti v odgovoru na ugovor dolžnika zoper sklep o dovolitvi izvršbe. Šele v pritožbi je navedel, da tudi če bi se zahtevale spremenjene okoliščine kot pogoj za ponovno vložitev predloga za dovolitev izvršbe, mu le teh ne bi bilo treba dokazovati, saj je treba izhajati iz splošno znanih dejstvih o spremembah na trgu nepremičnin. Gre pa za pritožbeno novoto, ki ni dopustna. Zakonodajalec je zaradi načel ekonomičnosti in hitrosti postopka, predvidel zgolj dve dražbi, po neuspešnosti druge dražbe pa je določil, da se izvršba na nepremičnine kot neuspešno ustavi v skladu z določbo 194. člena ZIZ. Z odločitvijo ni poseženo v pravico upnika, da pride do poplačila, saj lahko predlaga novo izvršbo z istim sredstvom in predmetom izvršbe, mora le zatrjevati in dokazati, da je prišlo do spremenjenih okoliščin, zaradi katerih obstaja možnost, da bo tokrat prišlo do poplačila. Nedopustno bi bilo, da bi v nedogled lahko predlagal izvršilne postopke z istimi sredstvi in predmeti izvršbe, pri čemer je že iz predhodnih postopkov jasno, da je možnost, da bi bil poplačan, zanemarljivo majhna. Neutemeljene so tudi vse druge revizijske navedbe, tiste o raztezanju učinka pravnomočnega sklepa o končanju izvršilnega postopka na upnike, ki imajo zgolj zastavno pravico, pa niso predlagali izvršbe, pa niso dopustne, saj o tem revizija ni dopuščena. Meja dopuščene revizije presega tudi pomislek upnika, kako bodo zastavni upniki vedeli, da je predhodni postopek bil ustavljen zaradi neuspešne prodaje. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-93/2003-26 z dne 18. 11. 2004 tudi ocenilo, da omejevanje možnosti upnika zahtevati prodajo nepremičnine v izvršilnem postopku ni protiustavno. Neutemeljeno je tudi upnikovo sklicevanje na odločbe ESČP. Odločitve niso v nobeni povezavi s predmetno zadevo. Predlagata, da se revizija v celoti zavrne in upniku naloži povrnitev stroškov revizijskega postopka dolžnikov v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, pod izvršbo.

**O utemeljenosti revizije**

7. Revizija je utemeljena.

8. Vrhovno sodišče uvodoma pripominja, da so razlogi sodišča druge stopnje glede prvega dolžnika utemeljeni s protispisno ugotovitvijo. Revizija pravilno opozarja, da je iz priloženega predloga za izvršbo in sklepa o izvršbi In 78/2013 razvidno, da je upnik predlagal in sodišče dovolilo izvršbo tudi na delež prvega dolžnika (2/6) na predmetnih nepremičninah. Sodišče prve stopnje je izhajajo iz pravilne ugotovitve, da je upnik v postopku In 78/2013 zoper oba dolžnika predlagal izvršbo na iste nepremičnine kot v tem postopku (glej predlog za izvršbo v povezavi s sklepom o izvršbi na prilogah A3 in A4 v spisu).

9. V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo oziroma sklep preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).V spornem primeru pa dopuščeno vprašanje predstavlja preplet procesnih kršitev, ki se navezuje predvsem na presojo pravilne uporabe procesnih določb 43. člena in 194. člena ZIZ ter tudi 319. člena ZPP (učinki pravnomočne sodne odločbe) v zvezi s 15. členom ZIZ. Gre v bistvu za vprašanje ali je vložitev novega predloga za izvršbo nedopustna zaradi pravnomočno odločene stvari (res iudicata), ki naj bi jo predstavljala pravnomočno ustavljena prva izvršba. Zato niso utemeljeni ugovori dolžnikov v odgovoru na revizijo, da revizijski očitki, ki se nanašajo na kršitve omenjenih procesnih določb, presegajo meje dopuščenega vprašanja. Revizijski očitki, s katerimi upnik uveljavlja procesne kršitve v zvezi s prekluzijo navajanja novih dejstev in dokazov v pritožbenem postopku, pa presegajo okvir v obravnavanem primeru dopuščenega vprašanja. Ker revizija izven tega okvira ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), Vrhovno sodišče na te navedbe ni odgovarjalo.

10. Odgovor na dopuščeno vprašanje je prvenstveno uokvirjen v določbi 43. člena ZIZ, ki ureja procesne situacije umika in omejitve predloga za izvršbo. Četrti odstavek člena upniku jasno omogoča, da po umiku predloga vloži nov predlog za izvršbo - brez omejitev. Tudi sistematična (sistemska) razlaga ne omogoča drugačne presoje. V skladu z določbo drugega odstavka istega člena, kot tudi četrtega odstavka 194. člena ZIZ v primeru iz drugega in tretjega odstavka tega člena namreč upnik obdrži zastavno pravico na nepremičnini za zavarovanje svoje terjatve in sodišče ne razveljavi zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi; slednja določba je umeščena v ureditev prodaje nepremičnine in njenih posledic v primeru pasivnosti upnika oziroma neuspešnosti prodaje. Zakonska ureditev torej omogoča še nadaljnje opravljanje izvršbe na isti predmet izvršbe. Upoštevaje določbo drugega in tretjega odstavka 194. člena ZIZ jo z ustavitvijo omejuje le na isti za upnika neuspešen izvršilni postopek, bodisi iz razloga njegove neaktivnosti bodisi zaradi neuspešnosti prodaje. In (le) v okviru tega postopka se lahko odpre vprašanje pravne relevantnosti spremenjenih okoliščin. Meje pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka se nanašajo le na isti izvršilni postopek oziroma na tekočo izvršbo in preko tega ne segajo.1 Na to pravno problematiko je Vrhovno sodišče že odgovorilo v razlogih odločbe II Ips 332/2011 z dne 22. 11. 2011.2

11. Na opisano presojo v korist upnika kažejo tudi razlogi ustavno sodne prakse, ki podpirajo omenjeno ožjo jezikovno razlago navedenega četrtega odstavka 43. člena ZIZ. Ustavno sodišče namreč načelno izhaja iz izhodišča, da si v izvršilnem postopku stojita nasproti dva posameznika in ne gre za presojo posega države v pravice posameznika. Zato ima sorazmernost v ožjem pomenu drugačno vsebino. Gre za primerjavo dveh ustavno zavarovanih položajev, pri čemer je treba upoštevati specifičnost oziroma poseben pomen izvršilnega postopka, ki ga določa ravnovesje v smislu ustreznega razmerja med varstvom upnika in položajem dolžnika, ne pa v smislu enakega upoštevanja interesov obeh strank. Namen izvršilnega postopka je skladno z ustavno zahtevo po učinkovitosti pravice do sodnega varstva, zagotoviti izpolnitev obveznosti, ki praviloma izhaja iz pravnomočne sodbe. Zlasti se mora upoštevati interes upnika, da se zagotovita učinkovitost izvršbe in s tem dokončno uresničitev upnikove človekove pravice do sodnega varstva.3

12. V konkretnem primeru tudi ni mogoče zaobiti dejstva, da je bil predlog za izvršbo vložen na podlagi notarskega zapisa hipotekarnega sporazuma, na kar še posebej opozarja revident. Dolžnik se je torej zavezal, da bo v primeru neizpolnitve terjatve upnika obremenjena zastavljena nepremičnina v njegovi lasti. Prodajo nepremičnine v izvršilnem postopku bi lahko preprečil le z izpolnitvijo svoje obveznosti. Ponovni predlog upnika za izvršbo v novem postopku utemeljeno cilja prav na poplačilo z navedeno hipoteko zavarovane njegove terjatve.

13. Iz razlogov izpodbijane odločbe sodišča druge stopnje, ki pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, ob povedanem izhaja, da je bilo nesorazmerno poseženo v pravice upnika s tem, ko mu je bila onemogočena ponovna vložitev predloga za izvršbo, ki jo predvideva navedeno določilo 43. člena ZIZ, ko je bila uspešna vložitev predloga za izvršbo v novem postopku pogojevana z izkazom obstoja spremenjenih okoliščin. Sodišče druge stopnje se je nepravilno oprlo na to, da se je upnik nanje prepozno skliceval. 14. Ker sta torej sodišči prve in druge stopnje odločitev oprli na kategorično stališče, da bi moral upnik, ko je vložil nov – identičen predlog za izvršbo, konkretizirati še spremenjene okoliščine, sta nepravilno odgovorili na dopuščeno vprašanje. Posledično sta nepravilno presojali tudi institut res iudicata oziroma pravnomočno rešene zadeve in sta ga preko še dopustnih meja vezali na obstoj konkretiziranih spremenjenih okoliščin.

**Odločitev o reviziji**

15. Zaradi bistvene kršitve določb izvršilnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo četrtega odstavka 43. člena ZIZ v zvezi s 15. členom ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ni bilo odgovorjeno na vprašanje sporne višine upnikove terjatve. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 379. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

1 Primerjaj v teoriji: V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 191. Avtorica navaja: „Ne moremo pa šteti, da je ovira za novo izvršbo prepoved ponovnega odločanja kot posledica pravnomočnosti sklepa o ustavitvi, ker odločba o ustavitvi upošteva le tekočo izvršbo. Smisel pravil o ustavitvi je končanje konkretnega postopka, zato ima sklep učinek samo za ta konkretni postopek. ...“. 2 Iz razlogov sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 332/2011, na katerega se sklicuje tudi revident, izhaja, da upnik lahko meje pravnomočnosti v istem izvršilnem postopku v primeru neuspešne prodaje na javni dražbi v izvršbi preseže z izkazovanjem obstoja spremenjenih okoliščin, pri čemer velja milejši dokazni standard, in s tem izpolni abstraktni in dejanski stan iz tretjega odstavka 43. člena ZIZ, česar pa v tistem primeru ni storil. Upnik pa bi, po jasnem stališču Vrhovnega sodišča, lahko vložil nov izvršilni predlog (primerjaj 7. točko sklepa); gre za vzporednico s procesno dispozicijo upnika _-_umikom in omejitvijo izvršbe iz 43. člena ZIZ, ko upnik zamudi določeno dejanje (npr. ne predlaga oprave tretje javne dražbe nepremičnin) in sodišče nato izvršbo v tem obsegu ustavi. Iz navedene odločbe Vrhovnega sodišča torej izhaja, da je treba določbo četrtega odstavka 43. člena ZIZ razlagati v okvirjih jezikovnega pomena te določbe, omejitve v smeri prepovedi ponovnega predloga za izvršbo na isti predmet izvršbe pa so zamejene na isti izvršilni postopek oz. tekočo izvršbo, razen v primeru spremenjenih okoliščin. 3 Primerjaj odločbi USRS U-I-339/98 z dne 21. 1. 1999, Ur. l. RS, št. 11/99 in OdlUS VIII, 13). O privilegiranem položaju upnika v izvršilnem postopku govori tudi odločba USRS U-I-93/03-26 z dne 18. 11. 2004, Ur. l. RS, št. 132/2004 in OdlUS XIII, 77). Izvršba pomeni za dolžnika lahko nesorazmerno težo in le v tem primeru je upravičen poseg v upnikovo pravico do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave (odločba št. U-I-344/06 z dne 20. 11. 2008, 17. odstavek). O zagotovitvi učinkovitosti izvršilnega postopka v korist upnika primerjaj še odločbe USRS št. U-I-93/03 z dne 18. 11. 2004 v 8. točki obrazložitve in št. U-I-344/06 z dne 20. 11. 2008 (Ur. l. RS, št. 113/2008 in OdlUS XVII, 61) v 17. točki obrazložitve.V konkretnem primeru dolžnika sicer ne dokazujeta nobenih pravno relevantnih konkretnih okoliščin, ki bi preprečevale ali omejevale izvršbo na njuno nepremičnino.